Slovenski okupirani prostor je bil v letu 1943 v pričakovanju velikih vojaških in političnih sprememb. Na italijanskem škornju se je na obzorju nakazoval razkroj fašistične države in odprtje južne fronte, medtem pa so se Nemci pripravljali, da zavzamejo teritorij poraženih Italijanov.

Spričo teh ključnih dogodkov je glavni štab NOV in PO Slovenije v soglasju z vrhovnim štabom 13. julija 1943 ustanovil (deloma tudi po zaslugi Kardeljevih ugotovitev in predlogov) Prvo slovensko narodnoosvobodilno divizijo. Njen prvi komandant je postal Mirko-Bračič-Bradač (v jurišu na Kočevje pozneje pade), politkomisar pa dr. Jože Brilej-Bolko. Na seji v Kladnju je pridobila tudi številčno označbo, ki je v naslednjih mesecih slavnostno odmevala po vsej Sloveniji.

To je bila zgodba o požrtvovalni epopeji 14. divizije. Vključevala je najelitnejše partizanske brigade tedanjega slovenskega prostora: Tomšičevo, Šercerjevo, Gradnikovo in Prešernovo bojno skupino. Ustanovitev 14. divizije je oznanjala širjenje slovenskega partizanstva, v organizacijsko-vojaškem vidiku pa je bila pokazatelj uspešnega preoblikovanja v redno jugoslovansko armado. Njena uspešna dejanja so to vsekakor potrjevala. Po spopadanju za »italijanski Žužemberk« (prva akcija 14. divizije) je divizija ob koncu leta 1943 uspešno operirala v okolici Kočevja in Bele krajine. Tukaj se je pričela pisati prva stran njene najimenitnejše zgodbe.

Z namenom, da se na Štajerskem, kjer so se zadrževale številčno močnejše enote sovražnika, spremeni splošni položaj, okrepi slovenski osvobodilni boj in politična aktivizacija množic, prepreči prisilna mobilizacija mlajših letnikov v nemško vojsko (po ocenah Borisa Kidriča naj bi bilo takšnih približno 20.000) in namesto tega raje omogoči vpoklic v partizanske vrste ter razbremeni pritisk na narodnoosvobodilne sile v drugih okupiranih predelih, je bila na Štajersko odposlana najmočnejša enota slovenskega partizanskega gibanja. Zaradi želje po čim manjših izgubah, transportnih preprekah in večji bojni moči divizije niso napotili iz Dolenjske preko Save v okolici Litije, temveč v velikem krogu mimo Zagreba in nato nazaj v vzhodni del Štajerske.

Pohod se je začel 6. januarja 1944, ko je 1.112 dobro oboroženih borcev in bork (58% je bilo članov in kandidatov KPS ter skojevcev) v hudi zimi krenilo iz Suhorja pri Beli krajini na 310 km dolgo in mesec dni trajajočo pot čez Hrvaško proti Halozam (ciljna destinacija se je kasneje spremenila). 14. januarja ponoči je divizija približno 30 km jugovzhodno od Zagreba prečkala reko Savo. Mera gostoljubja in pomoči hrvaškega naroda je bila ogromna. Udeleženec pohoda, ki se je spominjal vseh prejetih dobrot, je kasneje zapisal: »Domačini so nas sprejeli in pogostili mnogo bolj, kot bi doma najbližjega sorodnika, kadar pride na obisk«. Toda divizija je morala kreniti dalje. V 13 dneh je prehodila več kot 180 km (od Vivodine do Kalnika) in 17. januarja slovesno vkorakala v Čazmo (središče svobodnega hrvaškega ozemlja), kjer je pesnik Karel Destovnik-Kajuh, vodja kulturniške skupine in soudeleženec pohoda, za prebivalstvo priredil partizanski miting. Ob spremljavi pihalne godbe se je nato odpravila v Kalniško gorje. Zaradi ustaške ofenzive se je divizija na tem območju zadržala dlje kot je načrtovala, prav tako je spremenila smer načrtovanega pohoda. Šele 28. januarja je krenila naprej proti severu okoli Varaždinskih Toplic v Hrvatsko Zagorje. Tukaj se je poveljstvo divizije odločilo za pohod na Kozjansko. Po intenzivnem delu obveščevalcev in temeljitih pripravah se je divizija 6. februarja med 10. in 11. uro zvečer zbrala v vasi Horvatsko. Natanko 1.025 borcev in bork (7 padlih, 29 ranjenih, 34 bolnih, 10 pa jih je ostalo pri zalogah streliva in med drugim skrbelo tudi za zvezo) je bilo pred odločilno potezo odprave – prečkanjem mejne reke Sotle. To se je zgodilo v noči na 7. februar pri Sedlarjevem, majhni obmejni vasici, ki leži nekaj kilometrov južno od Podčetrtka, kjer je divizija po mesecu dni napornega marša brez kakršnegakoli strela stopila na zasilni leseni most in vdrla na okupirano zemljo nemškega rajha. Prečkanje Sotle je bilo zaključeno okoli enajstih zvečer. Partizanski propagandni vestniki so v naslednjih dneh tiskali s polno paro. Zaradi izrazite podpore med Hrvati in Slovenci je pohod upravičeno pridobil naziv »pohod bratstva in enotnosti«, identično poimenovanje pa so nadeli tudi betonskemu mostu, ki so ga v obeleženje spomina izgradili približno tam, kjer je 14. divizija prestopila mejo med nekdanjima NDH in rajhom.

14. udarna divizija iz sestava jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske je bila prva večja bojna enota protihitlerjevske koalicije, ki je vdrla globoko v teritorij rajha.

Stane Terčak, udeleženec pohoda, je zapisal »Pričel se je pravi pohod, ki je zahteval težke žrtve in obrodil velike sadove« in naznanil, da je 14. divizijo v naslednjih mesecih čakala krvava pot. Borci so na Kozjanskem ostali teden dni in pri tem uničili premogovnik v Senovem in Reštanju, orožniško postajo in občinsko poslopje v Zabukovju ter obratni vlak rudnika. Zaradi bojazni pred velikimi sovražnikovimi silami in zapore na Bohorju so se enote pomaknile proti Zidanemu mostu in naprej na Dobrovlje. Nemške zapore ob Savinji so štab divizije prisilile, da krenejo proti Pohorju. 13. februarja zgodaj zjutraj je bila že vzhodno od Laškega. Pot jo je nato vodila proti 20 km oddaljeni Konjiški gori, pri čemer so borci divizije pri Šentjurju minirali železniško progo in iztirili dva vlaka. Dan kasneje je dosegla Konjiško goro in bila od Pohorja oddaljena le še za en nočni pohod. Z razvalin Lindeškega gradu, kjer se je med Nemci in partizani razvnela silovita bitka z izgubami na obeh straneh, se je Štirinajsta prebila na ugodnejši Paški Kozjak. Štirim bataljonom (200 borcem) se je uspelo prebiti na Pohorje. Glavnina divizije z ranjenci (600 borcev) se je z jurišem vrnila na greben Paškega Kozjaka, od tod pa nadaljevala v smeri proti Graški gori, kjer so se 21. februarja zvrstili njeni najtežji boji. V smeri proti Mozirskim planinam se je ustavila tudi v Belih vodah, kjer je tragično – le pol ure hoje od svoje rojstne hiše – umrl 21. letni pesnik Kajuh. Štirje bataljoni, ki so dosegli Pohorje, so se medtem prestavili z Glažutske planine v Mislinjsko grapo. V Mozirskih planinah pa se je glavnina divizije odločila za pot skozi Zgornjo Savinjsko dolino na Koroško. Zlasti Šercerjeva brigada, ki je padla v nemško zasedo je pri tem utrpela velike izgube. 25. februarja je nemški okupator prekinil uničevalne operacije. Precej razbite divizije so se pomaknile proti Moravški, kjer so dobile stik s 4. operativno cono. 19-dnevni boji od Sotle do Koroške so bili končani. Prezebli in izmučeni udeleženci so si lahko po več kot 500 km dolgem pohodu (od Bele krajine do končne Moravške) končno odpočili.

»Proboj XIV. divizije predstavlja eno od najslavnejših strani herojske borbe Narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji.« Edvard Kardelj

Avtor besedila: Daniel Siter

Vir arhivskih fotografij pohoda XIV. divizije je Zbornik fotografij iz Narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda 1941-1945. 3. knjiga: september 1943-februar 1944.