Življenje za c(es)arja

Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju

Vojne ujetnike carske Rusije navadno označujemo kot »ruske vojne ujetnike«, a gre poenostavljen termin, saj je bilo rusko carstvo večnacionalna monarhija, njeno armado pa so sestavljali pripadniki različnih narodnosti. Po popisu iz leta 1897 je namreč v ruskem carstvu živelo skoraj 126 milijonov ljudi. Od teh jih je okoli 56 milijonov govorilo rusko, 22 milijonov ukrajinsko, 13 milijonov turkotatarsko, skoraj 8 milijonov poljsko, 5,8 milijona belorusko, 5 milijonov jidiš, 3,5 milijona finske jezike in 1,7 milijona nemško. Ostalo prebivalstvo so predstavljali pripadniki številnih narodnosti na območju Baltika, Kavkaza in srednje Azije ter drugih delov carstva.

Velikansko število vojnih ujetnikov tako na ruski kot na avstro-ogrski strani je bila posebna značilnost vzhodne fronte. Za razliko od zahodne, kjer je prevladoval pozicijski način bojevanja, je na vzhodni fronti prevladoval odprt način bojevanja, v katerem sta obe strani izvajali obsežne manevre. Ob velikih ofenzivnih premikih se je tako za frontno črto pogosto znašlo veliko število nasprotnikovih vojakov. Skupno število ruskih ujetnikov v habsburški monarhiji je ocenjeno na kar 1.269.000 mož. Zajete ruske vojake so najprej razorožili in jih z območja bojišča odpeljali v zaledje ter jih zbrali pri poveljstvih korpusov. Od tam so jih odpeljali v zbirna taborišča, kjer so jih popisali in zaslišali. Ujetnike so v taboriščih tudi zdravniško pregledali, ostrigli in okopali.

Taborišča

Taborišča za vojne ujetnike so bila postavljena v bližini železniškega omrežja, ki je omogočalo transport tako velikega števila oseb. Večina avstro-ogrskih taborišč se je nahajala na Štajerskem, v Zgornji in Spodnji Avstriji, na Češkem, Moravskem, v zahodnem delu današnje Madžarske ter v okolici Bratislave. Vseh taborišč za vojne ujetnike na območju Avstro-Ogrske je bilo okoli 50, pri čemer so imeli v njih častniki posebno namestitev, saj so bili ločeni od navadnih vojakov. Večina ruskih ujetnikov je bila poslana iz taborišč na razna delovišča, večinoma v zaledje fronte z Italijo.

Kljub enotnim predpisom so bili življenjski pogoji povsem različni v ujetniških taboriščih, drugačni na deloviščih velikih infrastrukturnih projektov v zaledju fronte in spet drugačni za ujetnike, ki so delali na kmetijah. Ena od splošnih značilnosti na vseh lokacijah je bilo pomanjkanje hrane. Pri tem je treba priznati, da s strani avstro-ogrskih oblasti nikakor ni šlo za zavestno stradanje ujetnikov, ampak da je šlo za pomanjkanje hrane, ki so ga v vojnih letih občutili tako vojaki kot civilno prebivalstvo. Lakota in slabi življenjski pogoji so se odrazili tudi v pobegih vojnih ujetnikov, ki sta jih spodbujali tudi sramota samega ujetništva in zavest, da ne služijo domovini v času vojne.

Delo ruskih vojnih ujetnikov

V habsburški monarhiji je zaradi vpoklica velikega števila za delo sposobne moške populacije prišlo do velikega pomanjkanja delovne sile. Z intenziviranjem vojne se je večala potreba po proizvodnji orožja, uniformah, vojaški opremi …, predvsem pa so se drastično večale potrebe na transportnem področju. Oblasti so kmalu spoznale, da lahko velik del problema rešijo z angažiranjem vojnih ujetnikov, katerih število se je z vsakim mesecem vojskovanja povečevalo. Vojni ujetniki so tako kmalu postali pomembna delovna sila, na kateri sta v veliki meri slonela izgradnja prepotrebne infrastrukture za vojaško logistiko in tudi gospodarstvo podonavske monarhije.

Steber logistike v prvi svetovni vojni je bila železnica. Soška fronta se je oskrbovala po Južni železnici, ki je vodila v Trst in oskrbovala južni del fronte; progi iz Beljaka proti Trbižu, ki je bila bolj pomembna za karnijski del fronte in bohinjski, ki se je neposredno približala frontni črti, a je bila na določenih mestih izpostavljena sovražni artileriji in je bila med Sveto Lucijo (Most na Soči) in Gorico prekinjena. Izjemno povečanje prometa je zahtevalo povečanje kapacitet obstoječih prog. Na ljubljanski postaji so tako na primer povečali tirno omrežje za 1.600 metrov. V projekte razširjanja železniških postaj in povečevanja njihovih kapacitet za pretovarjanje tovora so bili v veliki meri vključeni prav vojni ujetniki.

Poleg povečanja kapacitet na obstoječih progah je bilo potrebno dograditi železniško omrežje. Zelo pomembna je bila izgradnja povezave med Južno železnico in bohinjsko progo, ki je zahtevala izgradnjo proge Sežana–Repentabor in izgradnja železniškega obroča v Ljubljani, ki je povezal Južno železnico z dolenjsko progo.  Jeseni 1916 je bila zgrajena železniška linija Prvačina–Ajdovščina z veznim krakom Branik–Batuje (16 km), za oskrbo bojišča na Krasu pa je bila že jeseni 1915 zgrajena vojaška železnica Dutovlje–Kostanjevica na Krasu (22 km).

Takoj po padcu Gorice je zaradi prekinitve oskrbovalnih poti avstro-ogrska armada pričela z gradnjo nove ozkotirne proge Dolnji Logatec–Kalce–Hotedršica–Godovič–Črni Vrh–Zadlog–Poncala (Mala Lazna), ki je bila zgrajena med avgustom in decembrom 1916. V Godoviču se je odcepila proga proti Idriji, ki je bila zgrajena v septembru 1916, kasneje v pripravah na 12. soško bitko pa je bil zgrajen še podaljšek proge do Trebuše (dodatnih 27 km proge). Ta nov sistem prog je vsaj v določeni meri nadomestil izpad poškodovane in prezasedene bohinjske železnice. Spomladi 1917 so zaradi vse večjih potreb začeli graditi normalnotirno progo med Logatcem in Črnim Vrhom, ki pa je po preboju pri Kobaridu izgubila pomen in ostala nedokončana. Za hitrejšo oskrbo krnskega bojišča so od jeseni 1915 do spomladi 1916 zgradili še konjsko železnico od Bohinjske Bistrice do hotela Zlatorog v Ukancu in jo kasneje elektrificirali. Med vojaškimi ozkotirnimi progami velja omeniti še proge Šempeter pri Gorici–Trnovo, Ajdovščina–Batuje–Črniče–Šempas in Kreplje–Britof.

V času vojne so gradili tudi proge v zaledju, ki so služile širši logistični oskrbi. Tak primer je bila 20 kilometrov dolga proga gozdne železnice iz Šempetra na Krasu (današnja Pivka) v pogorje Javornikov, ki je bila namenjena oskrbovanju soške fronte z lesom. V vse projekte izgradnje in nadgradnje železniške infrastrukture so bili vključeni ruski vojni ujetniki. Tako naj bi po nekaterih virih bilo vključenih samo v izgradnjo idrijske železnice 20.000 ujetnikov.

Vojna z Italijo je zahtevala izgradnjo novih cest in rekonstrukcijo nekaterih obstoječih. Vršiško cesto, poimenovano tudi Ruska cesta, so začeli graditi že pred izbruhom vojne zaradi nujnosti vzpostavitve cestne povezave med Zgornjesavsko in Soško dolino ob negotovosti, za katero stran se bo odločila Italija. V njeno izgradnjo je bilo vključenih med 10.000 in 12.000 ruskih ujetnikov. Za obrambo položajev v Krnskem pogorju je bila pomembna nova cesta Tolmin–Polog. V visokogorju pa je bilo treba zgraditi tudi mrežo mulatjer, namenjenih tovornim konjem, in pešpoti. Proti Krnskemu pogorju je bila tako iz bohinjske smeri zgrajena pot od Savice čez Komno in Bogatinsko sedlo do Peskov. Večinoma so jo gradili ruski vojni ujetniki, za katere je bilo postavljeno taborišče pri Zlatorogu v Ukancu.

Za oskrbo fronte v gorskem svetu so bile velikega pomena tovorne žičnice, ki so posebej v zimskih razmerah še pridobile na pomenu. Na soškem bojišču je tako avstro-ogrska vojska zgradila kar 245,7 kilometra žičnic. Ruski ujetniki so bili pomembna delovna sila pri izgradnji žičniških sistemov, vključeni pa so bili tudi v njihovo obratovanje, zlasti pri pretovarjanju tovora.

Ena od značilnosti bojevanja na soški fronti je bilo utrjevanje položajev – kopanje strelskih jarkov ter vrtanje in urejanje kavern. Zaradi kraškega terena je šlo pri tem največkrat za kopanje in dolbenje v živo skalo, kar je predstavljalo izjemno težko in nevarno delo. Avstro-ogrska armada je v utrjevanje in gradnjo obrambnih položajev v veliki meri vključevala tudi ruske vojne ujetnike.

Na kraškem bojišču so bile kot naravna danost branilcem na voljo tudi kraške jame, ki so nudile varno zavetje pred artilerijskimi izstrelki. Da bi čim bolj izrabili naravne jame in brezna, so ustanovili jamski gradbeni oddelek VII. korpusa, ki je štel 500 mož. Vodil ga je speleolog ing. nadporočnik Alois Peter Bock. V tem oddelku je deloval tudi njegov brat speleolog dipl. ing. nadporočnik Hermann Bock. Oddelek je bil zadolžen za raziskovanje jam in ugotavljanje njihove primernosti za vojaško uporabo. V okviru njegovega delovanja so preučili več kot sto jam in jih od tega precej tudi preuredili za potrebe vojske.  V istem oddelku je deloval tudi slovenski naravoslovec in pedagog Pavel Kunaver. V projekte urejanja jam za vojaške potrebe so bili v veliki meri vključeni ruski vojni ujetniki. Prav velika kraška jama, poimenovana Ruska jama (nem. Russenhöhle), v bližini stičišča vojaških poti od Kostanjevice proti Lokvici in poti, ki pelje od Kostanjevice proti Fajtjemu hribu v neposredni bližini nekdanjega strelišča, nas s svojim imenom spominja na prisotnost ruskih vojnih ujetnikov.

Ob vsesplošnem pomanjkanju delovne sile so ruske vojne ujetnike angažirali tudi za ohranjanje proizvodnje v industrijskih obratih in obrtnih delavnicah. Ruski ujetniki so na primer skupaj z italijanskimi gradili tovarno dušika v Rušah, kasneje pa so delali tudi v proizvodnji. Kar 1.000 ruskih ujetnikov je sodelovalo pri dokončanju hidroelektrarne Fala, katere gradnja se je začela že pred vojno. Ruski ujetniki so tudi kopali rudo v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju.

Delovne sile je močno primanjkovalo tudi v kmetijstvu. Tudi na tem področju so rešitev problema so našli v množici ujetnikov, ki so jih dali na razpolago tako večjim kmetijskim posestvom kot posameznim kmetijam in podeželskim občinam. Ruskim ujetnikom, nastanjenim po kmetijah, se je običajno godilo bolje kot tistim v taboriščih, z domačini so pogosto navezali pristne odnose, nekaj se jih je pri nas kasneje tudi poročilo.

Mag. Janko Boštjančič

Park vojaške zgodovine Pivka

 

Prispevek je vezan na razstavo z naslovom ŽIVLJENJE ZA C(ES)ARJA – vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Na ogled je v Parku vojaške zgodovine Pivka.

 

POMEMBNEJŠI VIRI IN LITERATURA

Katalog arheoloških zalednih struktur prve svetovne vojne na Slovenskem, povezanih z delovanjem ruskih vojnih ujetnikov. (2017). Ljubljana: Center za preventivno arheologijo ZVKDS.

Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. (2018). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Дмитриев, В. (1912). Доброволец: воспоминания о войне и плене. Москва: Госс. изд-во. Отдел воен. Литю.

Gomiršek, T. (ur.). (2016). Spišem eno povest. Spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih. Nova Gorica: Goriški muzej.

Grdina, I., in Pagon, N. (ur.). (2016). Ruski album. Veliko prijateljstvo v slikah. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Močnik, M. (2005). Komenski Kras 1914–1918. Ljubljana: Karantanija.

Правила Австро-Венгерского военного министерства о положении военнопленных на работах в Австрии. (1917). Москва: Госс. изд-во. Отдел воен. Литю.

Rudolf, I. (ur.). (2014). Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Črni Vrh: v samozal. I. Rudolf.

Šega, J. (ur.). (2015). V zaledju soške fronte. Ljubljana: Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gornjesavski muzej Jesenice, Tolminski muzej.

Štepec, M. (2008). Vojne fotografije 1914–1918: iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ljubljana: Defensor.

Zupanič Slavec, Z., Testen, P. (ur.). (2007). Ruska kapelica pod Vršičem. Ob 15-letnici slovensko-ruskih srečanj (1992–2006). Ivančna Gorica: Unireal in Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.

Жданов, Н. M. (1921). Русские военнопленные в мировой войне 1914-1918 гг.  Москва: Военная типография Всероглавштаба.

Poraba vojnih ujetnikov za kmetijska dela. Občinska uprava, 15. februar 1917. Pridobljeno s http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YHZXZOCF/62875d91-951c-4ce2-98ef-589754f6df00/PDF. Dostop 3. 10. 2018.

Avstrijski državni zakonik. Pridobljeno s http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-PY2JVSBZ/ec5d80b6-c411-4170-a70a-b52b6d88a1ce/PDF. Dostop 4. 10. 2018.

Škodič, D. (2016). Smrt na Erzherzog Eugen Strasse. Planinski vestnik, 116/3. Pridobljeno s https://www.gore-ljudje.net/novosti/128034/. Dostop 5. 10. 2018.

Uran, F. (1957). Kako se je delala cesta na Vršič. Planinski vestnik, XIII. Pridobljeno s https://vrsic.livejournal.com/2537.html. Dostop  4. 10. 2018.

Up Next

Related Posts