Zahodna slovenska meja je v dvajsetem stoletju doživela kar nekaj sprememb. Po prvi svetovni vojni je segala globoko na današnje slovensko ozemlje, od matične domovine pa je odrezala približno 300.000 primorskih Slovencev. Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska oblast izgubljena ozemlja želela vrniti pod svoje okrilje, kar pa se je izkazalo za precej težavno nalogo. Pričujoči prispevek prikazuje načine, s katerimi so omenjeni mejni problem reševali med letoma 1945 in 1947.

»Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant.«

Da bi razumeli celotni kontekst zahodne slovenske meje, se moramo ozreti v čas prve svetovne vojne. Italija, ki je vojno začela kot zaveznica Avstro-Ogrske, je že nekaj dni po bobnenju prvih bojnih topov razglasila nevtralnost. Njeno nevmešavanje je bilo sicer bolj navidezno, saj se je skrivaj dogovarjala tako z antantnimi kot s centralnimi silami. Svoj vstop v vojno je namreč pogojevala s pridobitvijo določenih ozemelj, na čelu z Goriško, Kvarnerjem in Trstom. Ta so sodila k Avstro-Ogrski, ki pa jih ni hotela predati. Italija se je tako obrnila na stran antantnih sil, s katerimi je leta 1915 podpisala londonski sporazum. Po njegovih določilih je morala svoji vzhodni sosedi napovedati vojno, v skrivnem delu sporazuma pa so ji (v primeru končne zmage) zagotovili želena ozemlja. Po koncu vojne so leta 1920 podpisali rapalsko pogodbo, s katero je Italija obljubljeno skoraj v celoti tudi dobila. Na tem področju je živelo več kot 300.000 Slovencev, njihova usoda pa je bila negotova.[1] To je izrazil tudi slovenski politik Janko Brejc v nagovoru ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu: »Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant«, kar po obliki spominja na nagovore pri gladiatorskih bojih v antičnem Rimu. Pred začetkom vsakega dvoboja so tekmovalci morali stopiti pred cesarja in izreči: »Ave Caesar, morituri te salutant,« kar pomeni: »Pozdravljen, cesar, mi, ki bomo umrli, te pozdravljamo.« Brejčev izrek bi torej lahko prevedli kot »Pozdravljen, Wilson, umirajoči Slovenci te pozdravljamo,« z njim pa zadenemo tudi v sam srž problema zahodne slovenske meje v desetletjih po prvi svetovni vojni. Italijanska oblast je na osvojenih področjih namreč pričela z raznarodovalno politiko in močnim pritiskom na slovensko kulturno življenje. Med drugim so prepovedali uporabo slovenščine, preimenovali slovenska imena in celo nagrobnike ter na vsak način omejevali tudi ostale pravice.

Ozemeljsko stanje je ostalo praktično nespremenjeno vse do druge svetovne vojne. Ko je aprila 1941 kapitulirala Kraljevina Jugoslavija, je Italija dobila področje Ljubljanske pokrajine, kamor je spadal tudi večji del današnje Dolenjske. To se je spremenilo z italijansko kapitulacijo leta 1943, saj je bil teritorij Julijske krajine z Ljubljansko kotlino povezan v operacijsko cono Jadransko primorje. Slednjo je ustanovila oblast tretjega rajha, obstajala pa je vse do osvoboditve Trsta 1. maja 1945, s čimer pa se zgodba še ni končala.

Leto 1945: »tek do Trsta«, beograjski in devinski sporazum

Coni A in B Julijske krajine ter Morganova linija (vir: si. wikipedia)

V letu 1945 so se enote Wehrmachta umikale v Nemčijo, pri tem pa so jim močno »pomagale« zavezniške sile. Podobno se je dogajalo tudi na tržaškem področju, kjer je nacistično oblast začela preganjati Jugoslovanska armada. Ta in ostale (zahodne) zavezniške sile so se hitro pomikale proti Trstu. Potekal je pravi »tek do Trsta«, v katerem sta obe armadi sporno ozemlje želeli doseči prvi. Britanski premier Winsoton Churchill je ob priložnosti povedal glavni argument za tako ravnanje: tisti, ki neko ozemlje prvi zasede, naj bi imel de facto že 9/10 pravic do njega.^[2] Prve enote, ki so prišle v Trst, so bile enote 9. korpusa Jugoslovanske armade, takoj naslednji dan pa so ji sledile še enote 8. britanske armade.^[3] Na nekaterih obmejnih področjih je prihajalo do različnih interpretacij dejstev, kdo je na neko ozemlje prišel prvi. Kaja Širok omenja, da so pričevalci na vprašanje, kdo je 1. maja 1945 osvobodil Gorico, podali različne odgovore. Italijansko govoreči so osvoboditelje prepoznali v prebivalstvu mesta in enotah italijanskega Odbora narodne osvoboditve (CLN), spominjajo pa se tudi, da so bile zavezniške enote v mestu prve. Na drugi strani je slovenski živelj za osvoboditelje mesta priznaval partizane. Po njihovih pričevanjih so zavezniki prispeli dan za partizani.[4] Dvojnost poročanja o istem dogodku se je na tem področju pokazala tudi v nekaterih drugih primerih.

Jugoslovanska vojska je v Trstu za 40 dni prevzela oblast, kar je veljalo za zelo drzno potezo. Zahodni zavezniki so imeli kot podporniki italijanske okupacije pravico, da zasedejo področje. Jugoslavija tega ni želela zapustiti, svojo glavno oporo pa je našla v Sovjetski zvezi. Po grožnji z vojaško intervencijo je Sovjetska zveza odrekla podporo Jugoslaviji, njene sile pa so morale Trst zapustiti. Pogajanja so se preselila za zeleno mizo, kjer so junija istega leta podpisali beograjski in devinski sporazum. 9. junija 1945 so takratni jugoslovanski zunanji minister dr. Ivan Šubašić, britanski veleposlanik R. C. Skrine Stevenson ter veleposlanik Združenih držav Richard C. Patterson Jr. podpisali beograjski sporazum.[5] V njem so postavili osnovna določila za delitev Julijske krajine na coni A in B, med njima pa je potekala demarkacijska črta oziroma Morganova linija. Ime je dobila po vodji pogajalcev, generalu Williamu D. Morganu, ki je bil hkrati tudi štabni načelnik komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju. Črta je potekala od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Ozemlje zahodno od demarkacijske črte je bilo vključeno v cono A Julijske krajine, nadzor nad njim pa je vršila Zavezniška vojaška uprava (ZVU). Dodatno so vanjo umestili še Pulj. Vzhodno od demarkacijske linije je bila cona B Julijske krajine, ki je bila pod nadzorstvom Vojaške uprave Jugoslovanske armade (VUJA). Sporazum je določal, da so vse vojaške enote, nastanjene v coni A, pod poveljstvom zavezniških sil. Jugoslovanska redna vojska je morala to cono do 12. junija 1945 zapustiti. Izjemoma je tam ostalo 2000 jugoslovanskih vojakov, ki pa so imeli zgolj opazovalno vlogo, prav tako pa so bili podrejeni Zavezniški vojaški upravi. Poleg ozemeljske definicije se je sporazum dotikal tudi nekaterih drugih vprašanj, med drugim jugoslovanske civilne uprave, ki jo je oblast vzpostavila po osvoboditvi Trsta. Če bi pri Zavezniški vojaški upravi ugotovili, da deluje nezadovoljivo, bi lahko uvedli svojo upravo. V 6. členu sporazuma je bilo zapisano še, da bo morala Jugoslavija »vrniti« zajete prebivalce tega področja, z izjemo tistih, ki so v letu 1939 imeli jugoslovansko državljanstvo.

Ker z beograjskim sporazumom še vedno niso rešili vseh težav, so 20. junija 1945 podpisali devinski sporazum.[6] Nanašal se je na italijanske pokrajine Gorico, Trst, Reko (Kvarner) in Pulj iz leta 1939 ter na consko delitev ozemlja. V drugih točkah in prilogah je posegal tudi v vojaško strukturo in položaj 2000 tam živečih jugoslovanskih vojakov. V posebni točki so se dotaknili položaja mesta Pulj, ki je bilo po delitvi edino istrsko mesto v coni A in nekakšna enklava, do katere so zahodne zavezniške sile lahko prišle le preko ozemlja pod oblastjo VUJE. V sporazumu so zato določili posebno cesto (t. i. »Route 15«, srbski izraz pa je »drum broj 15«), po kateri so zavezniške sile lahko dosegle Pulj. Cesta je morala biti v dobrem stanju, za kar je bilo zadolženo jugoslovansko poveljstvo.

Naslovna stran devinskega sporazuma (vir: sistory.si)

Ena od točk sporazuma je natančneje določala tudi nadzor nad prevozom ter premiki oseb in blaga. Zapisali so, da imajo ljudje svobodo gibanja po Julijski krajini, a so hkrati opredelili različne kategorije potnikov. Prebivalci Julijske krajine so dobili osebne izkaznice, ki jih je izdala bodisi zavezniška bodisi jugoslovanska vojaška uprava, znotraj dežele pa so se lahko gibali svobodno. Izjema je bil prehod demarkacijske črte, ki je bil omogočen le z dovoljenjem vojaških sil. Posebne dovolilnice za prehod so potrebovali tudi vojaki, z izjemo jugoslovanskih in zavezniških vojakov, ki so bili namenjeni v Pulj.

Žal tudi devinski sporazum ni ponudil odgovorov na vsa vprašanja, povezana z mejno problematiko, kar je sprožilo nadaljnje razprave. Tržaško vprašanje se je kmalu razvilo v eno ključnih v hladni vojni, pri katerem je že bilo prisotno napenjanje ameriških in sovjetskih diplomatskih mišic. Da bi pripravili mirovne pogodbe s poraženimi državami, so na potsdamski konferenci ustanovili Svet zunanjih ministrov, ki so ga sestavljali zunanji ministri ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije, Kitajske in Francije. 15. septembra 1945 je njihova konferenca potekala v Londonu, na njej pa so med drugim pod drobnogled vzeli tržaško vprašanje. Udeležili so se je tudi jugoslovanski in italijanski predstavniki, vsak od njih pa je predstavljal razloge, zakaj bi dotično ozemlje moralo biti »naše« in ne »njihovo«. Edvard Kardelj je v svojem govoru predlagal, naj Trst dobi status ene od federalnih enot oziroma poznejših republik.[7] Jugoslovanski predstavniki so menili, da je njihova zahteva po Trstu legitimnejša iz več razlogov, med katerimi jih tržaški časopis Primorski dnevnik navaja le nekaj. Poudarjali so, da je bila v Trstu in Julijski krajini večina prebivalstva slovenskega porekla in nadalje, da pred letom 1918 noben od omenjenih delov ni bil v Italiji. Sledili so gospodarski razlogi, saj je imel Trst v gospodarskem smislu veliko večji pomen za Jugoslavijo kot za Italijo. Zapisali so, da gre le 10 odstotkov trgovskega prometa Trsta »v Italijo, medtem ko je Trst največje važnosti za Jugoslavijo in tudi za Češkoslovaško, Madžarsko in Avstrijo, odkoder vodijo prometne zveze preko jugoslovanskega ozemlja.«[8] Svoja stališča do mejnega vprašanja je izpostavil tudi italijanski zunanji minister Alcide de Gasperi. V svojem nagovoru komisiji je poudaril predvsem nevarnost sovjetskega vpliva in veliko pomembnost vsaj minimalne sistemske obrambe. Svet zunanjih ministrov je na podlagi predstavljenih predlogov 19. septembra 1945 sklenil, da bo stanje na področju Julijske krajine ocenila posebna komisija. Preverila naj bi dejansko etnično stanje, kar naj bi olajšalo končno odločitev.[9]  Tako italijanska kot jugoslovanska stran sta organizirali množične manifestacije, s katerimi so želeli prikazati, da so področja italijanska oziroma jugoslovanska. Največ intenzivnih demonstracij je bilo leta 1946, ko je Julijsko krajino obiskala tudi zavezniška komisija.

Leto 1946: »Moža damo, Trsta ne damo!«

Komisijo so sestavljali britanski, ameriški, sovjetski in francoski predstavnik. Italijanska in jugoslovanska stran sta želeli opozoriti na upravičenost svojih zahtev po tem ozemlju, vendar naj same manifestacije na komisijo ne bi imele bistvenega učinka.

Ves organizacijski napor nasprotujočih si taborov, da bi prepričali zavezniško komisijo o italijanski oziroma slovenski naravi spornih ozemelj, je bil v bistvu brez smisla. Člani komisije so pač videli le tisto, kar so hoteli videti, in so sodili povsem v skladu s političnimi stališči svojih držav. Naj navedemo kot primer groteskno trditev sodelavca britanske delegacije, da so se on in njegovi kolegi povsem prepričali o italijanstvu Slovanov v nadiških dolinah.[10]

Iz tega časa izvirajo mnoge parole, ki jih poznamo še danes, npr. »Trst je naš!«, »Tujega nočemo, svojega ne damo!« in »Trst, Istra, Gorica, to naša je pravica!«. Na manifestacijah so bili ljudje oboroženi z raznovrstnim orožjem in orodjem, s kovinskimi boksarji in pendreki, neka gospa je prišla celo s kladivom za meso.[11] Posebno izraziti so bili spopadi med civilno policijo in slovenskimi demonstranti, ki so točko preloma dosegli marca 1946 v Škednju. V tem kraju civilno prebivalstvo z zvonika namreč ni želelo sneti jugoslovanske zastave, na kar so čerini[12] odgovorili s streljanjem, pri čemer sta dva človeka strelskim ranam tudi podlegla.[13] V poznejših izjavah je vsaka stran pripravila svojo različico zgodbe. Iz poročila italijanskemu zunanjemu ministrstvu lahko razberemo, da naj bi »slavokomunisti« poskušali ustvariti nerede, godrnjajoča in grozeča množica pa naj bi preprečila odstranitev zastave s cerkvenega zvonika. Iz množice naj bi nato prišel rafal, na katerega so policisti odgovorili s streli v zrak. Ko tudi po prihodu okrepitev niso mogli umiriti situacije, so bili zaradi lastne varnosti primorani streljati v množico.[14] Primorski dnevnik govori povsem drugo zgodbo. Dogodek so označili za zločin brez primere, ki so ga povzročili »povampirjeni fašistični organi«. V članku je bilo med drugim zapisano, da gre za enega najhujših zločinov v tistem obdobju, delovanje civilne policije pa naj bi se stopnjevalo vse do uboja v Škednju. Že takoj po prihodu zavezniške uprave naj bi policija začela val terorja in provokacij.[15]

Poslikava sten v podporo Jugoslaviji (vir: MNZS)

Propaganda je tudi drugače na obeh straneh delovala s polno paro. Tržaški Primorski dnevnik je tej problematiki namenil veliko prostora. Ob prihodu zavezniške komisije 8. marca 1946 je časopis izdal prav posebno serijo člankov z naslovom »Pozdravljeni na naših tleh«. Zanimivo je, da so članke prevedli v ruski, angleški in francoski jezik, s čimer so želeli nagovoriti celotno komisijo. V sporočilu so navedli več razlogov, zaradi katerih bi moralo sporno področje po mednarodnem dogovoru pripasti Jugoslaviji.[16] Na drugi strani je italijansko časopisje začelo poudarjati staro, na antitezi osnovano misel, ki je temeljila na razlikovanju med krščansko, zahodno in demokratično civilizacijo ter vzhodnim, totalitarnim in poganskim barbarstvom. Sile so predstavili kot zaščitnice pred vzhodom ter nosilke stoletnih kulturnih vrednot, ustanov in misli, ki oblikujejo vezno tkivo in nezamenljivi duhovni obraz italskega rodu.[17]

Po končanih ogledih se je komisija vrnila v Pariz, kjer je vsak član predlagal svoj mejni predlog. Z jugoslovanskega stališča je bil najboljši sovjetski predlog, s katerim bi Jugoslavija prejela celotno območje vzhodno od meje in v svoj krog zajela tudi Tržič, Čedad, Gorico in Trbiž. Najbolj neugoden je bil ameriški predlog, po katerem bi Jugoslaviji pripadla Soška dolina, meja pa bi nato obšla Tržaški zaliv južno od Gorice ter svojo pot nadaljevala približno po sredini Istre. Kvarnerskega zaliva bi se dotaknila le severno od Labina. Angleški razmejitveni predlog je bil na las podoben ameriškemu, razlikoval se je le v istrskem delu, saj je pri reki Raši segel do obale. Tako britanski kot ameriški predlog sta Italiji obljubljala ne le Trst, temveč tudi vso obalo od Kopra do Pulja. Francoski predlog je na severu sicer sovpadal z že omenjenima, vendar je pomembno odstopal na področju Gorice, velik del Brd bi spadal pod Jugoslavijo. Močno razlikovanje je bilo tudi v Istri, saj bi po tem predlogu meja 20 km južno od Trsta zavila proti obali reke Mirne.[18]

Polemičen je ostajal položaj Trsta, stičišča različnih interesov. Po pogajanjih so 2. julija 1946 sprejeli nekoliko spremenjen francoski mejni predlog, ki so ga vključili tudi v mirovno pogodbo z Italijo. Jugoslaviji so dodelili območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa je bilo razdeljeno na dva dela, ki sta bila medsebojno ločena vzdolž izliva Timave v morje. Severni del je ostal Italiji, južni del pa so vključili v Svobodno tržaško ozemlje (STO). Decembra leta 1946 je sledila še tretja konferenca Sveta zunanjih ministrov, ki je potekala v New Yorku. Na njej so dorekli še nekaj zadnjih odprtih vprašanj, predvsem glede Svobodnega tržaškega ozemlja in reparacij. Vse to so bile predpriprave na podpis mirovne pogodbe, do katerega je prišlo 10. februarja prihodnje leto.[19]

Leto 1947: pariška mirovna konferenca

Transparenti na manifestacijah (vir: MNZS)

Pariško mirovno pogodbo so podpisali 10. februarja 1947, uradno pa je v veljavo stopila 15. septembra istega leta.[20] Poleg natančne opredelitve meje je opredeljevala tudi nekatere druge pomembne zahteve. V 15. členu so zapisali, da mora Italija varovati vse prebivalce na svojem področju, ne glede na raso, spol, jezik ali religijo, v naslednjem členu pa je pogodba ščitila tudi italijanske državljane. Italija namreč ni smela preganjati ljudi, ki so v obdobju med 10. junijem 1940 in podpisom pogodbe podprli zavezniške sile.

Novo mejo so zasnovali na t. i. »etičnem ravnovesju,« kar je pomenilo, da je na obeh straneh meje ostala italijanska oz. jugoslovanska manjšina. Nekatera območja je mirovna pogodba določila Italiji, čeprav je bilo v njej veliko jugoslovanskega prebivalstva in obratno. Prebivalci teh področij so morali pridobiti novo državljanstvo. Če se s tem niso strinjali, so lahko v roku treh mesecev sklep zavrnili in ohranili italijansko državljanstvo. Taisto je veljalo tudi za jugoslovanske prebivalce, ki so po pogodbi živeli v Italiji. Nekaj mesecev pred uradno veljavnostjo je tako prišlo do masovnih migracij v Italijo in iz nje. Pomembno je poudariti, da je mirovna pogodba zagotavljala le osnovno zaščito človekovih pravic. Razlog za tako odločitev naj bi tičal v dogajanju med obema vojnama, med katerim so nacistične politike manjšine izkoriščale za napadalno širjenje svojega vpliva v srednji in jugovzhodni Evropi, zato manjšin po letu 1945 v mednarodni diplomaciji niso imeli za problem demokracije.[21] Tudi pariška konferenca ni dokončno rešila mejnega vprašanja. Po stopnjevanju napetosti v petdesetih letih, ko je območju grozil celo spopad, so leta 1975 mejo rešili s podpisom osimskih sporazumov.

Kot prikazano, obstaja kar nekaj dogodkov, ki predstavljajo različne vidike iste zgodovinske tematike, sam diskurz pa se med jugoslovanskimi in italijanskimi viri razlikuje. Nesoglasja so vidna še danes. Če je 15. september v Sloveniji od leta 2005 državni praznik dan vrnitve Primorske k matični domovini, Italija od leta 2004 10. februarja praznuje Il giorno del ricordo oziroma dan spomina na žrtve fojb. To obeleževanje spremlja popolnoma drugačna konotacija, saj med drugim ne omenja žrtev fašističnega nasilja pred in med drugo svetovno vojno.

Časopisni viri:

• »Pozdravljeni na naših tleh.« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. marec 1946, letnik 2, št. 236, 1.
• »Zločin brez primere terja razpustitev civilne policije. Streli v ljudstvo, ki zahteva priključitev k Jugoslaviji.« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. marec 1946, letnik 2, št. 239, 1.
• »Zunanji ministri proučujejo mirovne pogoje z Italijo. Uradno poročilo o vprašanju Trsta. Izvedenci si bodo ogledali položaj na licu mesta. Spomenica jugoslovanske vlade glede Trsta in Julijske krajine.« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za Slovensko primorje, september 1945, leto 1, št. 110, 1.

Spletni viri:

• »Agreement for the Provisional Administration of Venezia Giulia; June 9, 1945.« http://avalon.law.yale.edu/wwii/venezia.asp (Dostop: februar 2019).
• »Sporazum između Savezničkog vrhovnog komandanta na Sredozemlju i Vrhovnog komandanta Jugoslovenske armije.« Međunarodni ugovori Federativne narodne republike Jugoslavije. št. 3, leto 1945. http://www.sistory.si/cdn/publikacije/40001-41000/40485/Medunarodni_ugovori_1945_03.pdf (Dostop: februar 2019).
• »Treaty of peace with Italy.« V: Treaties and other international agreements of the United States of America, 1776-1949, Volume 4 1946–1949, Charles I. Bevans, 311–402. Washington: Department of State, 1970. http://www.loc.gov/law/help/us-treaties/bevans/m-ust000004-0311.pdf (Dostop: februar 2019).

Literatura:

• Kacin Wohinz, Milica, Jože Pirjevec. Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: Nova revija, 2000.
• Milkić, Miljan. »Yugoslavia and Italy, 1945 – 1947: Yugoslav policies and strategies in the Trieste crisis.« V: Italy’s Balkan Strategies. (19^th – 20^th Century), Vojislav G. Pavlović, 267–279. Beograd: Institute for Balkan Studies of the Serbian Academy of Sciences and Arts, 2014.
• Pirjevec, Jože. »Pariška mirovna konferenca.« V: Acta Histriae, dr. Darko Darovec, 7–14. Koper: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 1998.
• Pirjevec, Jože. Tržaški vozel. O zgodovinskih dogodkih in političnem razvoju v letih 1945–1980. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1985.
• Širok, Kaja: Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi. Ljubljana: Založba ZRC, 2012.
• Troha, Nevenka. Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999.
• Troha, Nevenka. »Urejanje mejnih vprašanj.« V: Slovenska novejša zgodovina 2. Od programa Zedinjena Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, glavna urednica dr. Jasna Fischer, 908–915. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba d. d., 2005.
• Troha, Nevenka: »Zahodna meja med letoma 1945 in 1954.« V: Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945–1947), ur. Kaja Širok, 12–43. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017.
• Vidmar, Cvetko. Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja. Oris zavezniške vojaške uprave v slovenskem Primorju. Gorica: Goriški muzej, 2009.

[1] Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija, 9.

[2] Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija, 29.

[3] Troha: »Zahodna meja med letoma 1945 in 1954,« 19.

[4] Širok, Kalejdoskop goriške preteklosti, 29–30.

[5] Vsebino beograjskega sporazuma povzemam po: »Agreement for the Provisional Administration of Venezia Giulia; June 9, 1945.«

[6] Vsebino devinskega sporazuma povzemam po: »Sporazum između Savezničkog vrhovnog komandanta na Sredozemlju i Vrhovnog komandanta Jugoslovenske armije. (»Споразум између Cавезничког врховног команданта нa Cредоземљу и Bрховног команданта Jугословенске apмиje«).

[7] Troha: »Zahodna meja med letoma 1945 in 1954,« 20–21.

[8] »Zunanji ministri proučujejo mirovne pogoje z Italijo,« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za Slovensko primorje, 20. september 1945, 1.

[9] Milkić, »Yugoslavia and Italy, 1945 – 1947: Yugoslav policies and strategies in the Trieste crisis,« 270–271.

[10] Pirjevec, Tržaški vozel, 17–18.

[11] Širok: Kalejdoskop goriške preteklosti, 145.

[12] Beseda čerini izhaja iz italijanske besede za vžigalice. Civilni policisti so bili oblečeni v črne uniforme z belimi čeladami, kar je ljudi spominjalo na vžigalice.

[13] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 81.

[14] Nevenka Troha, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, 82.

[15] »Zločin brez primere terja razpustitev civilne policije. Streli v ljudstvo, ki zahtevajo priključitev k Jugoslaviji,« Primorski dnevnik. Glasilo osvobodilne fronte za slovensko Primorje. 12. marec 1946, 1.

[16] »Pozdravljeni na naših tleh,« Primorski dnevnik, 8. marec 1946, 1.

[17] Pirjevec, Tržaški vozel, 16.

[18] Pirjevec, »Pariška mirovna konferenca,« 9–10.

[19] Troha, »Urejanje mejnih vprašanj,« 912–913.

[20] Vsebino mirovne pogodbe z Italijo povzemam po: »Treaty of peace with Italy«.

[21] Kacin Wohinc in Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, 1866 – 2000, 124.