Temelji celibata so vidni že v antiki. Demosten je tako zapisal, da se je bilo potrebno pred obiskom templja in dotikanjem svetih predmetov določeno število dni vzdržati spolnosti. V Tibulovih delih pa se je ohranilo:

»Stran se držite, daleč stran od oltarja vsakdo, ki je preteklo noč užival radost ljubezni.«[1]

Po Plutarhu je bil obisk templja mogoč eno noč oziroma eno spanje po spolnem odnosu. Napis na templju v Pergamonu pa je ločeval zakonsko in izvenzakonsko občevanje, zaradi katerega pa v tempelj niso smeli vstopiti dva dneva. Tu gre za antični pojem čistosti,[2] celibalizem pa je bil viden tudi pred tem:

»Številni duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.«[3]

To lahko opazimo v Babiloniji, Feniciji, Egiptu (Ozirisov kult), Friziji (kult Kibele-Atisa).[4]

Sinode in koncili

Celibat se je uveljavljal dlje časa:

»Učenjakom je pomenil vprašanje dogmatike, posameznim duhovnikom pa je pomenil popoln preobrat zasebnega življenja. Možje, ki so postali ogrodje Cerkve, so to upoštevali in so se lotili opravila nadvse previdno. Celo Pavel, čeprav je bil v načelu naklonjen celibatu in je menil, da bi bil zaželen zlasti pri misijonarjih, je izvolil za škofe zakonske može in družinske očete.«[5]

Prepovedal pa jim je ponovno poroko, če so ovdoveli. Med nižjo duhovščino pa v prvih treh stoletjih našega štetja celibata niso uveljavljali. Sporno pa je bilo, da se je nekdo odločil za duhovništvo in se kasneje poročil.[6]

Sinoda v Elviri

S 4. stoletjem so vprašanje celibata pričeli obravnavati globlje, saj so nanj opozarjali pridigarji askeze, tako se je vprašanje pojavilo tudi na koncilih. Stranke samcev so tako na cerkvenih zborih zahtevale ločitev že poročenih duhovnikov oziroma naj bi se ti vzdržali spolnosti.[7] Cerkveni očetje so preko svojega pisanja in javnega nastopanja sporočali potrebnost celibata, utemeljevali so ga s svojim zgledom ter zapisi, citirali so predvsem apostole, Kristusa ter Staro zavezo (zgodbo o Adamu in Evi).[8] Na 33. španski sinodi v Elviri se je na začetku 4. stoletja pojavilo določilo, da se morajo vsi, ki opravljajo božjo službo (škofi, duhovniki, diakoni in ostali kleriki), vzdržati zakonskega razmerja s svojimi ženami in »da ne spočenjajo več otrok.«[9] Kdor bi odlok prekršil, bi bil izključen iz kleriškega stanu. Ni pa prišlo do zahteve, da morajo biti duhovniki samski ali da morajo zavreči žene, prepovedani so jim bili le nadaljnji spolni odnosi.[10] V 27. kanonu je bilo določeno, da so s škofi in ostalimi kleriki lahko živele le sestre ali hčere, ki so bile posvečene device. Prepovedano pa je bilo življenje z ženskami, s katerimi niso bili v sorodu.[11]

Splošni koncil v Nici

Glavni zagovornik takšnega odloka je bil španski škof Hozij iz Kordove, ki je podobno zahtevo podal tudi na splošnem koncilu v Nici leta 325, ko je predlagal, da duhovniki ne bi smeli sklepati zakonske zveze. Na njegovo pobudo se je odzval egiptovski škof Panfucij, čeprav sam ni bil poročen. Odpor do celibata je bil na Vzhodu namreč večji, prikazuje pa ga ravno Panfucijeva misel:

»Zadostuje, če se tisti, ki je neporočen vstopil v kleriški stan, tudi kasneje ne poroči; duhovnikov pa, ki so bili poročeni še kot laiki, ne bi smeli ločevati od njihovih žena.«[12]

Svoje prepričanje pa je argumentiral z izjavo, da je zakon spoštljiva oblika življenja.[13] Zahteva po celibatu se je povečevala, glavni argumenti pa so bili; duhovnik se je moral od navadnih smrtnikov razlikovati, zato jim pri osnovnih potrebah ni smel biti enak. Prav tako bi skrb za ženo in otroke pomenila distrakcijo pri delu ter dajanju zgleda. Med razlogi pa so navajali tudi dedovanje, duhovniki zapriseženi celibatu za sabo niso pustili otrok, tako so njihovo premoženje dedovale naslednje generacije duhovnikov, menihov itd.[14]

Sinoda v Gangri

Na kasnejših sinodah je bilo mnenje glede celibata neenotno. Na sinodi v Gangri leta 340/1 so se tako zavzeli za poročene duhovnike in se negativno opredelili do tistih, ki niso želeli obiskovati maš poročenih duhovnikov. Prav tako je bilo v apostolskih kanonih leta 380 predpisano, da se izobči vsakega klerika, ki bi odslovil svojo ženo zaradi vere.[15] Leta 370 pa je bila izdan papeški ukaz, ki je prepovedal spolno občevanje klerikom. Ti so dekret razlagali kot prepoved poroke po posvetitvi v duhovniški stan. Prav tako pa so menili, da bodo neporočeni duhovniki privilegirani in so menili, da je izbira celibata obetavna karierna poteza.[16]

Sinoda v Kartagini

Z zahtevami iz Elvire se ujemata koncil in sinoda v Kartagini leta 401. Duhovniki v Kartagini so morali priseči, da se bodo držali celibata, njihovo zasebno življenje pa je bilo bolj nadzorovano. V primeru, da so se poročili, je morala biti njihova žena ob poroki devica, takšna je morala ostati do svoje smrti. Zakonca si nista smela deliti spalnice, za varovanje ženine čistosti pa je bilo zadolženo osebje, duhovnik pa je moral spati skupaj z drugimi kleriki. Če je žena duhovnika ovdovela, se ni smela ponovno poročiti.[18] V enem izmed kanonov se je ohranil Aureliusov tekst:

»Ko smo se ukvarjali z določenimi kleriki, predvsem lektorji, ter njihovih občevanjem z ženami, bi dodal, dragi bratje, kar je bilo potrjeno na mnogih sinodah, da se morajo poddiakoni, ki se dotikajo svetih skrivnosti, in tudi diakoni, duhovniki ter škofje, vzdržati občevanja s svojimi ženami, kot da je sploh ne bi imeli. Če tega ne bodo storili, bodo izključeni iz vseh cerkvenih funkcij.«[19]

Sinoda v Rimu

Papež Inocenc I., ki je bil sam sin svojega predhodnika, papeža Anastazija,[20] je leta 402 sklican sinodo v Rimu, na kateri je bila prepovedana poroka mož, ki opravljajo duhovniško službo, kljub temu pa so še vedno lahko posvetili poročenega moškega. Tudi na kasnejših sinodah se je pojavljala podobna zahteva, cerkvenopravno pa ni prišlo do prepovedi:

»Duhovniki in diakoni s svojimi ženami ne smejo deliti postelje in iste sobe, da ne bi nanje padel sum mesenega občevanja. /…/ Kdor je posvečen v diakona ali duhovnika, ne sme nadaljevati z zakonskim občevanjem. Postane naj svoji dotedanji ženi brat.«[21]

Sinodi v Toursu in Toledu

Na sinodi v Toursu leta 567 so podrobneje določili položaj škofov, ti so lahko imeli ženo, vendar kot sestro. Prav tako so morali biti ves čas obkroženi s kleriki, njihovo bivališče pa je moralo biti ločeno, tako da kleriki v njegovi službi niso mogli priti v stik s služabnicami svoje žene.

»Ker so številni višji duhovniki na deželi, enako pa tudi diakoni ter poddiakoni, osumljeni, da nadaljujejo odnose s svojimi ženami, naj ima višji duhovnik nenehno pri sebi klerika, ki ga spremlja povsod in mora imeti posteljo v isti sobi kot on.«[22]

Za nadzor je skrbelo sedem diakonov (lahko tudi lektorjev in laikov), ki so se izmenjevali, sami pa so smeli spati škofi. Tudi tem je sinoda v Toledu leta 633 zapovedala, da morajo imeti v sobah nadzor, saj se je Cerkev želela otresti očitkov laikov.[23] Kasneje pa je bilo na pariški sinodi določeno, da duhovnik ne sme izdajati grehov škofa, ker mu je ta nadrejen. Na sinodi v Lyonu in Toledu pa je bilo ob koncu 6. stoletja izrečeno, da poročeni kleriki ne smejo živeti s svojimi ženami.[24]

Celibat se je pričel najprej uveljavljati med višjimi sloji duhovščine in je postopoma bil zahtevan tudi za vedno nižje položaje, nazadnje tudi za navadne duhovnike po letu 450. Zahtevo po celibatu sta zamajali dve izvolitvi papežev, ki sta bila sinova duhovnikov; Feliks II. in Agapit I.[25] Med nižjim klerom je bilo problematično uveljavljanje celibata tudi zato, ker so v zakonskem življenju videli materialno prednost. Žena je namreč lahko skrbela za župnijsko zemljo, kar je izdatno izboljšalo socialni položaj duhovnika, nekateri pa so se poročali z ženami, ki so imele doto, posest ali obrt, kar pa je pogosto povzročilo, da je bila duhovna oskrba zapostavljena.[26]

Prizadevanje papežev in cerkvenih očetov

Za celibat so se zavzemali tudi nekateri cerkveni očetje: Ciril Jeruzalemski, Hieronim, Ambrož, Avguštin. Znan je tudi primer škofa Hipona iz leta 395, ki je ustanovil samostan, v katerega so se morali preseliti vsi duhovniki v mestu, da so lahko nadzirali njihovo ravnanje. Uveljavitev celibata pa je postala mogoča z opredelitvami in zahtevami papežev. V osemdesetih letih 4. stoletja je v svojih pismih na nečistost opozarjal papež Siricij. Leta 385 je izdal več odlokov, med njimi tudi to, da morajo škofje, duhovniki in diakoni živeti v celibatu. Na rimski sinodi leta 386 je bilo prepovedano, da bi bil nekdo posvečen v škofa brez dovoljenja apostolskega sedeža, prav tako pa je bila poostrena zahteva po celibatu.[27] Prvi pa je zahtevo vzdržnosti prenesel na poddiakone Leon I. Veliki, ki so ga kasneje razglasili za cerkvenega očeta,[28] v 5. stoletju:

»Zakon vzdržnosti je za služabnike oltarja enak kot za škofe in duhovnike. Ti so se smeli, dokler so bili še laiki ali lektorji, poročati in tudi zaplojevati otroke. Ko pa so dosegli omejeno stopnjo, je postalo to, kar jim je bilo dotlej dovoljeno, nedovoljeno. Zato, da bi iz mesenega lahko nastal duhovni zakon, svojih žena sicer ne smejo odpustiti, vendar jih morajo imeti na tak način, kot da jih ne bi imeli, s čimer je ohranjena zakonska ljubezen, hkrati pa preneha zakonsko občevanje.«[29]

Tudi papež Gregor I. Veliki je v začetku 7. stoletja naročal, da morajo duhovniki od posvetitve dalje svoje žene obravnavati kot sestre. Kot primer je izpostavil duhovnika iz Nursije, ki ženi ni dovolil, da bi ta skrbela zanj, držal pa se je načela »ljubi svojo ženo kot sestro in beži pred njo kot pred sovražnikom.«[30] Izpostavljeni duhovnik naj bi tudi na smrtni postelji začutil, da se mu je žena preveč približala, ko je želela preveriti ali je še živ, zato naj bi zaklical:

»Žena, pojdi stran od mene, … dobrodošli, moji gospodje, /…/.«[31]

Gregor I. Veliki je z zglednim duhovnikom primerjal večino duhovnikov, za katere so žene pretirano skrbele, sami pa so se upirali misli, da bi ta skrb prenehala.[32] Gregor I. Veliki je svoje teze utemeljeval v delih: Libri morales, Pastoralno vodilo, zaradi številnih prizadevanj pa je bil tako kot Leon I. Veliki razglašen za enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev.[33]

Prelom med vzhodom in zahodom

Resneje se je prelom med vzhodno in zahodno cerkvijo nakazal na sinodi v Trullu leta 691 in 692. Kompromisno so sklenili, da morajo duhovniki prenehati občevati s svojimi ženami, le-teh pa niso smeli zapustiti z izgovorom o pobožnosti, kdor je to zapoved prekršil je bil lahko razrešen duhovniške službe.[34] V primeru da je takšen duhovnik postal škof, pa je morala žena oditi v samostan.[35] Škof je moral zanjo še vedno skrbeti, nekatere pa so lahko postale tudi diakonise.[36] Prepovedana je bila tudi poroka po posvetitvi, takšen duhovnik bi izgubil dostojanstvo. Celibat se je počasi uveljavljal med nižjo duhovščino. Močan odpor je bil predvsem na Vzhodu, vprašanje celibata pa je postalo eden od razlogov za odcepitev pravoslavne cerkve. Počasno uveljavljanje kaže tudi podatek, da je nadškof canterburyski na Angleškem ukazal, da morajo vsi poročeni duhovniki poslati žene stran.[37] Odpor pa je bil viden tudi v bližini Rima, v Milanu je bil poročen dobršen del klera, svojo izbiro pa so utemeljevali s sv. Ambrozijem. Njihov odpor pa je pripeljal do zadnje faze uveljavljanja celibata. Pričeli so ga zagovarjati predvsem meniški redovi, ki pa so imeli med ljudstvom večjo podporo kot duhovniki, tako postane boj za celibat širši:

»Poročene duhovnike sramotijo, da so nasladni razuzdanci, da so sužnji babjega zlodeja.«[38]

Vidna pa je bilo nasprotje med cesarjem in papežem, tako papež Sergij I. ni želel podpisati sklepov, ki so jih že potrdili cesar in patriarhi ter škofi leta 692, sklepi so namreč zavračali duhovniški celibat, sobotni post ter prepoved upodabljanja Kristusa kot jagnjeta. Tudi papež Janez VIII., prvi srednjeveški papež, ki je umrl nasilne smrti,[40] v 9. stoletju ni želel sprejeti kompromisnega dogovora. Zahodna cerkev si je tako za izhodišče vzela sklepe s sinode v Elviri, vzhodna pa dogovore iz Trulla. Iz del sv. Bonifacija so vidne kazni, ki so doletele nečiste klerike:

»Duhovnik, ki se je pregrešil, naj bo za dve leti vržen v ječo, pred tem pa javno šiban in bičan, in to kazen lahko škof ponovi. Menihi in nune naj bodo vrženi v ječo po tretjem tepežu in tam naj do izteka enega leta delajo pokoro.«[41]

Papež Benedikt VII. (974–983) si je prizadeval za prenovo Cerkve v smislu idej, ki so se razvile v Clunyju. Leta 1018 pa je Izdal ukaz, da so otroci duhovnikov tlačani cerkve in njihova osvoboditev ni možna. Žene duhovnikov pa so bile označene kot priležnice.

Literatura

[1] Ranke-Heinemann, Uta. Katoliška cerkev in spolnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992, 100.

[2] Prav tam.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Morus. Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961, 120.

[6] Prav tam, 121.

[7] Prav tam.

[8] Abbot, Elizabeth. A History of Celibacy. Cambridge: Da Capo Press, 2001, 108.

[9] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 102.

[10] Prav tam.

[11] Alfons Maria cardinal Stickler. The case for clerical celibacy: Its Historical Development and Theological Foundations. San Francsisco: Ignatius press, 1993, 22.

[12] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 102.

[13] Abbot, A History of Celibacy, 109.

[14] Prav tam, 110.

[15] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 103.

[16] Abbot, A History of Celibacy, 110.

[17] Benedik, Metod. Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II. Ljubljana: Mihelač, 1996, 50.

[18] Abbot, A History of Celibacy, 110.

[19] Alfons Maria cardinal Stickler. The case for clerical celibacy: Its Historical Development and Theological Foundations. San Francsisco: Ignatius press, 1993, 27.

[20] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 53.

[21] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 103.

[22] Prav tam.

[23] Prav tam.

[24] Prav tam, 104.

[25] Abbot, A History of Celibacy, 110.

[26] Abbot, A History of Celibacy, 111.

[27] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 52..

[28] Prav tam, 58.

[29] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 105.

[30] Prav tam, 105, 106.

[31] Prav tam, 106.

[32] Prav tam.

[33] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 70.

[34] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 106.

[35] Morus, Zgodovina seksualnosti, 121.

[36] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 106.

[37] Morus, Zgodovina seksualnosti, 121.

[38] Prav tam, 122.

[39] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 77.

[40] Prav tam, 112.

[41] Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, 107.

[42] Benedik, Papeži: Od Petra do Janeza Pavla II., 126.