Viktorin Ptujski

Petoviona je bila največje rimsko mesto na ozemlju Slovenije, samo ime, ki je verjetno že predkeltsko, pa govori o poselitvi pred tem časom. Pod Trajanom (98-117) je naselbina postala kolonija z imenom Colonia Ulpia Traiana.[1] Naselje je stalo ob strateško pomembnem prehodu čez reko Dravo, ki ga je že v 1. stol. varoval rimski tabor. Posadko je sprva zagotavljala legija VIII. Augusta, kasneje pa XIII. Gemina. Na obeh vzpetinah, na Gradu in Panorami, so bili najdeni sledovi utrdb in obzidja, ki dokazuje poselitev do poznorimskega časa. Zadnjič je bilo omenjeno kot vmesna postaja odprave, ki je potovala na Atilov dvor.[2]

Od konca 3. stoletja dalje je bila v Petovioni številčna krščanska skupnost in škofovski sedež. Po zaslugi prvega znanega škofa Viktorina izvemo za multikulturen značaj mesta, močno skupnost priseljencev z vzhoda, pa tudi, da je mesto imelo knjižnice in gledališče.[3]

Za Viktorina, petovionskega škofa in na našem ozemlju najstarejšega pisca, ni znan niti točen datum rojstva, niti smrti (2. november se pojavi kot datum šele v zapisih iz 9. stoletja), niti kraj in oblika mučeništva. Hieronim ga označuje kot mučenca (martyr), vendar ne navaja nobenih konkretnih podatkov o času mučeništva. V svojem kronološko zasnovanem spisu o krščanskih piscih je Viktorina uvrstil za Anatolijem iz Laodikeje (umrl 283) in pred Pamfilom iz palestinske Cezareje (umrl 309/310), kar bi kazalo na škofovo smrt verjetno v Dioklecianovem času. Ker vsebuje Viktorinova teologija številne arhaične poteze, ki jih moremo datirati v čas pred Dioklecijanom, in ker prinašajo njegovi spisi verjetne reminiscence na Valerijanovo preganjanje (257/259), je bil v novejših raziskavah izražen dvom glede datiranja mučeništva v čas Dioklecijanovega preganjanja kristjanov.[4]

Viktorinov najboljši biograf sv. Hieronim, ki je vsakega okarakteriziral na svoj slikovit način, pravi, da je ”Viktorin znal bolje grško kot latinsko.” Morda je želel nakazati, da je bil Viktorin grškega rodu, vendar ne gre čisto izključiti možnosti, da je bil Viktorin domačin, naj bo grškega ali latinskega rodu. V 2. in 3. stoletju je bilo v Petovioni veliko grško govorečih in lahko je bil deležen bolj grške kot latinske vzgoje. Rajko Bratož navaja ugotovitev, da je bil Viktorin pogost priimek v Noriku in Zgornji Panoniji in je pripadal predvsem vojaškim in aristokratskim družinam. Tako smemo imeti Viktorina povsem upravičeno za domačina.[5]

Biografi ne upajo postaviti datuma njegovega rojstva. Edino pri Frideriku Horvatu zasledimo, da je v pridigi ob 1600 letnici smrti sv. Viktorina govoril, da se je Viktorin rodil v Petovioni, in sicer v prvi polovici 3. stoletja, da naj bi bil postavljen za tukajšnjega škofa leta 270 in naj bi vodil to škofijo okrog 30 let. To zgodovinsko sicer ni dokazano, je pa zanimiva teorija, iz katere je moč sklepati na njegovo dolgoletno in učinkovito pastirjevanje, kar potrjujejo tudi njegova dela.[6]

Iz tega, da je bil v Petovioni v drugi polovici 3. stoletja imenovan Viktorin za tukajšnjega škofa, lahko sklepamo, da je bila krščanska skupnost že pred njim dobro organizirana, številčno močna in hierarhično dobro konstruirana.

Hieronim Viktorina označuje z oznako ”columna ecclesiae” ali močan steber svete Cerkve, moža, ki svojo skromnost, blagost in značajnost kaže tudi v tem, da nikomur ne nastavlja zank in spletk, ampak je do vsakega odkritosrčen, tako do prijatelja kot do sovražnika. Viktorin je neumorno oznanjal svoj nauk, napisal je razlage k prvim trem Mojzesovim knjigam, k prerokom Izaiju, Ezekielu in Habakuku, k Pridigarju in Visoki pesmi, Matejevemu evangeliju in Razodetju sv. Janeza. Ob teh razlagah svetopisemskih knjig mu pripisujejo tudi druga dela, kot npr. spis Proti krivovercem (Adversus omnes haereses) in podobno. Usoda Viktorinovih posmrtnih ostankov ni znana, trditev, da so bili preneseni v Rim, je samo domneva.[7]

Tako kot je Viktorin spisal svojo zgodbo v Petovioni, so jih pisali krščanski voditelji v drugih krajih na naših tleh. O Viktorinovi vlogi je morda znano več, o Maksimovi in Gavdencijevi nekoliko manj, nekaj pa jih gotovo še čaka, da se jim nekdo posveti.

Viri:

[1] Jana Horvat, Marjeta Šašel Kos, Petoviona – velemesto na bregovih Dravusa, v: Zakladi tisočletij : zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, ur. Bronislava Aubelj (Ljubljana, 1999), str. 2015-216 (dalje: Horvat, Šašel Kos, Petoviona).

[2] Iva Mikl Curk, Slavko Ciglenečki, Davorin Vuga, Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, Ljubljana, 1993, str. 62; Horvat, Šašel Kos, Petoviona, str. 216-217.

[3] Horvat, Šašel Kos, Petoviona, str. 217-219; Verena Vidrih Perko, V objemu rimskega imperija: od Emone do Karnija, od Celeje do Petovione, vitrina meseca 17.6. – 29.9. 2014 (Kranj, 2014), str. 18 (dalje: Vidrih Perko, V objemo rimskega imperija).

[4] Rajko Bratož, Dioklecijanovo preganjanje kristjanov v provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana, v: Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici sv. Viktorina Ptujskega, ur. p. Slavko Krajnc OFMConv (Ptuj, 2003), str. 37-38 (dalje: Bratož, Dioklecijanovo preganjanje).

[5] Slavko Krajnc, OFMConv, Življenje, češčenje in upodobitve sv. Viktorina Ptujskega, v: Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici sv. Viktorina Ptujskega, ur. p. Slavko Krajnc OFMConv (Ptuj, 2003), str. 160 (dalje: Krajnc, Življenje, češčenje in upodobitve).

[6] Krajnc, Življenje, češčenje in upodobitve, str. 160.

[7] Prav tam, str. 192.

 

Up Next

Related Posts