Pred več kot sto leti je na evropskih tleh izbruhnila prva svetovna vojna, ki je močno zarezala v kolektivni spomin prebivalstva. Statistični podatki govorijo o visokem številu mrtvih oz. ranjenih, podatke pa dopolnjujejo še dejstva o visoki gmotni škodi, uničenih kmetijskih površinah itd. V omenjenih statistikah pa večinoma niso omenjene številke o živalskih žrtvah. V svetovni moriji med letoma 1914 in 1918 so se konji, mule, voli, osli ter celo kamele, kanarčki in kresničke izkazali za zelo praktične.

Veliko in pomembno vlogo živali v različnih vojnah lahko opazujemo z raznovrstnih vidikov. Po eni strani so bile pomembne za vojaške zadeve: brez njih bi vojaška sporočila težko dosegla svoj cilj, vojaki bi težje dobili hrano in tobak, prav tako bi vojaško oborožitev stežka spravili na visokogorske položaje. Po drugi strani so živali predstavljale uteho in prijateljstvo v težkih vojnih dneh. Naslovna tematika tega prispevka bo predstavljena v dveh delih. V pričujočem bodo predstavljeni konji, mule, kamele ter psi.

Konji

Konji so v vojaške spopade vpleteni že zelo dolgo časa: po nekaterih podatkih naj bi prve boje bíli že med letoma 1000 in 2000 pred našim štetjem. Njihova vloga se je v kasnejših tisočletjih spreminjala, v zadnjih stoletjih pa je konjenica izgubila na pomenu. Kljub temu v prvi svetovni vojni ne moremo govoriti o njenem popolnem zatonu, saj so jo uporabljali za različne naloge. Ponekod je sicer predstavljala pomembno možnost bojevanja, a so se tovrstne ideje večinoma izkazale za popolnoma neustrezne. Konje so uporabljali predvsem za vprego topničarskih vozov, pa tudi streliva, poljskih kuhinj, reflektorjev, bolnišničnih vozov, telegrafskih vozov, topov itd.[1]

Transport konj iz izvornih držav na fronto je potekal z usklajenimi akcijami. Velika Britanija jih je vojski zagotovila s posebnim kraljevim odlokom, ki je od večjih britanskih gospodarskih panog (npr. rudarstvo in poljedelstvo) zahteval izročitev svojih konj. Posebno nalogo znotraj britanske vojske je imel oddelek z imenom Remount Department, ki je moral 20.000 že mobiliziranih konj v britanski vojski dvigniti na 140.000.[2] Konje so v duhu mobilizacije jemali tudi v Avstro-Ogrski monarhiji, na kar nas opozarja sledeči citat iz Tedenskih slik:

Kdor je gledal minole tedne v dobi mobilizacije po ulicah krdela konj, se mu je čudno zdelo, koliko teh živali jemljejo v vojne svrhe. Mnogo, mnogo lastnikov konj je moralo prepustiti svoje živali vojnemu erarju. Prišli so možje, izmerili, pregledali in odgnali konja tja med stotine drugih. In že par dni nato je videl ta ali oni svojega konja, kako vozi top ali trenski voz ali pa celo, da ga jaha vojak. Vitka, stasita umna žival konj je bitje, kateremu ne moremo odrekati sposobnosti za sodelovanje s človekom. Plemenite vrline, razviti čut, gibčnost ter poslušnost gospodarju so usposobile konja za skupno koristno delo. Na povelje drvi v dir in nosi ali vozi tovore, da, celo v pogubo dirja z vojakom na hrbtu, ki se skriva za njegovo glavo in za grivo pred soražnikovimi svinčenkami. Pade konj, a jezdec lahko živ uide smrtni usodi.[3]

Po ocenah naj bi bilo v vojno vpoklicanih okrog 11,6 milijona konj,[4] ki so jih države udeleženke pridobivale na različne načine. Na tem mestu so se pokazale predvsem težave centralnih sil, ki so večino svojih konjskih moči dobile iz srednjeevropskih držav, predvsem z Madžarske in s Češkoslovaške. Po prvih bitkah, ko je njihovo število drastično upadlo, so jih skušali nadomestiti z belgijskih, francoskih in ukrajinskih področij, kar pa se je pogosto izkazalo za težko nalogo. Po drugi strani so antantne sile nove konje dobivale iz Združenih držav Amerike ter iz Kanade.[5] Državi sta stalno dobavo konj zagotavljali s posebnimi farmami, kjer je bilo zaposlenih veliko strokovnjakov s področja konjereje in veterinarstva. ZDA so sčasoma pri dobavi konj dobivale vedno večjo vlogo: tako so ob koncu vojne zagotavljale kar dve tretjini konjskih sil v vojni, vendar so se spopadale predvsem s težavami pri njihovem transportu v Evropo.[6]

Napad konjenice leta 1917 (Vir: Imperial War Museum)

Relativno veliko bojno vlogo so imeli konji spočetka na vzhodni fronti. Na prostranih ravnicah sta se nemška in avstro-ogrska konjenica spopadali z ruskimi kozaki in konjenico. Razlogi, ki so omogočili konjeniško bojevanje na tem področju, so bili povezani s širino fronte in terenom. Ta ni omogočal tipičnega vkopavanja, to pa je pomenilo tudi manj motornih vozil ter tankov.[7] Konji so bili prisotni tudi na balkanskem in bližnjevzhodnem bojišču. Pri zadnjem so igrali ključno vlogo ves čas prve svetovne vojne, udeleženi so bili tudi v nekaterih večjih naskokih te fronte.[8] Poleg konj so britanske enote na tem bojišču uporabljale tudi kamele.[9]

Vsak konj je na fronti preživel povprečno do največ deset dni. Poleg poškodb, pridobljenih pri vojaških spopadih, so jih pestile še druge težave, ki jih je s seboj prineslo vreme oz. samo pozicijsko bojevanje. Pri glasnih eksplozijah so se konji odzvali zelo preplašeno, tako da jih niso uspeli kontrolirati. Da bi zagotovili varnost ostalih vojakov, so morali takšne konje ubiti. Veliko jih je umrlo zaradi strupenih plinov in poškodb, ki jih je povzročila hoja po bodeči žici.[10] Konje so pred plini želeli zaščititi na različne načine: sprva so jim želeli skozi nosnice potisnili zamaške in jih pritrdili z žeblji, kar pa se na koncu ni uveljavilo. Pogostejša je bila zaščita z vrečami, sčasoma pa so za konje razvili posebne plinske maske.[11] Dodatna težava je nastala tudi pri oskrbi konj: ko je vojna sčasoma postajala vedno silovitejša, so se začeli pojavljati problemi pri transportu hrane. Tovrstne težave so bile sicer prisotne pri vseh silah, vendar je še posebej izstopala Nemčija, saj je bila velika uvoznica žit. Nemška vojska je tako želela čimprej doseči francoska in belgijska ozemlja, saj bi tam pridobili dodatno krmo za konje. Tak načrt je sicer deloval samo ob mobilnosti vojske, ko pa so se fronte ustalile, so morali hrano voziti iz zaledja, kar je bilo pogosto izredno težavno. Če k temu dodamo še hude zime in vedno slabše letine, lahko ugotovimo, da se je stanje močno poslabšalo. Avstro-Ogrska, ki se je spopadala s podobnimi težavami kot Nemčija, je zaradi mraza in podhranjenosti v zimi 1916–1917 izgubila 50.000 konj.[12] Nemške sile so želele pomanjkanje hrane za konje reševati na različne načine: oves, ki je veljal za posebej dragocenega za konje, so močno racionalizirali, vsak konj pa naj bi ga prejel glede na zahtevnost naloge, ki jo opravlja. Vlečni konji naj bi prejeli okrog 5500 gramov ovsa, vendar je šlo bolj kot ne za mrtvo črko na papirju. Konji so namesto tega prejemali številna nadomestke v obliki koruze, ječmena, prosa, graha, fižola ali mesno-kostne moke.[13] Pomanjkanje ovsa je bilo zaznati tudi pri zahodnik zaveznikih, sploh pri Franciji in Italiji. Britanska vojska ga je imela na zalogi več, vendar ga niso želeli odstopiti svojim zaveznikom. To je med Francozi in Italijani izzvalo pravo ogorčenje, ki je šlo celo tako daleč, da so pritožili na poveljstvo antantnih sil.[14] Pri oskrbi konj je pomembna tudi voda, saj naj bi vsak konj dnevno zaužil vsaj 20 litrov vode. Ko so se fronte ustalile, so morale različne sile napeljati svoje vodovode, kar pa težav še ni rešilo. Občasno je prihajalo do hudih poplav, ki so jarke spremenile v močvirje, dodaten problem pa je povzročalo še živo blato. Slednje je lahko pogoltnilo tudi  konja.[15]

Vojak in konja s plinskimi maskami (Vir: Imperial War Museum)

Hkrati je prihajalo še do različnih poškodb, za katere so morale poskrbeti veterinarske službe, ki so bile različno organizirane. Na začetku vojne je bila dobro organizirana predvsem avstro-ogrska veterinarska služba, saj je temeljila na strokovnem in dobro usposobljenem kadru. Nemška in francoska vojska sprva etapnega zdravljenja nista predvideli, saj so vsi računali, da bo vojne tako ali tako »konec do božiča«. Na koncu so etapno zdravljenje vseeno uvedli, nemška vojska pa je tako ob koncu vojne razpolagala s 479 veterinarskimi bolnicami, v katerih se je zdravilo 1.378.000 konj.[16] Antantne sile so tekom vojne uvedle poseben sistem, s katerimi so poškodovane konje razvrstili v različne barvne kategorije ter tako opisali njihovo poškodbo. Zelena barva je pomenila kirurški poseg, belo barvo so dobili konji z blažjimi poškodbami, rdeča pa je bila rezervirana za konje z nalezljivimi boleznimi. Na tak način so v Franciji sprejeli 2.562.549 konj, od katerih se jih je nazaj v boj vrnilo dva milijona.[17]

Ocene o številu poginulih konjev se razlikujejo, nekatere govorijo tudi o več kot desetih milijonih mrtvih konj.[18] Smrtne nevarnosti ni bilo konec niti po koncu vojne: ker jih številne države niso uspele ali zmogle preskrbeti oz. jih niso uporabili za druge stvari, so jih pogosto prodali v klavnice, kjer so žalostno končali svojo življenjsko pot.

Kaj pa, ko konji ne pridejo v poštev?

Britanski vojaki med čiščenjem mule (Vir: Imperial War Museum)

Konji so se navkljub številnim prednostim spopadali z veliko težavami, zato so na njihovo mesto ponekod stopile druge živalske vrste. Najprej naj omenimo mule, ki so jih v tem svetovnem spopadu prvič uporabili na tako množičen način. Mule veljajo za sitne in trmoglave živali, ki zaradi svoje telesne konstitucije ne morejo galopirati ali preskakovati ovir kot konji. Sčasoma so številne države spoznale, da je mula vzdržljiva, žilava in inteligentna žival, ki lažje prenaša slabše življenjske pogoje kot konj. Pri transportu so bile celo tako »uspešne«, da so jih v drugi svetovni vojni uporabljali pogosteje kot konje.[19] Njej v prid so govorili tudi drugi podatki: za garjami je zbolela manj pogosto kot konj (razmerje je bilo 1:4), prav tako je manj mul podleglo zaradi izčrpanosti. Njene prednosti so vidne tudi pri prehrani: medtem, ko so konji potrebovali kvalitetnejšo hrano, je mula našla in pojedla vse, ne glede na užitnost. Transport na bojišča je prenašala mirno, njena ravnodušnost pa je imela pomembno prednost tudi na fronti. Konji so se zaradi močnih eksplozij pogosto ustrašili, kar je lahko vodilo tudi v poškodbe. Mula je ob eksplozijah po navadi obstala, zastrigla z ušesi in opazovala dogajanje okrog sebe. Poleg tega se je dobro znašla tudi na neravnem terenu, zato so bile koristne na gorskih poteh.[20] V slovenskem visokogorju, kjer je potekala Soška fronta, lahko še danes vidimo številne »mulatjere«, gorske poti, kjer so bile mule praktično glavno transportno sredstvo. Tudi mule pa niso bile brez slabosti: verjetno največji problem je bil povezan z njenim sitnim ter občasno nemogočim karakterjem. Vojake, ki z njimi niso znali delati, so lahko ugriznile ali brcnile, prav tako pa so se upirale podkovanju. Od desetih mul so jih morali kar devet zapreti v posebne staje, s katerimi so jim onemogočili silovito stransko brco.[21]

Kamele v postroju (Vir: Imperial War Museum)

Na puščavskih tleh je imela veliko vrednost kamela: z malo hrane in vode je lahko zdržala po šest dni, naenkrat pa je lahko spila od 95 do 115 litrov vode. V primerjavi s konjem je lahko na puščavskem terenu opravila dvakrat večje razdalje, pri tem pa je maščobo dobivala iz svoje grbe. Zapletlo se je takrat, ko je te zaloge izčrpala. Skladno s tem je namreč padel tudi volumen grbe, zato sedlo zanjo postalo neudobno. Slednje je bilo namreč narejeno tako, da je bilo kameli udobno pri »polni« grbi: če je bilo maščobe manj, ji je lahko povzročalo bolečine. To težavo so kasneje rešili s posebnimi sedli, ki so se prilagajali grbi. Med vojaki je veljala za priljubljeno prevozno sredstvo, saj so z njo potovali relativno udobno. Dodatno je potrebno poudariti, da so njena kopita oblazinjena, kar ji preprečuje, da bi se ji stopala vdirala v pesek. V vojni so večinoma uporabljali samce, njihovo primernost pa so večinoma določili tako, da so se na njihove hrbte povzpeli trije vojaki: če je kamela njihovo težo zdržala, je bila primerna za vojaško službo.[22] Številnim prednostim navkljub so imele kamele tudi nekaj slabosti: večina vojakov ni bila pripravljena, da bi skrbela za tako eksotične živali. Po eni strani so veljale za izredno mirne, po drugi strani pa so lahko hitro postale nevarne za vojakovo zdravje. Zabeležen je primer samcev, ki so med sezono parjenja napadli svoje jezdece. Poleg tega so bile zelo občutljive na mraz, kar je dobro spoznal tudi britanski general Edmund Allenby. Ko je med letoma 1917 in 1918 pričel s pohodom proti Jeruzalemu in Amanu, je moral prečkati tamkajšnje hribovje. Ker so bile temperature takrat zelo nizke, je umrlo veliko število kamel.[23]

Človekov najboljši prijatelj v vojnem pomenu besede

Pomembno mesto na frontah prve svetovne vojne so imeli tudi psi. Uporabljali so jih na različnih evropskih bojiščih, velika večina evropskih velesil pa je že prej prepoznala njihovo vsestransko uporabnost. Nemčija je njihovo pomembno vlogo spoznala že v osemdesetih letih 19. stoletja, Velika Britanija pa velja za zadnjo državo, ki je ustanovila svojo pasjo šolo. Nemška vojska je v vojni rajši uporabljala »čiste« pasme, npr. pudlje, terierje ter škotske in nemške ovčarje. Sploh slednji so bili izredno primerni za vojaško službo, saj so razumeli ukaze, bili vzdržljivi ter pozorni. Od vseh zaveznikov je imela največ pasjih prijateljev Francija. Francoska pasja služba je bila ustanovljena kmalu po začetku vojne, pri čemer je imela dve šoli v Parizu in eno v Normandiji.[24]

Naloge psov so bile raznolike, saj so delovali tako v zaledju, kot na fronti. Velika prednost so  predstavljala njihova izostrena čutila za vid, vonj in sluh. Pri svojem delovanju so bili hitri: kurirski pes je tako nalogo opravil trikrat hitreje kot človek, obenem pa je bil od njega tudi manjši in lažji. To je pomenilo, da so jih nasprotniki težje videli, pogosto pa jih niso zaznale niti talne mine. Naloge so lahko opravljali ne glede na vremenske pogoje, ki so pri marsikateri drugi živalski vrsti (npr. pri golobih) predstavljali veliko oviro.[25]

Psi so najpogosteje opravljali sanitetne naloge: v posebnih pasjih šolah so jih naučili, da so poiskali ranjene vojake in nato do tja pripeljali medicinsko osebje. Psi čuvaji so svoje gospodarje opozorili, če se jim je bližal nasprotnik: vojak se je tako lahko pripravil na srečanje ali pa se mu ni približal do take razdalje, s katere bi lahko vrgel ročno granato. Naj na tem mestu predstavimo primer ameriškega psa Stubbyja, ki se je nekega mirnega večera  zapisal v ameriško zgodovino. Medtem ko je njegov vodnik spal, je sam zaslišal hrup in se pognal v njegovi smeri. Vodnik mu je kmalu sledil in kasneje naletel na psa, ki je sedel na nemškem vohunu in pri tem glasno renčal nanj.[26] Pse so poleg tega uporabljali za kurirske naloge, varovanje objektov in ujetnikov, izvidniško delo, nosili so najrazličnejši material (hrana, voda, cigarete, strelivo) ter celo pomagali pri polaganju telefonskih kablov in lovljenju podgan.[27]

Pes kurir s sporočilom (Vir: Imperial War Museum)

Eden glavnih problemov, s katerimi so se morali spopadati pri vzgoji tovrstnih psov, so bili različni moteči dejavniki, povezani z njegovo naravo. Vsej vzgoji navkljub se je namreč lahko zgodilo, da so nasprotniki izurjene pse zmedli do te mere, da so pozabili na svojo nalogo. Eden od takšnih primerov je bil povezan s spolno dozorelimi psicami, ki so jih spustili pred pse na misiji. Na tak način se je lahko dogodilo, da so psi pozabili na svojo prvotno nalogo in zašli s poti.[28] Ne glede na trening se je lahko zgodilo, da se je pes ustrašil hrupa in eksplozij, vendar naj bi se dalo naučiti tudi odziv na takšne nevarnosti. Tako poznamo primere kurirskih psov, ki so med hudimi boji in eksplozijami iskali zatočišče v različnih skrivališčih (npr. grobovih). Ko je bilo napada konec, je pes nadaljeval s svojo potjo.[29]

Priprava in urjenje vojaških psov se je razlikovala glede na naloge, ki jih bodo opravljali. Poleg tega je na njegovo dolžino vplivala njihova dotedanja pripravljenost in predhodno šolanje. Šolanje za pse čuvaje je tako trajalo okrog deset dni, patruljne pse je čakalo šolanje v dolžini do sedmih tednov, praviloma najdlje pa so se šolali sledni psi: njihovo šolanje je lahko trajalo tudi več kot tri mesece. Z namenom večje pozornosti psi med izobraževanjem niso jedli tudi po dvanajst ur, kolikor naj bi znašal optimalen čas izobraževanja. Na urjenju so pse čakali različni pogoji, s katerimi bi se potencialno lahko srečali tudi na fronti, kar je bilo povezano predvsem z umetno ustvarjenim dimom ter streljanjem.[30] Tovrstno izpostavljanje naj bi izvajali tri minute pred hranjenjem, pri čemer so bili psi sprva tako prestrašeni, da niso upali niti pokukati iz svojih hišic. Nekateri psi so se ustrašili do te mere, da s šolanjem niso nadaljevali. Pri delu z njimi naj bi bilo pomembno tudi to, da so se njihovi vodniki izogibali neprimernemu kaznovanju in preveliki ljubeznivosti.[31] Podobna pravila so veljala tudi na fronti: z njimi so se lahko ukvarjali zgolj njihovi vodniki, ostalo vojaško osebje pa se z njimi ni smelo ubadati oz. uporabljali za kakršne koli namene. Morebitne kršitve teh določil je bilo potrebno strogo kaznovati.[32]

Ko so psi prestali prvo stopnjo izobraževanja, so se njihove poti razcepile. Za primer lahko vzamemo pse kurirje, katerih izobraževanje lahko spoznamo v knjižici Die Verwendung der Meldehunde. Šolanje tovrstnih psov je potekalo med dvema vodnikoma, pri čemer je moral pes enega poznati. Oba vodnika sta psa pripeljala na določeno mesto, od tam pa je za psa nepoznani vodnik skupaj z njim odšel na drugo lokacijo. Ko sta prišla do izbrane točke, je ta vodnik psa izpustil, slednji pa je našel pot nazaj do svojega poznanega vodnika. Potem naj bi bil pes sposoben za opravljanje te poti. Glede na navodila naj vodnika ne bi spreminjala svoje lokacije, saj bi to psa lahko zmedlo. V nujnih primerih naj bi to sicer lahko naredili, vendar naj bi bila zanesljivost psa dosti slabša oz. bi bila možnost za to, da bi se pes izgubil, večja. Sporočila naj bi pes prenašal v posebni pločevinki okrog vratu.[33] Po svoji progi naj bi tekel dvakrat ali trikrat na dan, četudi sporočila ne bi bilo. Glavni namen tega je bil predvsem ta, da pes ne bi pozabil svoje trase. Ko prinese novo sporočilo, mu mora vodnik takoj sneti pločevinasto nosilo z vratu ter mu ga ponovno nadeti šele takrat, ko bo pes pripravljen na novo nalogo.[34]

Sanitetni psi so predstavljali verjetno najštevilčnejšo pasjo skupino. Njihovo šolanje je moralo biti uspešno do te mere, da so psi ločili med ranjenci in mrtvimi. Okrog vratu so po navadi nosili zdravila, vodo in tudi žganje. Ranjen vojak si je s tem lahko pomagal do prihoda pomoči. Če je bil vojak nezavesten, se je pes vrnil do svojega gospodarja in ga opozoril nanj. Kot znak, da je našel ranjenca, je prinesel katerega od njegovih predmetov ali pa zgolj del njegove uniforme. Poleg tega načina poznamo tudi drugačne: nemški sanitetni psi so najdbo ranjenca sporočili s povodcem. Če so ga našli, so se do svojega gospodarja vrnili s povodcem v gobcu, v nasprotnem primeru pa je bil ta spuščen.[35]

Stubby (Vir: en.wikipedia.org)

Nekaj psov se je zaradi svojih dejanj še posebej zapisalo v zgodovino posameznih narodov. V pričujočem prispevku smo tako že omenili ameriška bulterierja Stubbyja, ki se je v zgodovino zapisal še z različnimi dejanji: vojake je opozarjal na ranjence, zabeleženi pa so tudi njegovi prispevki k obvarovanju pred plinom. Ob koncu vojne so ga poznali v praktično vsakem regimentu, zaradi svojih zaslug pa je spoznal celo ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Njegovi prispevki na fronti si mu prinesli naziv narednika, postal pa je tudi častni član ameriškega Rdečega križa in maskota ameriške univerze Georgetown. Tam je leta 1921 študiral Robert Conroy, ki je bil njegov vodnik med vojno.[36] Na kot zanimivost izpostavimo, da je maskota te univerze še danes pes pasme bulterier.

Drugi primer je bil irski volčji hrt Bally Shannon, ki se je izkazal predvsem v vlogi sanitetnega psa. Slaven je postal, ko je rešil deset ranjenih vojakov na nikogaršnji zemlji, medtem ko so Nemci izvajali močan napad. Med eno od granatnih eksplozij sta bila poškodovana tako on, kot tudi njegov vodnik, zato so ju premestili v posebno ladijsko bolnišnico. Medtem ko se je ladja vračala na angleško obalo, jo je zadel torpedo ene od nemških podmornic. Ladja je potonila, preživeli pa so samo trije člani posadke, med njimi tudi njegov vodnik ter Shannon. Vsi trije posamezniki so se držali lesene deske in čakali na rešitev, kaj kmalu pa naj bi videli še Shannona. Vodnik naj bi tu psu rekel, naj ne hodi na desko, saj bi podrl njeno ravnotežje. Pes naj bi ukaz razumel in je okrog vseh treh posameznikov plaval celotno noč, vmes naj bi samo nekajkrat naslonil svojo glavo na desko, da bi si vsaj malo odpočil. Naslednje jutro so posadko rešili, preživel pa je tudi Shannon.[37]

Verjetno najslavnejši pes prve svetovne vojne pa je bil francoski kurirski pes Satan, ki ga je ameriški dopisnik Albert Payson Terhune  označil za »dlakastega mešanca, ki je rešil Verdun.« Bitka pri Verdunu danes velja za eno največjih bitk prve svetovne vojne, ki je trajala od februarja do decembra 1916 in je bila izredno pomembna predvsem za nemške sile. Jeseni tega leta so bili Nemci na pragu zmage in so se pripravljali na končno ofenzivo. Francozi so sicer nadaljevali s svojim odporom, vendar so vedeli, da je bitke praktično konec. Nujno so potrebovali okrepitve, vendar tega niso mogli sporočiti v poveljstvo: izgubili so namreč prav vse golobe pismonoše in kurirske pse. V teh težkih trenutkih naj bi na fronto prišel Satan, ki je vedel, da se njegov vodnik Duvalle nahaja v samem središču boja. Duvalle je poklical svojega psa, ki se je ne glede na nemško streljanje odzval na klic svojega vodnika. Satan je preko nikogaršnje zemlje tekel k vodniku, hkrati pa je na hrbtu nosil dva goloba za lastno zaščito pa še plinsko masko. Med tekom je bil Satan močno poškodovan, vendar mu je uspelo prenesti sporočilo, v katerem so vojakom obljubili okrepitve. Vojake so prosili, da jim napišejo koordinate svojega nahajališča ter jih pošljejo nazaj z goloboma, ki ju je pripeljal Satan. Od dveh golobov se je nazaj vrnil zgolj eden, a so v poveljstvu kljub temu prejeli koordinate. Naslednji dan so začeli z napadom na nemške sile, s katerim so ustvarili poseben prehod, ki je združil francoske in britanske sile. Kasneje se je izkazalo, da je to spremenilo potek bitke za Verdun, ki se je končala z zmago zahodnih zaveznikov.[38]

To so zgolj trije primeri psov, ki so se iz različnih razlogov zapisali v zgodovino. Kljub temu ne smemo pozabiti niti ostalih neimenovanih živali, ki so prispevale pomemben kamenček v mozaiku prve svetovne vojne. Ta prispevek je predstavil zgodbe konj, mul, kamel ter psov, v drugem delu prispevka pa bomo predstavili še nekatere druge živalske vrste, ki so prav tako pomembno vplivale na dogajanje v vojni.

Viri in literatura:

• Die Verwendung der Meldehunde. Objavljeno leta 1917. http://wk1.staatsarchiv.at/kriegsalltag/tiere-im-krieg/#/?a=artefactgroup524 (Dostop: april 2020).
• Koncilija, Žiga. Prezrti heroji velike vojne. Konji, psi, golobi in ostale živali na frontah prve svetovne vojne. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede, 2008.
• Koncilija, Žiga. »Vloga konj v veliki vojni.« V: Glasilo društva študentov zgodovine. Letnik 6, št. 1, 24–27.
• Kosmač, Gorazd. »V veliki vojni se je bojevalo dvanajst milijonov konj in stotisoči psov.« si, objavljeno 11. oktobra 2015. https://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/v-veliki-vojni-se-je-bojevalo-dvanajst-milijonov-konj-in-stotisoci-psov/376040 (Dostop: april 2020).
• »Leseprobe zu Rainer Pöppinghege: Tiere im Ersten Weltkrieg. Teil 1. « Das Kulturmagazin. Objavljeno 11. avgusta 2014. https://www.perlentaucher.de/vorgeblaettert/leseprobe-zu-rainer-poeppinghege-tiere-im-ersten-weltkrieg-teil-1.html (Dostop: april 2020).
• Lohr, Johanna. Hunde im Ersten Weltkrieg. Bedeutung, Rollen und Funktionen. Marburg: Philipps-Universität Marburg in Grin Verlag, 2016.
• Oleynikov, Alexey. »Vierbeinige Kuriere der Ersten Welt.« Military Review. Objavljeno 6. marca 2018. https://de.topwar.ru/137151-chetveronogie-kurery-pervoy-mirovoy.html (Dostop: april 2020).
• Prijatelj Videmšek, Maja, “Prezrti heroji največje morije dvajsetega stoletja. Živali na frontah prve svetovne vojne.” Delo, 12.2015, http://www.delo.si/prosti-cas/zanimivosti/prezrti-heroji-najvecje-morije-dvajsetega-stoletja.html. Dostop: april 2020.
• Suriano, Maria Grazia. Animals in the Great War. Bologna: Associazione culturale Se, 2017.
• »World War I.« The United States War Dogs Association, INC. https://www.uswardogs.org/war-dog-history/world-war-1/ (Dostop: april 2020).
• »Živali na vojni.« V: Tedenske slike. Letnik 1, št. 11, 2–3.

Viri fotografij:

• 1. Napad konjenice: https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205077757 (Dostop: april 2020).
• 2. Konj z zaščito: https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205214012 (Dostop: april 2020).
• 3. Britanski vojaki čistijo mulo: https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205193995 (Dostop: april 2020).
• 4. Kamele v postroju: https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205195228 (Dostop: april 2020).
• 5. Pes kurir prinese sporočilo: https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205213157 (Dostop: april 2020).
• 6. Stubby: https://en.wikipedia.org/wiki/Sergeant_Stubby#/media/File:Sergeant_Stubby.jpg (Dostop: april 2020).

[1] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 30.

[2] Koncilija, »Vloga konj v veliki vojni,« 24.

[3] »Živali na vojni,« 2.

[4] Žiga Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 30. Po nekaterih ocenah naj bi bilo v vojno vključenih med 12 in 15 milijonov konj.

[5] Suriano, Animals in the Great War, 70.

[6] Koncilija, »Vloga konj v veliki vojni,« 24.

[7] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 22.

[8] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 24.

[9] Prijatelj Videmšek, »Prezrti heroji največje morije dvajsetega stoletja. Živali na frontah prve svetovne vojne.«

[10] Suriano, Animals in the Great War, 70.

[11] Koncilija, »Vloga konj v veliki vojni,« 26.

[12] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 47.

[13] »Leseprobe zu Rainer Pöppinghege: Tiere im Ersten Weltkrieg.Teil 1«

[14] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 49.

[15] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 50.

[16] Kosmač, »V veliki vojni se je bojevalo dvanajst milijonov konj in stotisoči psov.«

[17] Koncilija, »Vloga konj v veliki vojni,« 26.

[18] Suriano, Animals in the Great War, 70.

[19] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 58.

[20] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 60.

[21] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 60.

[22] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 60–61.

[23] Suriano, Animals in the Great War, 34.

[24] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 65–68.

[25] Suriano, Animals in the Great War, 47.

[26] »World War I.«

[27] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 69–70.

[28] Lohr, Hunde im Ersten Weltkrieg. Bedeutung, Rollen und Funktionen, 10.

[29] Oleynikov, »Vierbeinige Kuriere der Ersten Welt.«

[30] Lohr, Hunde im Ersten Weltkrieg. Bedeutung, Rollen und Funktionen, 9.

[31] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 70.

[32] Die Verwendung der Meldehunde, 9.

[33] Die Verwendung der Meldehunde, 6.

[34] Die Verwendung der Meldehunde, 9–10.

[35] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 71.

[36] »World War I.«

[37] Suriano, Animals in the Great War, 51–52.

[38] Suriano, Animals in the Great War, 52–53.