Leta 1845 so v opuščeni gramozni jami ob današnji Gosposvetski cesti, kjer je bilo takrat še obsežno nepozidano območje zunaj strnjene Ljubljane, začeli graditi Kolizej, primerek tipične avstrijske kasarniške arhitekture. Po vzoru enake stavbe, ki jo je bil postavil v svojem rodnem Gradcu, ga je zasnoval arhitekt Jožef Benedikt Withalm; pozneje je bil imenovan za častnega meščana Ljubljane.
Prvič je bil del Kolizeja na ogled na današnji dan 1. januarja leta 1846, ko je bila končana poslikava v eni od dvoran. Notranjost Kolizeja je poslikal Adalbert Uetz, diplomant dunajske akademije. V celoti pa je bil dokončan pozimi naslednjega leta in postal ena najimenitnejših stavb v mestu. Ob izgraditvi je bil Kolizej največji objekt v Ljubljani. Kolizej je bil večstilna 
(neogotska, neorenesančna in neoklasicistična arhitektura), večnadstropna in večnamenska zgradba. Ime je dobil po Vespazijanovem rimskem Koloseju.
Sprva so jo namenili predvsem za občasno nastanitev vojaštva, ki je potovalo skozi Ljubljano, saj je zaradi vse večjega pomena Ljubljane kot tranzitnega mesta in potreb po nastanitvi vojaštva na poti preko Ljubljane, Ljubljana potrebovala takšno stavbo, ki je lahko sprejela kar tri tisoč vojakov. Kmalu so v njej odprli kavarno in prirejali zabavne glasbene večere, nato jahalnico in poleg petih manjših dvoran še plesno dvorano za tisoč ljudi. A kmalu je Kolizej zajel hud požar, 20. decembra 1847. Poškodovani so bili predvsem leseni notranji deli, tako da so ga že čez 10 dni ponovno odprli za javnost. Obnovili so ga hitro in prezidali ter ga postopoma namenili predvsem za stanovanja in skladišča.
Po smrti Withalma leta 1865 je Kolizej prišel v last njegovega sina Victorja Withalma. 22. januarja 1886 je Kranjski deželni zbor Občini Spodnja Šiška odvzel parcele, na katerih so se nahajali grad Tivoli, Rudolfinum, vile Mayer, Cambiaggio in Vollheim ter Kolizej in jih dodelil mestu Ljubljana.
Z gradnjo novih vojašnic v Ljubljani (Topniška vojašnica: 1860, Belgijska vojašnica: 1882-95, Domobranska vojašnica: 1891-99) je Kolizej izgubljal pomembnost za vojaški transport, tako da so bivše vojaške prostore pričeli oddajati stanovalcem, obrtnikom in trgovcem. V ljubljanskem potresu leta 1895 je bila zgradba poškodovana, tako da je bilo potrebno delno rušenje. Tako so v 19. stoletju bili v Kolizeju vozniška šola, trgovina z moko, branjarija, mesnica, vinoteka, žganjarija,…
Leta 1961 so stavbo nacionalizirali. Do leta 1960 je bila zgradba še dobro vzdrževana, saj so jo naseljevali predvojni stanovalci; z nacionalizacijo pa so v zgradbo naselili delavske družine in pripadnike nižjih slojev, ki niso vzdrževali objekta, tako da je do leta 1986 bivanje postalo skoraj nemogoče.
»Reče zídat’ koloseum, tam Ljubljančani vsi vprek peli bodo mu ‘Te Deum!’, da se bo razlegal jek,« je v Nebeških procesijah o Kolizeju v drugi polovici leta 1845 zapisal France Prešeren in skoraj preroško napovedal: »Koloseum pot k nebésam bo zazídal kršen’cam; trl bo v njem se um s kolésam, nova Sódoma bo tam.«
Leta 1993 je bil Kolizej razglašen za spomenik lokalnega pomena, dve leti pozneje se je del stavbe zaradi 
neodgovornega posega enega izmed najemnikov zrušil in zahteval tri smrtne žrtve, leta 2011 pa so že nekaj let propadajočo stavbo po dolgi “papirnati” vojni v le desetih dneh dokončno porušili. Leta 2011, ko je bil Kolizej porušen, je bil zadnji obstoječi kolizej od štirih zgrajenih v prvi polovici 19. stoletja v času Avstrijskega cesarstva. To je bil tudi edini še ohranjeni primer romantične umetnosti na prehodu iz bidermajerja v historicizem.
Vir: Wikimedia in Radio Prvi
