Nekje do sredine 19. stoletja je bila ustanovitev osnovne šole zaradi številnih ovir nehvaležna naloga, ki so se jo lotevali le najbolj zagreti možje. 11. avgusta 1814 so v hiši župana Gregorja Severja v Trnovem krajevni pomembneži ustanovili prvo trivialko na Bistriškem, ki je sprva delovala na današnji Jurčičevi ulici 1 v Ilirski Bistrici. Čez dobro desetletje je dal pobudo za ustanovitev premske trivialke vikar Peter Aleš. 28. marca letos je minilo 195 let od njene ustanovitve.
Peter Aleš se je rodil leta 1786 v Povodju pri Medvodah. Po posvetitvi 2. oktobra 1814 je deloval kot kaplan v Hrušici in Postojni ter nato kot župnik v župniji sv. Petra in Pavla v Trnovem (Ilirska Bistrica). Nekje na prelomu iz prvega v drugo desetletje ali vsaj v prvi polovici dvajsetih let 19. stoletja je postal vikar na Premu, ki je v cerkveno-upravnem oziru spadal pod trnovsko župnijo. Zatem je nastopil kot župnik v Jelšanah. V teh krajih si je močno prizadeval za razvoj sadjarstva in kmetijstva na sploh. V ta namen je tudi ustanovil drevesnici na Premu in v Jelšanah, ki sta bili med prvimi v tem delu Slovenije. Leta 1826 je dal tudi pobudo za ustanovitev premske trivialke. »Ljudska šola na Premu bila je ustanovljena leta 1826 pod bivšim vikarijem v. č. g. Petrom Alešem. Ta vrli gospod bil je tukaj tudi začetnik sadjarstva in vinarstva; le škoda splošna je, da je bil od tukaj prezgodaj premeščen ter ni mogel dokončati začetega svojega dela« (prepis iz premske šolske kronike. Postojinsko okrajno glavarstvo, 85).
Slika 1: Pročelje stavbe nekdanje osnovne šole na Premu. Foto: Aneja Rože (maj 2021).
Slika 2: Albert Anker, Vaška šola leta 1848, 1896. Vir: Wikimedia Commons.
Leta 1838 je Peter Aleš postal kanonik stolnega kapitlja v Trstu in dekan župnij izven mestnega obzidja, s čimer je tudi pridobil status šolskega nadzornika na tem ozemlju. Leta 1850 je postal stolni dekan. Skupaj s škofoma Matevž Ravnikarjem in Jernejem Legatom ter duhovnimi slovenskimi sobrati je bil med nosilci slovenskega kulturnega življenja v Trstu, zlasti na področju šolstva, saj so prek C. kr. Primorske zaloge šolskih bukev s priročniki, ki jih je tiskala Lloydova tiskarna, oskrbovali praktično ves slovenski etnični prostor. Leta 1856 je v tej založbi izdal tudi poljudno knjigo z ilustracijami, Zveden kmet al’ Najpotrebniši nauki kmetijstva za nedeljske šole po deželi, v kateri je na stošestdesetih straneh obravnaval vrste prsti, obdelovanje zemlje, skrb in hrambo semena, živinorejo, sadjarstvo, vinogradništvo, svilarstvo in čebelarstvo. S tem se je skupaj z Matijo Vertovcem in Janezom Zalokarjem uvrstil med najpomembnejše slovenske kmetijske teoretike sredine 19. stoletja. Za informiranje in poglabljanje znanja iz teh kmetijskih panog je pisal tudi članke v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Leta 1844 je na primer objavil članek Sa hiſhne potrebe kaj (Za hišne potrebe kaj), v katerem opozarja kmete pred nevarnostjo podgan za živino in jim kot rešitev priporoča uporabo primorske čebulice. Kmetje so jo lahko kupili v lekarnah ali v dobro založenih trgovinah. Peter Aleš je bil tudi član Ljubljanske kmetijske družbe. Zaradi zaslug za razvoj poljedelstva je bil po letu 1849 odlikovan z redom Franca Jožefovega, ki je bil ustanovljen ob prvi obletnici vladanja cesarja. Red je imel sprva tri stopnje; veliki križ, komturski križec in viteški križec, leta 1869 pa je bila komturskemu križcu dodana še zvezda. Red se je podeljeval vsakemu pripadniku monarhije »ne glede na rojstvo, vero in status, /…/ ki se je izkazal vrednega z neomajno pripadnostjo deželnemu knezu in domovini, v vojni ali miru, s posebno pomembnimi, za splošno dobro zasluženimi dejanji, za resnično uporabne iznajdbe, odkritja ali izboljšave, za goreče in uspešno pospeševanje in dvig kmetijstva, domače industrije in obrti, ali se je izkazal z odličnim uspehom v umetnosti ali znanosti, s požrtvovalnimi dejanji pri trpljenju ljudi ali če si je na katerikoli drug izkazan način za Naš prestol ali Našo državo prislužil utemeljeno zahtevo zahvale domovine in javnega priznanja.« Za vse tiste, ki so pomembno prispevali k razvoju države, vendar niso dosegali pogojev za prejetje reda Franca Jožefa so bili odlikovani z zaslužnim križcem, ustanovljenim februarja 1850. Peter Aleš je bil sprva odlikovan z viteškim križcem, nato pa ga je moral ob prejetju komturskega križca vrniti, saj je tako določal 14. člen statuta reda. Obe stopnji je lahko nosil kot miniaturi, na majhni zlati verižici zataknjeni v gumbnico civilne suknje. Zvezde ob komturskem križu ni mogel prejeti, saj je leto dni pred njeno uvedbo v Trstu preminil.
Aneja Rože, mag. zgod.
Občina Ilirska Bistrica
Slika 3: Pogled na terase s Prema proti zaselku Potok. Foto: Aneja Rože (maj 2021).
Viri in literatura:
Peter Aleš, »Sa hifhne potrebe kaj«, Kmetijske in rokodeljske novice, 20. 3. 1844, 47–48.
Marijan Brecelj – Rudolf Klinec, s. v. »Aleš, Peter (1786–1868)«; dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127155/ (6. 4. 2021).
Pavel Car, Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja (od 1757 do 1918). Ljubljana: Signum Laudis, 2017.
Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva: III. del: Bleiweisova doba od 1848. do 1870 leta. Ljubljana: Slovenska Matica, 1896.
Stane Granda, s. v. »Aleš, Peter (1786–1868)«; dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi127155/ (6. 4. 2021).
Mihael J. Nerat, Potnikov koledar za slovenske učitelje 1892. Celje: Dragotin Hribar, 1892.
Postojinsko okrajno glavarstvo: Zemljepisni in zgodovinski opis. Postojna: R. Šeber, 1889.
