Zgornje besede pričajo o novem času in družbeni ureditvi, ki je zaznamovala obdobje po 2. svetovni vojni na Slovenskem. To je bil čas, ki je mnoge navdajal z upanjem, saj so verjeli da bo šla zemlja resnično v roke tistih, ki jih obdelujejo, spet drugi pa so se z novo realnostjo in družbeno ureditvijo težko sprijaznili. To zmedo povojnega časa so leta 1987 ujeli na filmski kultnega komičnega filma Moj ata socialistični kulak, kjer se srečamo s socialističnim kulakom v Tinčkovem spisu iz naslova tega prispevka.
Na današnji dan, 23. avgusta 1945, je Začasna ljudska skupščina DFJ soglasno sprejela Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Pet dni kasneje je bil zakon objavljen v uradnem listu in je s tem prešel v veljavo. Zakonska določila pa so se kmalu začela izvajati tudi v praksi. Konec avgusta 1945 je bil imenovan Agrarni svet DFJ, ki je imel celoten nadzor nad izvajanjem agrarne reforme in kolonizacije. Agrarna reforma pa je zaživela s kolonizacijo. Prvi kolonisti so bili v Vojvodino izseljeni že septembra 1945. Konec leta 1945 so vse republike (rezen Bosne in Hercegovine) sprejele svoj republiški zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Natančneje je Predsedstvo SNOS Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji sprejelo 17. decembra 1945.
Zdravko Čepič opiše pomen agrarne reforme za povojno Jugoslavijo z besedami: »Na področju kmetijstva je imela agrarna reforma v mnogočem takšno vlogo kot nacionalizacija v neagrarnem gospodarstvu – uveljavitev države, kot zemljiškega lastnika.« Zakon je določil šest vrst posesti, ki so z novim zakonom prešla v državno last: 1. veleposestva (posestva ki so v skupni površini presegla 45 ha oz. imela od 25 ha do 35 ha obdelovalne zemlje), 2. zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih ustanov (ta so bila razlaščena v celoti, brez odškodnine), 3. zemljiška posestva cerkva, samostanov, verskih ustanov ter vseh ustanov (zadužbin), posvetnih in verskih (tudi cerkvena zemlja je bila podržavljena, a je lahko ohranila do 10 ha zemlje, izjema so bile ustanove zgodovinskega ali drugega posebnega pomena, ki so lahko obdržale do 30 ha zemlje), 4. presežki zemljiških posestev, ki niso veleposestniki ter 5. posestva, ki so med vojno iz katerega koli razloga ostala brez lastnika ali brez pravega naslednika (tudi ta zemlja je bila v celoti podržavljena, brez odškodnine). Odškodnino je država predvidela za tiste kmete, ki niso bili uvrščeni med veleposestnike, a zemlje niso obdelovali sami.
Zemljiški maksimum je znašal od 20 do 35 ha obdelovalne zemlje in od 10 do 25 ha gozda in je bil odvisen od števila družinskih članov ali članov zadruge, kakovosti zemljišč, glede na vrsto kulture, ki jo je kmet gojil. Količina zemlje, ki jo je posamezna družina lahko obdržala, je bila odvisna tudi od družbene skupine, kateri je pripadal. Če posameznik po glavnem poklicu ni bil kmet, ni mogel obdržati toliko zemlje, kot jo je določal zemljiški maksimum, ampak le od 3 do 5 ha. »Ta [agrarna reforma] je spremenila posestno sestavo, a hkrati ustvarila veliko število malih posesti, od katerih ni bilo mogoče živeti, kar je povzročalo odhajanje na delo v tovarne. Odhajanje iz kmetij v industrijo pa je imelo tudi pozitivno posledico, saj se je v Sloveniji s tem uspešno reševal problem agrarne prenaseljenosti.«
Agrarna reforma pa ni predvidevala le odvzema zemlje, ampak tudi njeno razdelitev, kjer Čepič vidi tudi politične in ekonomske namene agrarne reforme. Delež zemlje v Bački, Banatu, Baranji in Sremu, kjer je pred vojno živela nemška skupnost, so tako namenili kolonizaciji borcev. Te borce pa je zakon zavezoval, da morajo dobljeno zemljo tudi v resnici obdelovati. Prednost pri pridobivanju koloniziranih posesti so imeli posamezniki, ki so imeli status kmeta in so bili politično všečni. »Pri tem je bilo posebej določeno, da imajo prvenstvo borci, ki so postali partizani v letih 1941–1943, so bili prostovoljci, torej pred razglašeno mobilizacijo v letu 1943. /…/ Zakon je glede dodeljevanja zemlje izenačeval borce in invalide iz let 1941– 1945 z invalidi iz balkanskih vojn (1912–1913), prve svetovne vojne ter iz tako imenovane ˝aprilske vojne˝ leta 1941.« V Sloveniji so se pojavile posebnosti pri izvajanju agrarne reforme v primeru posestih v gorah, ker je donosnost obdelane zemlje slabša kot v nižinah oz. je večinski del posesti predstavljaj gozd in so zato imeli možnost zvišanja zemljiškega maksimuma. Takšnih posesti je bilo v Sloveniji 970. Agrarna reforma je dosegla svoj epilog leta 1948.
Viri: Zdenko Čepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945 –1948), Moj ata, socialistični kulak (1987) , Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji
