Valentin Stanič – rojstvo

12. februarja 1774 se je v Bodrežu pri Kanalu na Goriškem rodil Valentin Stanič – duhovnik, pesnik, pisatelj, učitelj ter prvi slovenski alpinist, ali kot je zapisal Janko Leban:

»Vidiš, to je bil naš ožji rojak, imeniten in sloveč mož.«

Izobraževal se je v Trbižu, Celovcu ter Salzburgu, kjer je obiskoval študij filozofije ter teologije. Preživljal se je s poučevanjem otrok bogatejših družin, po dokončanem šolanju pa je bil 6. januarja 1802 posvečen v mašnika, njegovo novo delovno mesto pa so postale Banjščice na Kanalskem. Leta 1809 se je preselil v Ročinj pri Kanalom, prebivalci Banjščic pa so pogrešali njegove sposobnosti:

»Ni čuda! Stanič je bil na Banjšicah vse v vsem! Imel je tudi šolo in je sam naredil klopi. Bil je vešč rokodelec-mizar! Še več! Bil je tudi tiskar. Kupil je stare črke od starega tiskarja in se izuril v tiskarstvu. Pesmi, ki jih je zlagal, je sam tiskal, sam vezal v knjižice in širil med ljudi.«

Tudi v Ročinju se je trudil za izobrazbo ljudi, tako je osnoval šolo ter zanjo od profesorja Wallanda v Ljubljani izprosil knjige. Svoje znanje je uporabljal tudi v sadjarstvu, leta 817 pa so po njegovih načrtih v Kanalu zgradili most čez Sočo. Leta 1819 je postal kanonik v Gorici, devet let kasneje pa je postal višji šolski nadzornik, velik pečat pa je pustil predvsem na področju šolskih knjig, saj je poskrbel za tiskanje slovenskih učbenikov.

 

Prvi alpinist v vzhodnih Alpah

Poleg kulture, izobraževanja in gospodarstva pa je bil dejaven tudi na področju telovadbe, predvsem na področju alpinizma – velja za prvega alpinista vzhodnih Alp. V času šolanja v Salzburgu se je povzpel na Veliki Klek ( Grossglockner), ko pa je živel v Banjščicah pa je bil na Prestleniku (Prestreljenik), Mangartu ter Krnu. Leta 1808 se je Stanič povzpel na Triglav ter kot prvi izmeril njegovo višino z barometrom. Na poti mu je pomagal vodnik, ki pa se v zadnjem delu poti ni izkazal za najbolj koristnega:

»Moj prebrisani in leni vodnik si je sicer prizadeval že ves čas, kar sva bila na poti, da bi me strašil s svojim pripovedovanjem, vedno me tolažeč, da svojega cilja prav gotovo – ne bom dosegel. Pripovedoval mi je tudi zgodbice, npr. da je neki imeniten gospod obljubil svojemu vodniku, če ga živega in zdravega zopet privede s Triglava, da ga bo vsega od nog do glave oblekel v svilo. Potem je to obleko seveda vso spremenil v denar. Ni bilo težko uganiti, kaj je nameraval moj vodnik s temi zgodbami, a name niso napravile nobenega vtisa. Da je mož špekuliral, se je kmalu pokazalo, ker je odločno izjavil, da noče in da si ne upa iti več dalje. ‘No, dobro,’ pravim, ‘počakajte me tu!’ In odpravil sem se dalje, ker sem že na Velem polju in spotoma do semkaj izvlekel iz njega, da mi je opisal vso pot. Ker se je s svojo špekulacijo urezal, je dejal, da pojde tudi on na vrh.«

 

Drzen raziskovalec gora

Med vzponi, ki so bili za tisti čas drzni – opravljeni so bili tudi v času zime ter brez vodnikov – se je pogosto ukvarjal tudi z raziskovanjem botanike, kamnin ter meril višino vrhov. Njegova najodmevnejša vzpona sta bila vzpona na Veliki Klek ter Watzmann, na katera se je povzpel leta 1800. Na veliki Klek se je odpravil hkrati z dvema vodnikoma in dvema tesarjema v okviru sploh prve odprave na najvišjo goro  današnje Avstrije, ki sta jo organizirala krški škof kardinal Franc Ksaver grof  Salm in kanonik Žiga Hohenwart. Stanič je bil na vrhu dan za prvim pristopom Salmove odprave. A to za Staniča ni bilo dovolj. Če že ni bil na Grossglocknerju prvi, je hotel biti vsaj najvišje. Zato je na vrhu velel zakoličiti drevesni hlod ter se nanj povzpel.

Nekaj dni za tem se je odpravil še na Watzmann, visok 2713 metrov, ki ga je osvojil prvi in zato velja za njegov najpomembnejši vzpon. Menda se je hotel povzpeti na predvrh Watzmanna, Hocheck, motilo pa ga je, da mu je do takrat še neosvojena najvišja točka Watzmanna, Mittelspitze, zapirala pogled na Grossglockner, na katerem je stal nekaj dni prej. Odpravil se je naprej po nevarni in dotlej še nepreplezani smeri ter dosegel najvišji vrh Watzmanna, kjer je izmeril še njegovo višino. Toda to ni bilo dovolj za mladega duhovnika in istega leta je opravil še prvi pristop na Hoher Göhl nad Salzburgom. Znan pa je njegov izrek, ki izraža njegovo alpinistično naravo:

»Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast!«

Izjemna vzdržljivost in vztrajnost

Poleg njegovega zavzemanja za pomen telovadbe je bil sam tudi izjemen zgled, predvsem pri vzdržljivosti, kar bi danes sodilo v razne discipline, ki imajo predpono ultra-. V šestih dneh tako npr. po posvetitvi v duhovnika pešačil iz Salzburga do rodnega Kanala.

Valentin Stanič je umrl zaradi posledic delovne nesreče na gluhonemnici leta 1847 v Gorici. Poleg njegovih literarnih ter didaktičnih del pa danes nanj spominjajo tudi obeležja, s katerimi so se mu poklonili stanovski kolegi. Drenovci so v Zeleniških špicah poimenovali težko dostopen 1895 metrov visok vrh Staničev vrh. Tik pod vrhom Triglava stoji Staničevo zavetišče, ki ga je postavil Jakob Aljaž, na višini 2332 metrov pa danes stoji Dom Valentina Staniča – nekoč Dežmanova koča.

Vir

Mikša, Peter in Urban Golob. Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013.

Up Next

Related Posts