Besedilo je del diplomske naloge: KUDER, Jernej. Hmeljarstvo v Savinjski dolini v dvajsetem stoletju: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Po koncu druge svetovne vojne se je v Savinjski dolini začelo obdobje obnove in ponovne rasti kmetijstva na splošno in še posebej hmeljarstva. Le to je bilo deležno posebnih prioritet pri obnovi, saj je bilo potrebno po osvoboditvi na novo zastaviti celoten proces od obdelovanja do predelave in prodaje hmelja. V času med vojno je namreč bil obseg pridelave v  hmeljarstvu v Savinjske doline zelo zmanjšan, osnovna sredstva so bila uničena ali v slabem stanju. Nalogo za obnovo hmeljarstva so prevzele obnovitvene zadruge , ustanavljati so se začele tudi nabavno prodajne zadruge (Naproza).[1] Naproze so skrbele za odkup vse kmetijske proizvodnje in so oskrbovale prebivalstvo z materialom. Obnova objektov in osnovnih sredstev je potekala ob pomoči obnovitvenih zadrug, kreditiranje obnov pa je prevzela kreditna zadruga. Razvoja zadružništva po letnicah je  potekal sledeče:[2]

V letu 1946 je Zvezni temeljni zakon o zadrugah opredelil zadruge kot prostovoljne ekonomske organizacije delovnega ljudstva, ki pospešuje kmetijstvo in obrtne dejavnosti. Poudarjal je upoštevanje demokratične uprave in delovanje v korist narodnega gospodarstva.[3]

1947 se pričnejo ustanavljati kmetijske zadruge z upravnim in nadzornim odborom. Likvidirane so bile kreditne in obnovitvene zadruge, ki so delovale z neomejeno odgovornostjo.[4]

1948 so kmetijske zadruge bile najpomembnejši gospodarski subjekt na svojem območju, prevzele in povezale so funkcijo kreditnih in obnovitvenih zadrug, likvidiranih v letu prej. Zadruge so tudi povezale zadruge drugih kmetijskih področij, kot so bile sadjarske, živinorejske, lesne in podobne zadruge. V Savinjski dolini je bilo v zadrugah ustanovljenih 16 hmeljarskih odsekov v okviru kmetijskih zadrug.[5]

1949 so zadruge ustanavljale še obrtne delavnice v okviru svoje dejavnosti, tu je šlo za pokrivanje potreb prebivalstva na območju, kjer je zadruga delovala. Obrtne delavnice so se ustanavljale za potrebe popravil strojev in obrtnih storitev, kot so bile čevljarstvo, mizarstvo in podobno. Kmetijske zadruge so delovale z omejeno odgovornostjo, odločali so upravni odbori. Izplačila kmetom za pridelke, oddane v zadruge, so bili poleg denarja tudi kmetijski boni. Ti niso bili plačilno sredstvo, ampak so pomenili le pravico do nakupa. V letu 1949 so se tudi ustanavljale Kmečke delovne zadruge (KDZ). KZ so jim odstopale sredstva, kjer kmetijski odseki KZ niso delovali, zasebniki pa so KDZ oddajali zemljišča. Značilna za KDZ je bila skupna lastnina, skupna obdelava in skupni dohodek, zaposlenim v KDZ pa je tekla delovna doba. KDZ so obstajale le 3 leta.[6][7]

Zadružna povezava kmetov se je še krepila v letu 1950.[8]

1952 so Kmetijske zadruge prevzele tudi proizvodno pospeševalno funkcijo Hmeljarske zadruge, ustanovljene 1945. Koordinacijsko funkcijo Hmeljarske zadruge pa je prevzel najprej odbor pri OZKZ Celje, nato pa Hmeljarska poslovna zveza. Prodajo hmelja je prevzelo podjetje Hmezad. V okviru KZ je deloval hmeljarski odbor. V Savinjski dolini je delovalo 18 KZ, ki so se združevale. Vsaka KZ je imele odseke (kmetijski, strojni, živinorejski, hmeljarski, trgovinski, lesni, sadjarski, obrtni, kreditni, kulturno-prosvetni in druge glede na lokacijo KZ in potrebe). KZ so na svojem območju tudi pripomogle k višanju standarda bivanja prebivalstva, pospeševale so širitev vodovodnega omrežja, elektrifikacijo naselji in reševale socialne razmere na vasi. Prvič se pojavijo tudi zadružni zbori.[9]

1953 so se ukinile Kmečke delovne zadruge. Osnovala so se Kmetijska gospodarstva (KG), ki so bila temelj družbene kmetijske proizvodnje. Dejavnost KZ so še vedno vodili upravni odbori in hmeljarski odseki. Ustanovljeno je bilo tudi Hmeljarsko združenje, ki je imelo svetovalno funkcijo.[10]

1954 se je začel proces združevanja KZ, nastajale so vedno večje KZ. Zadružne zbore bi naj zamenjali zadružni sveti, kot najvišji organi KZ.[11]

1956 je ustanovljena Kmetijska proizvajalna poslovna zveza v Žalcu (KPPZ). Ustanovni občni zbor je bil 29.6.1956. V KPPZ se je združilo 33 Kmetijskih zadrug, 8 zadružnih kmetijskih obratov, trgovsko podjetje Hmezad in Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Hmeljarski odbor pri OZZ Celje je bil ukinjen.[12]

1957 je bil sprejet sklep OOZ Celje, da naj KZ opustijo vse dejavnosti, ki niso neposredno povezane z kmetijstvom. V KZ bi naj ostale samo kmetijske dejavnosti in trgovina, ki bi oskrbovale člane zadruge z materialom, potrebnim za kmetijsko dejavnost. Ostali obrati KZ bi naj spadali pod upravo občine. Reorganizacija KZ je potekala počasi, potrebna so bila glasovanja, ki niso bila potrjena z lahkoto, tudi občine niso bile zainteresirane za prevzem dejavnosti KZ, ki niso bile povezane z kmetijstvom. Ustanovljene so bile potrošniške zadruge, ki so delovale na zadružni podlagi, vendar niso bile v okviru KZ.[13]

1958 je sledila nova uredba o KZ, nov način upravljanja, kmetje volijo v zadružne svete in upravne odbore. Zgrajen je bil tudi Hmeljarski dom v Žalcu, zgradila ga je Hmeljarska poslovna zveza (HPZ). HPZ je povezovala kmetijske zadruge in kmetijska gospodarstva v Savinjski dolini. Po ukinitvi HPZ je Hmeljarski dom v Žalcu pripadel Zadrugi Savinjska dolina.[14]

1959 je bilo za kmetovalce urejeno zdravstveno zavarovanje. Pripravljena je bila tudi pogodba o sodelovanju  v kmetijski proizvodnji za leto 1960.[15]

1961 je v vsaki občini nastala po ena KZ, ki se deli na več zadružnih poslovnih enot. Na področju spodnje Savinjske doline je nastala Zadruga Savinjska dolina Žalec. 26.12.1962 je bil ustavljen Hmezad, do takrat se je imenoval Kmetijski kombinat Žalec. Vanj se je združilo 11 podjetij; 6 kmetijskih gospodarstev (Arja vas, Vrbje, Založe – Šempeter, Latkova vas, Žovnek in Lava Celje), Sadna drevesnica Mirosan, Mesnine Celje, Mleko Celje, Seme Celje in Kmetijska strojna postaja Žalec. Podjetje je imelo sedež v Hmeljarskem domu Žalec.[16]

1.1.1962 začne delovati Kmetijski kombinat Žalec.[17]

Od leta 1963 naprej je potekala pospešena arondacija kmetijskih zemljišč. Zadruge so tudi nakupovale zemljišča, družbeni sektor v kmetijstvu se je vedno bolj krepil. Sodelovanje zadrug s kooperanti se je povečalo zaradi krepitve družbenega sektorja. Zadruge so se začele enačiti s podjetji, prišlo je do spajanja zadrug s kmetijskimi kombinati.[18]

1964 sta se Zadruga Savinjska dolina in KZ Celje vključili v Kmetijski kombinat Žalec. Po vključitvi teh zadrug je bila izvedena večja reorganizacija. Iz obratov družbene proizvodnje in novih vključenih zadrug so se oblikovali kmetijski obrati po teritorialnem principu ( Petrovče, Gotovlje, Vinska gora, Vrbje, Šempeter, Polzela, Prebold, Braslovče, Trnava, Tabor, Vransko, Vojnik, Celje) in še 5 drugih specializiranih obratov. Kooperacijska in družbena proizvodnja nista ostali združeni dlje časa.[19]

1965 je bil sprejet nov Temeljni zakon o zadrugah, ki zadruge ukini in jih spremeni v družbena podjetja, zadružno lastnino pa v družbeno.[20]

V letu 1966 je bil zgrajen tudi nov industrijski obrat Mesnine Celje.[21]

1967 je bil v upravi Kmetijskega kombinata je bil ustanovljen sektor kooperacijske proizvodnje. Razširilo se je proizvodno sodelovanje s kmeti kooperanti, združevala so se hmeljišča kmetov hmeljarjev in modernizirala se je hmeljska proizvodnja.[22]

1968 se prične krepiti sodelovanje kooperantov pri upravljanju podjetja. Delavski svet podjetja šteje 61 članov, od tega je bilo 13 kooperantov, v upravnem odboru pa so bili 3 kooperanti. Najpomembnejši organ za zadrugo je bil svet kooperantov podjetja (17 članov). Ta je imenoval hmeljarski odbor, živinorejski odbor, perutninarski odbor in odbor za hribovite predele. Odbori so oblikovali predloge sklepov za svet kooperantov. Svet kooperantov je poleg proizvodnje obravnaval tudi širšo problematiko, kot so bili starostna zavarovanja kmetov, davčne obremenitve, obrestne mere kreditov za kmetijstvo, razdrobljenost kmetij. Svet kooperantov je posredoval stališča delavskemu svetu podjetja. Pripravljala se je tudi nova organizacija kombinata s pomočjo Prehrambeno – tehnološkega inštituta Zagreb.[23]

1969 se spremeni organizacija kombinata. Ločili sta se družbena in kooperacijska proizvodnja. Nastala sta dva obrata, Kmetijstvo in obrat za kooperacijo (DE Kooperacija). DE Kooperacija je vključevala celotno zadružno dejavnost v občinah Žalec in Celje v samostojno delovno enoto, ki so jo upravljali delavci in kmetje v enoti. Takšna oblika upravljanja je omogočila boljše in bolj organizirano sodelovanje s kmeti kooperanti ter pospeševanje proizvodnje – poslovni rezultati v prihodnjih letih. DE Kooperacija so sestavljale poslovne enote (PE) Vransko, Tabor, Trnava, Prebold, Braslovče, Polzela, Šempeter, Gotovlje, Petrovče, Celje in Vojnik ter Skupne službe. Kmetje so v svoji enoti dobili več samoupravnih pravic, izboljšani so bili pogodbeni in obračunski odnosi, upravljanje organov DE, ter strokovna in pospeševalna funkcija odborov na ravni DE in PE.[24]

Na ravni DE so bili organi:

– svet kooperantov DE, ki so ga sestavljali kmetje kot predstavniki PE in člani kolektiva;

– svet kooperantov PE,  ki so ga sestavljali kmetje in člani kolektiva PE;

– zbor kooperantov kot samoupravna oblika delovanja kmetov za reševanje pomembnih vprašanj.

Organi sveta kooperantov so bili pospeševalni odbori (hmeljarski, živinorejski, perutninski in odbor za melioracijo. Na ravni PE sta bila običajna le hmeljarski in živinorejski odbor.

Centralni delavski svet podjetja se je skrčil na 31 članov s prejšnjih 61 članov. V njem je bilo 7 članov kooperacija, 6 kmetov in 1 član kolektiva.[25]

1971 se je Kmetijski kombinat Žalec preimenoval v Kmetijski kombinat Hmezad Žalec, ime Hmezad je bilo obdržano, saj je pomenilo kontinuiteto in prepoznavnost še iz časa prve povojne zadruge, prav tako pa je ime Hmezad pomenilo tudi, da je osnovna dejavnost proizvodnja hmelja.[26]

1973 je na podlagi ustavnih amandmajev v organiziranju TOZD bil Hmezad organiziran na nov samoupravni način. 28.12.1973 postane DO Kombinat Hmezad Žalec s 16 TOZD in Skupnimi službami. Iz DE Kooperacija nastane TOZD Kooperacija, v takšni obliki deluje od 1.1.1974 naprej.[27]

V letu 1974 obsega TOZD Kooperacija Žalec 11 zadružnih enot (ZE). Kmetje so pridobili več pravic pri odločanju in tudi pri odgovornosti za ustvarjanje dohodka. Dopolnjen je bil tudi Samoupravni sporazum o združitvi v DO Hmezad – kmetijstvo, industrija, trgovina, gostinstvo.[28]

1978 je bil dne 28.12 podpisan Samoupravni sporazum o združitvi v SOZD Hmezad. KZ Celje in TOZD Kooperacija nista podpisali sporazuma,, saj postopek sprejema na terenu še ni bil končan.[29]

1979 so se TOZD, ki so sestavljale DO Hmezad, organizirale v DO v sestavi SOZD. Iz TOZD Kooperacija je nastala DO Kmetijska zadruga Savinjska dolina Žalec za območje občine Žalec. Bivše PE so postale temeljne zadružne organizacije.[30]

KZ so od začetka DO s 1.1.1980 delovale v nespremenjeni obliki samoupravne organiziranosti do 1987.[31]

1992 po osamosvojitvi Slovenije je nastalo prvo veliko zasebno hmeljarsko posestvo z 130 hektarji hmeljišč, družbeno podjetje Hmezad Kmetijstvo Žalec se je preoblikovalo v delniško družbo (d.d.).[32]

1999 je bil proti podjetju Hmezad Kmetijstvo Žalec d.d. uveden stečajni postopek na predlog Banke Celje d.d., večino hmeljskih nasadov in objektov ter mehanizacijo so kupili ali najeli zasebni hmeljarji.[33]

Opombe

[1]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 8.

[2]Prav tam, 8.

[3]Prav tam, 8.

[4]Prav tam, 8.

[5]Prav tam, 8.

[6]Čeh. Spodnja Savinjska dolina ne pozabi me II. Del, 62. in Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 8.

[7]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 8.

[8]Prav tam, 8.

[9]Prav tam, 9.

[10]Prav tam, 9.

[11]Prav tam, 10.

[12]Prav tam, 10.

[13]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 10 – 11.

[14]Prav tam, 11.

[15]Prav tam, 11.

[16]Škafar. Savinjski zbornik V, 187.

[17]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 12.

[18]Prav tam, 12.

[19]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 12.

[20]Kač. Žalec, 192.

[21] Škafar. Savinjski zbornik V, 190.

[22]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 13.

[23]Prav tam, 13 – 14.

[24]Prav tam, 14.

[25]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 15.

[26]Prav tam, 15.

[27]Škafar. Savinjski zbornik V, 191.

[28]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 16.

[29]Prav tam, 16.

[30]Prav tam, 16.

[31]Vybihal. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini, 16.

[32]Virant. Pol stoletja hrama zelene učenosti, 24.

[33]Prav tam, 24.