Ljudje poznajo pivo vsaj toliko časa kot poznajo žita. Vendar je pivo včasih služilo kot vsakodnevna pijača ljudi in ne kot alkoholna pijača kot jo poznamo danes.
NAJSTAREJŠA NAJDBA
Izum kruha in piva so zelo pomembni za človeško zgodovino in za razvoj prvih civilizacij, ki je ravno s presežkom hrane in pijače dosegla tudi presežek časa oz. prosti čas, v katerem so se po navadi “zgodili” izumi in nove najdbe. Najstarejša najdba, ki nakazuje na varjenje piva prihaja iz goratih predelov Irana, kjer se je nekoč razprostirala starodavna Mezopotamija. Tam so namreč našli 5000 let stare fragmente vrča, v katerem so našli sledi pivskega kamna (stranski proizvod pri varjenju piva).
BOGINJA PIVOVARSTVA
V stari Mezopotamiji so bili pivovarji večinoma ženkse (oz. pivovarke). Celo boginja pivovarstva je bila ženska, imenovana Ninkasi. Pesem v čast boginji Ninkasi vsebuje najstarejši ohranjen recept za pridelavo piva, kjer je razložen postopek varjenja korak za korakom.
PITJE S SLAMICO
Zgodnji pivovarji so zmešali vodo s kruhom, medom in aromati. Mešanico so pustili fermentirati nekaj časa. Po določeni dobi je bila mešanica pripravljena za zaužitje. Vendar je bil zvarek podoben blatnemu napitku, zato so potrebovali slamice, skozi katerih so potem prišli do tekočega dela pivskega zvarka.
NEKTAR KRALJEV
Do začetka srednjega veka se je proizvodnja piva razširila po vsej Evropi. Predvsem v severnejših predelih Evrope, kjer je vinska trta težko uspevala. Tako da je nekako za sever Evrope značilno pivo, za jug Evrope pa vino. Pivo je bila ena izmed najljubših pijač Karla Velikega, ki je skozi Frankovsko cesarstvo vladal velikemu delu Evrope konec 8. in na začetku 9. stoletja. Pivo mu je bilo tako zelo ljubo, da je celo sam uvajal par pivovarjev v varjenju piva.
ENERGIJSKA PIJAČA
V prehrani srednjeveških ljudi je imelo pivo pomembno vlogo. Bilo je predvsem vir energije, lahko bi rekli neke vrste “srednjeveška energijska pijača”, predvsem za ljudi, ki so delali na polju in tudi ostala fizična dela. Predvsem samostani v srednjem veku so bili poznani po varjenju piva oz. alea (svetlo pivo). Menihi so veljali za strokovnjake varjenja piva.
DODATEK, KI SPREMENI VARJENJE IN OKUS
Največja novost v varjenju piva je seveda dodatek, ki se uporablja še danes – hmelj. Odkrit je bil v 9. stoletju, obsežneje so ga začeli uporabljati šele v 13. stoletju. Hmelj je pridodal okus pivu in povečal obstojnost oz. rok trajanja zvarka. Pivo je lahko počakalo na zaužitje celo 6 mesecev ali več. Pred dodajanjem hmelja je bilo pivo najbolje zaužiti čim prej, kajti bilo je hitro pokvarljivo.
MODERNIZACIJE MENIHOV
Do obdobja renesance se je varjenje piva moderniziralo. Kakor vidimo iz lesoreza so pivovarji začeli uporabljati večje kotle za proced fermentacije. Pivo so varili vse bolj pogosto, zaradi dodatka hmelja, ki je podaljšal rok uporabe pivu pa so ga začeli tudi izvažati in prodajati v širši okolici proizvodnje. Za te napredke v varjenju se gre v prvi vrsti zahvaliti predvsem menihom.
CENEJŠE IN BOLJŠE
Za časa industrijske revolucije varjenje pridobi še eno izmed inovacij, ki bo korenito spremenila pivovarjenje. To je hidrometer, ki izmeri vsebnost alkohola v pivu. Pivovarji so sedaj lahko izdelovali pivo, ki je bilo veliko boljše, cenejše in pa dostopno.
VARIJO ŽE 1000 LET
Danes pivo najdemo večinoma v steklenicah in pločevinkah in ne več v glinenih posodah s slamico. Nekoč so jih pridelovali večinoma menihi v samostanih, dandanes imamo veliko pivovarn povsod po svetu. Nekatere imajo že zelo dolgo tradicijo. Najstarejša pivovarna pa je bila ustanovljena leta 1040 v Nemčiji. Pivovarna Weihenstephan ima že skoraj tisočletno tradicijo.
Povzeto po: All day (dne 17.12.2015, ob 12:20 uri)
Fotografije iz spletne strani All day