“Medicinski” incident na Brdu naj bi bil prvi sovjetski poskus neposrednega napada na Tita. Ker je bil Titov sistem zaščite in varovanja v bistvu kopija sovjetskega, Rusom res ni bilo težko pripraviti dobrega načrta za atentat nanj.
Po osvoboditvi Jugoslavije se je število atentatov na Tita močno povečalo, saj so nasprotniki Jugoslavije vedeli, da Jugoslavija brez Tita ne bo preživela. Ko je socialistična Jugoslavija začela ubirati nove poti, pa se je krog njenih nasprotnikov še povečal, saj je takrat postala trn v peti Stalinu, pa tudi nevoščljivim sosednjim državam. Po podatkih, ki jih najdemo v različni literaturi lahko samo za obdobje od 1945 – 1950 naštejemo kar petnajst atentatov, ki so bili tako ali drugače razkrinkani. Vsi so bili seveda neuspešni. Videti je bilo, kot da so nasprotniki vedno in povsod poskušali izkoristiti priložnost, da bi eliminirali Tita.
Varnostne službe in osebni pribočniki so bojda Titovo življenje večkrat reševali v zadnjem trenutku, največkrat tako, 
da so spremenili smer vožnje. Predvsem varovanje pri vožnji z Modrim vlakom je bil pravi podvig. Ko se je Tito z Modrim vlakom prevažal po Jugoslaviji, so varnostni organi vedno sestavili dve ali celo tri enake kompozicije, tako da se ni nikoli moglo vedeti v kateri izmed njih se nahaja maršal. Cesto, železnico, mostove, letališča in pristanišča kjer je potoval Tito so vedno zavarovali 24 ur preden je tja prispela varovana kolona, ob poti pa so ponavadi stali oboroženi vojaki, ki so bili razvrščeni na 100 metrov. Vse te varnostne ukrepe so izvajali, da bi zavedli tuje obveščevalne službe, ki so tako doma kot v tujini vedno budno spremljale vsak Titov korak. Varnostne službe so Tita le redko prosile, da naj ne gre v določen kraj, saj jih ponavadi ni ubogal. Tito je namreč tudi sam precej dobro vedel kako se zavarovati in poskrbeti zase, saj je dolgo časa živel v ilegali, vedel je kako se tajno potuje po svetu in zavaja tiste, ki so mu bili stalno na sledi.
Ravno v začetku januarja 1947, ko so se napetosti med ZSSR in Jugoslavijo začele zaostrovati je Tito zbolel, potreboval naj bi operacijo slepega črevesja. Stalin je hitro zgrabil priložnost in Titu tik pred začetkom operacije, ki naj bi jo izvedla ugledna domača (slovenska) ekipa zdravnikov, ponudil, da mu pošlje ekipo sovjetskih zdravnikov. Tito je ponudbo sprejel kot znak dobre volje, saj je bila ta Stalinova poteza tudi neke vrste znak popuščanja politične napetosti. Kmalu zatem sta iz ZSSR s posebnim letalom pripotovala dva zdravnika, kirurga Bakeljev in Smotrov, z njima pa je prišla tudi medicinska sestra. Ruska ekipa je operacijo izvedla profesionalno in hitro v vili na Brdu pri Kranju. Operaciji so prisostvovali tudi eminentni domači zdravniki Brecelj, Lavrič in Tavčar iz Ljubljane, ter Božović in Popović iz Beograda. Po operaciji je Tito ostal na okrevanju na Brdu, domači zdravniki so se vrnili nazaj k svojemu rednemu delu, skrb za Tita pa so prevzele medicinske sestre iz Ljubljane, ter medicinska sestra, ki je pripotovala v 
Jugoslavijo skupaj z zdravnikoma iz ZSSR. Ker je Tito po sicer uspešni operaciji čutil bolečine je bilo sklenjeno, da sovjetske ekipa še en dan ostane na Brdu. Ponoči je Titova rana postala rdeča. Ko je potarnal, da so bolečine čedalje hujše, sta se zdravnika odločila, da bosta rano podrobno pregledala. Dr. Bakeljev je nato sporočil, da je treba operacijo takoj ponoviti in nekaj »popraviti«. General Žeželj ni mogel dovoliti, da bi se ponovna operacija izvedla brez domačih zdravnikov, zato je na Brdo znova poklical zdravnike iz Ljubljane. Medtem sta sovjetska zdravnika že pohitela s pripravami na operacijo. Ker sta se kirurga obnašala precej čudno, poleg tega pa sta še zaudarjala po alkoholu, ju je Žeželj fizično odstranil ter zaklenil v eno izmed sob. Ko so na Brdo prispeli ljubljanski zdravniki so Titu očistili rano, ter ugotovili da ponovna operacija sploh ni potrebna.
O tem kako naj bi se zgodil »medicinski« atentat lahko v literaturi pravzaprav zasledimo še dve verzij. Po eni izmed njih naj bi atentat na Tita izvršila ruska medicinska sestra, ki je bila agentka NKVD. Tita naj bi se znebila tako, da naj bi mu ob ponovni operaciji namesto anestetika vbrizgala močan strup. Po drugi verziji, pa naj bi v Jugoslavijo pripotoval le en sovjetski kirurg, ki je Tita pregledal potem, ko so ga že operirali domači zdravniki. Ker se je Titu stanje iz dneva v dan slabšalo sta mu domača zdravnika dr. Lavrič in dr. Brecelj predlagala, da ga pregledata, vendar je Tito pregled zavrnil, saj se je bal, da bo užalil sovjetskega zdravnika in s tem tudi Stalina. Nekega dne, ko je sovjetski zdravnik odšel v Ljubljano, da bi telefoniral v Moskvo, se je Titovo stanje močno poslabšalo, dobil je visoko vročino, zato so ga odpeljali v bolnišnico. Ko se je sovjetski zdravnik vrnil, je bil zaradi posredovanja domačih zdravnikov precej užaljen, zato se je odločil, da se vrne nazaj v Moskvo. Ko pa so pristojne službe čez nekaj časa v Moskvi poizvedovale o tem kdo je pravzaprav bil ta kirurg, ki naj bi ga poslal Stalin, so ugotovili, da omenjenega zdravnika ne pozna nihče od sovjetskih kirurgov, oziroma da ta sploh ne obstaja.
Avtorica: KKM
Povzeto po:
Marijan F. Kranjc, Zarote in atentati na Tita, Grosuplje 2004.
Živorad Mihajlović – Šilja, Atentati: Hteli su da ubiju Tita, Beograd 1989.
