»Bilo je na svetega Jakoba dan, 25. julija 1942. Neki pijanček je v dopoldanskih urah prikolovratil po mostu čez Tržiško Bistrico, se sredi ceste zibajoč dodobra odkašljal, nato pa se srepnil in utrujenih oči zazrl v dekleta, ki so se pomenkovale pred bližnjo hišo, ter jih z zatikajočim se glasom pozdravil: ˝Sveti Jakob je patron, ki ne daje nič zastonj. Danes je sobota, jutri bo nedelja, svete Ane dan, ki naj za vse lepo bo praznovan.˝ Ena izmed deklet mu je prinesla kozarček žganja. ˝Janez, prezgodaj si začel praznovati. Semenj bo šele jutri, danes pa je treba delati, da nam bo jutri lepše.˝« S temi besedami začne delo Semenj na Bistrici Jože Vidic bralcem da slutiti, da je pred njimi žalostna povest.

Bistrica je majhna vas na Gorenjskem, skozi katero je v času 2. svetovne vojne peljala glavna pot od Bleda proti Kranju. V vasi so živeli predvsem kmetje, njihovo usodo pa je več stoletij krojila bližnja reka Tržiška Bistrica, ki jim je s poganjam žag in mlinov prinašala dodatni zaslužek. Bistrica spadala v župnijo Podbrezje, kjer je farni zavetnik sveti Jakob, ki goduje na današnji dan 25. julija. S krvavimi črkami pa se je v zgodovino tamkajšnjega prebivalstva zapisal 25. julij 1942.

V večernih urah 25. julija 1942 se je po cesti iz Bistrice (tedaj se je vas imenovala Feistritz) proti vasi Naklo peljal nemški osebni avtomobil, ki ga prestregla patrulja Kokriškega odreda (odred ustanovljen 18. junija 1942). »Patrulja II. bataljona Kokrškega odreda je v klancu nad Bistrico pri Kranju napadla nemški osebni avtomobil in ubila 2 policista, med njima kapetana, komandirja čete smučarskega policijskega oddelka. Pri njem je poleg orožja zaplenila tudi načrte za nemško ofenzivo proti partizanom na Gorenjskem. Avtomobil so partizani uničili.« V avtu sta bla komandir Max Schädlich (roj. 18. 10. 1900) in policist Werner Krapf (27. 8. 1909). V matični knjigi zapisano, da sta umrla ob 23.30, vendar se je to verjetno zgodilo že prej. Ta dogodek pa v tistih dneh ni bil osamljen primer napada partizanov na nemške avtomobile na Gorenjskem. Partizani so napadli tudi avtomobile v bližini Hrušice, med Zgornjimi Dupljami in Križami ter v Brodeh v Poljanski dolini. Posledično so 26. julija v Hrušici ustrelili 45, v Retnjah 21 ter v Brodeh 7 talcev.

Bes Nemcev po napadu na bistriškem klancu je bil hud. Na kraj dogajanja je kmalu po napadi prišla nemška kamionska in avtobusna policijska kolona, ki se je odpravljala proti Jelovici, in partizani so se morali hitro umakniti. Za njimi so se takoj pognali Nemci, a je bil njihov lov neuspešen. Sledilo je maščevanje nad domačini v bližnji vasi Bistrica. Izbrali so si tri najbogatejše hiše v vasi in iz njih nagnali družine, ločili može od žena in otrok. Nemci so nemudoma ubili devet moških, zažgali njihove domove in gospodarska poslopja. V vrsti za odstrel je stal tudi Peter Teran, ki pa ga je v zadnjem trenutku iz vrste potegnil nek nemški policist: »Moške, tudi mene na eno stran, ženske in otroke na drugo stran. Moške so odpeljali nekaj korakov proti gozdu in postavili v vrsto. Med seboj pa nekaj sušljajo. Mogoče so nas hoteli odgnati v gozd in tam postreliti, pa so se zbali partizanov, zato so se premislili in nas gnali čez dvorišče in most čez Mlinščico, ki je poganjala žago, za svinjak. Pred mostom, le nekaj korakov od stanovanjske hiše, me je visok policist, po govorici sodeč Korošec, prijel za roko in mi v slabi slovenščini rekel: ˝Fantek, ti ne boš šel s temi možmi, marveč z nami v Nemčijo. Gor bo boljše zate. Študiral boš, lahko boš šofer, doktor ali inženir.˝ Ta policist mi je rešil življenje, vendar s v tistem trenutku tega še nisem zavedal. Priključil me je ženskam in otrokom.« Pogorelo je pol vasi Bistrica, ogenj pa so ves čas stražili. »Ko so nas gnali po blatnem klancu, je pri nas začelo goreti. Prej so odvezali krave, teleta, konje in prašiče ter jih nagnali ven. Nekaj mladih prašičev in govedi so zaklali in naložili na tovornjake. Sami so si vzeli nagrado za zločin.« Domače talce so  ukazali pokopati za Teranov svinjak, kasneje pa so bili z dovoljen okupatorja njihovi posmrtni ostanki preneseni v skupen grob na podbreškem pokopališču. Jože Vidic ob tem zapiše: »Policijski štab in gestapo na Bledu sat hitro ugotovila, da se policisti niso maščevali nad ˝pravimi˝ ljudmi, zato prizadetih družin niso več preganjali do konca vojne.  /…/ V tem je bil vzrok, da žensk in otrok niso izgnali v taborišče in da so jim Nemci tako hitro dovolili prekop trupel.«

28. julija je sledil drugi krog nemškega maščevanja, ko so iz zapora v bližnjih Begunjah pripeljali 50 talcev in jih usmrtili na cesti, kjer so partizani nekaj dni pred tem napadli nemški avto. Frančiška Finžgar, se je tega spominjala z besedami: »S sosedo sva stali v veži, ko so mimo peljali talce. Kmalu sva zaslišali streljanje. S težkim srcem sem šla gledat, če ni med njimi kak znanec, da bi žalostno novico sporočila njegovim sorodnikom. Nisem štela koliko žrtve je padlo, sem pa takoj opazila, da so jih postrelili v treh skupinah. Prva vrsta je ležala v jarku ob cesti, druga naprej v travi in še malo naprej tretja skupina, v kateri je bilo le šest talcev.« Ustreljeni so bili: Bašel Franc, Bukovica (2881); Bavdež Bogomir, Šentvid (3052); Capuder Ivan, Krašnja (2860); Drešar Jožef, Repnik (2949); Eržen Ivan, Stara Oselica (3047); Ferjan Gabrijel, Ribno (3236); Golob Vladimir, Ljubljana (2857); Gracelj Ivan, Ribno (3235); Hiršenfelder Alojz, Primskovo (3048); Hiršenfelder Viktor, Križe (3049); Hribar Ivan, Kamnik (2854); Kobilšek Jožef, Vešenik (2765); Kraucer Anton, Pristava (3050); Krivic Stanko, Ljubno (3216); Krušič Franc, Černice (2355); Lestan Jožef, Orehlje (2840); Meglič Peter, Retnje (3051); Mohorič Mirko, Begunje (2875); Mrak Franc, Gabrška Gora (2989); Mur Jože, Podgora (3000), Novak Franc, Trboje (2959), Ogrin Albin, Pristava (2151); Okršlar Ignac, Medvode (3209); Paulin Franc, Zg. Duplje (3009); Pečnik Valentin, Ljubno (3224); Perko Franc, Križe (3053); Pfeifer Franc, Ljubno (3223), Pintar Franc, Češnjica (2380); Pirc Dušan, Suha (2987); Pogačnik Jožef, Ljubno (3221); Pogačnik Pavel 905, Ljubno (3222); Pristovnik Ivan, Dravograd (2988); Purgar Jožef, Predoslje (3055); Purgar Jožef, Križe (3056); Purgar Maks, Pristava (3054); Purgar Peter, Pristava (3057); Ravnik Franc, Ljubno (3220); Ravnik Ivan, Ljubno (3219); Rebolj Jožef, Trzin (2766); Rozman Ivan, Križe (3045); Stanonik Alojz, Gabrška Gora (2991); Stanonik Anton, Gabrška Gora (2981); Šiška Alojz, Kranj (2783); Šiška Jožef, Ljubljana (2782); Šolar Franc, Zg. Duplje (2993); Šušteršič Peregrin, Savlje (2948); Tibljaš Marjan, Senj (2888); Trampuš Stanislav, Ladje (2898); Ves Franc, Mengeš (2767); Zupan Luka, Križe (3059).

Usoda II. bataljona kokriškega odreda pa je bila takšna: »13.–14. september 1942: Močne nemške enote so pri Dupljah v Uden borštu po izdaji obkolile II. bataljon Kokrškega odreda. Boj je trajal 2 dni. Vsi poskusi, da bi se prebili iz obroča, so bili brez uspeha. Padlo je 28 partizanov, 33 pa je bilo ujetih. Rešila sta se le 2 partizana.«

Seznam talcev ustreljenih med 26. in 28. julijem 1942 na Gorenjskem.

Viri: Jože Vidic, Semenj v Bistrici; Stane Šinkovec, Begunje 1941–1945; Prispevki za zgodovino delavskega gibanja let. III.; Verordnungs und Amtsblatt 1941