Ženske v prvi svetovni vojni

Danes bo v Kobaridu odprta že četrta v seriji razstav o Ženskah v prvi svetovni vojni, tokrat s podnaslovom 1917: Ženske na ulicah – za kruh in narod.

Naslov nakazuje na dogajanje v letu 1917, ko je 30. maja sprejeta majniška deklaracija jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu dala polet zahtevam Slovencev po združitvi z drugimi južnoslovanskimi narodi. V podporo deklaraciji so se po slovenski politični krajini razglašale politične izjave. Po Ljubljanski izjavi slovenskih strank septembra 1917 pa je slovensko ozemlje v nekaj mesecih zajelo t.i. deklaracijsko gibanje: množična zborovanja, izjave občinskih odborov, društev, cerkvenih konferenc in drugih, ki so zbrali skoraj pol milijona podpisov. Od marca do junija 1918 je bilo prirejenih 20 javnih shodov, največji pa je bil marca 1918 v Ljubljani. Tistega dne je zastopstvo slovenskih žena in deklet pod vodstvom Franje Tavčar in Cilke Krek izročilo predsedniku Jugoslovanskega kluba Antonu Korošcu spomenico z 200 tisoč podpisi, ki so bili vezani v kar sedmih knjigah. Za ženske, ki niso imele posebnih političnih pravic, še zlasti ne splošne volilne pravice, je bil to prvi (uspešen) poskus množične politične mobilizacije, ki jo je pospešila prva svetovna vojna in začetek razpada monarhije.

Že septembra 1914 so svojci mobiliziranih in padlih vojakov prosili za podporo, v zameno za izpad dohodka ali pomanjkanja delovne sile, ki naj bi skrbela za domačijo in preživetje družine. Vir: Ilustrirani glasnik, 28. 12. 1916, 145.

Ženske se v prvi svetovni vojni niso borile na krvavih bojiščih front. A splošna mobilizacija za vojsko sposobnih moških, ki je bila v avstro-ogrski monarhiji oklicana 31. julija 1914, je sprožila militarizacijo vseh sektorjev civilne družbe. Uvedeni so bili številni zakoni in predpisi, ki so vsakdanje življenje tudi daleč od frontnih linij, podredili vojnim naporom. Mnogi izmed njih so bili represivne narave, saj so bili uvedeni cenzura, zaostrene kazni in množične aretacije notranjih in zunanjih sovražnikov. Temu je sledila tudi stroga kontrola cen živil in drugih surovin. Uvedeno je bilo vojno gospodarstvo, torej gospodarstvo, ki je svojo produkcijo podrejalo vojski in napredovanju na bojišču. Ker pa so možje odhajali na fronto, so ženske postale v tej vojni industriji nepogrešljive. Njihov prispevek se je tako iz tradicionalnih zadolžitev v saniteti, tekstilni in trgovski obrti, razširil tudi na dotedaj ženskam nedostopne poklice. Ti so obsegali prehrambni sektor, telekomunikacije, promet in administracijo. Mnoge so delale tudi v neposrednem zaledju front kot kuharice, perice, likarice, bolničarke itd. Ob prvi resnično totalni vojni, ko je prišlo do absolutne mobilizacije vseh virov – človeških, industrijskih, poljedelskih in vojaških za zmago na bojišču – je prva svetovna vojna z množično vključitvijo žensk ponudila temelj njihovega splošnega priznanja v družbi in s tem spremenila pogled na njihovo družbeno vlogo.

Sprememinjane družbene vloge žensk pa vendarle ni potekalo lahko. Zaradi odsotnosti mož in očetov je državna oblast z majhnimi, a kljub vsemu nepogrešljivimi podporami skrbela za delno gmotno preskrbljenost družin vojakov. Hkrati pa je bilo preživetje odvisno tudi od iznajdljivosti prebivalcev (zlasti gospodinj). Ženske so pravzprav postale odgovorne za preživetje družine, kar je bila pred tem naloga moških. A kljub temu, da so ženske poskušale pomagati pri vsakodnevnih naporih bodisi prostovoljno, bodisi za plačilo, obstajajo poročila o zasmehovanju ženskega angažmaja. Tako so bile posmehu izpostavljene nekatere plemiške dame, ki naj bi se v teh razmerah »po sili ukvarjale z dobrodelnostjo«. Res, saniteta je bila pred vojno pretežno domena redovnic. Vojaki so nove bolničarke opisovali kot hladne, nerahločutna bitja, ki niso bile pripravljene nuditi tolažbe ranjencem razen v obsegu, ki so ga zahtevale njihove dolžnosti. Spet drugi spomini jih opisujejo kot požrtvovalne angele. Ženske so namreč v vlogi bolničark prevzemale aktivno vlogo, ranjenci pa so bili v pasivni, skoraj podrejeni vlogi. Ženska podrejenost ni bila več samoumevna. Verjetno pa je bil njihov hladen odnos tudi posledica vedno večjega pritiska na ženske kot spolnih subjektov.

Hinko Smrekar, »Jetika, Sifilis, Španska: ‘Najprej nam in našim sestram odprete vrata in nas bogato gostite, nato nas pa skozi okno vun gonite! S to metlo nas pa ne užugate!!’«, Kurent, 16. 10. 1918.

Morala je bila sicer ena najbolj vročih tem političnih in drugih komentarjev v času vojne. Posebej je javnost pritiskala na moralo poročenih žensk in tistih samskih žensk, ki so živele v neposredni bližini bojne črte ali pa so z vojaki z lahkoto prihajale v stik. Kasneje so vojaki v svojih spominih večkrat omenjali zaton morale, moške časti oz. moškosti, porast prostitucije, hrepenenje po predvojni morali, kjer je bila »nevednost in čistost« ženska samoumevna. Cerkveni dostojanstveniki so zato terjali nadzor žensk, vendar je bilo to kljub množičnim shodom na katerih so svarili dekleta in žene neuspešno. Nenazadnje je bil sifilis splošno prisoten tako med vojaštvom kot med ženskami.

Življenje žensk v času prve svetovne vojne ni bilo lahko, je pa kljub vsemu pomenilo pomemben korak k njihovi emancipaciji. Vojna je prizadela vsako peto slovensko družino na ozemlju bodoče Kraljevine SHS. Leta 1921 je bilo na Slovenskem zabeleženih 49.182 vojnih vdov z nepreskrbljenimi družinskimi člani. Za njih je kraljevina sprejemala različne socialne zakone, a do pokojnin so bile upravičene le tiste, ki so jih smatrali za siromašne. Če se je ob začetku vojne povišalo število porok, se je ob koncu vojne povišalo število ločitev in tožb za spodbijanje očetovstva. Po sklenitvi premirja se je tudi porušil med vojno vzpostavljen trg delovne sile, na katerega so v večjem številu vstopile ženske.

O vsemu temu in še drugih vidikih življenja in delovanja žensk v prvi svetovni vojni – o begunstvu, kazenskih deliktih, spolnosti, modi – pa lahko preberete in vidite na že omenjeni razstavi o Ženskah v prvi svetovni vojni. Razstave nastajajo v okviru iztekajočega se nacionalnega raziskovalnega projekta Ženske v prvi svetovni vojni pod vodstvom red. prof. dr. Marte Verginella s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki ga financira Agencija za razsikovanje Republike Slovenije in v sodelovanju s Fundacijo Poti miru v Posočju iz Kobarida. Kljub temu, da se projekt izteka, pa bo v prihodnjem letu sledila še velika razstava v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, ki bo zaokrožila vse štiri leta razstave, ki so nastale do sedaj.

Odprtje letošnje razstave bo danes, 16. junija 2016 ob 18. uri, v prostorih Fundacije Poti miru v Posočju v Kobaridu.

Avtorice in avtorji letošnje razstave so: dr. Marta Verginella, dr. Petra Testen, dr. Irena Selišnik, dr. Ana Cergol Paradiž, dr. Urška Strle, dr. Peter Mikša, dr. Petra Svoljšak, dr. Kornelija Ajlec, mag. Tadej Koren in Robert Devetak, mag.

Vljudno vabljeni!

Besedilo: Kornelija Ajlec in Irena Selišnik

Up Next

Related Posts