Pomanjkanje v obleganem Leningradu

Pisalo se je leto 1941, ki je pomembno zaznamovalo drugo svetovno vojno. Nemške oborožene sile so pričele izvajati operacijo Barbarossa, s katero so začele oborožen napad na Sovjetsko zvezo. Armadne skupine so se delile na več podskupin, ena izmed njih se je usmerila proti sovjetskemu mestu Leningrad (danes Sankt Peterburg). Nemške oborožene sile so ga oblegale skoraj 900 dni, kar mestu in njegovim prebivalcem ni prineslo zgolj materialnega uničenja, temveč tudi hudo pomanjkanje.

Operacija Barbarossa

Potek napada na Sovjetsko zvezo (vir: sl.wikipedia.org)

Operacija Barbarossa je ime vojaške operacije, s katero so vojaške sile tretjega rajha in njenih zaveznic začele z napadom na Sovjetsko zvezo. Z izvedbo te operacije je nacistična stran arijski rasi želela zagotoviti t. i. Lebensraum oz. nov življenjski prostor, na katerega bi se ta rasa lahko preselila. Operacijo je Hitler omenil že leta 1924 v svoji knjigi Moj boj (Mein Kampf),[1] 22. junija 1941 pa se je resnično začela izvajati. Skoraj trije milijoni vojakov, okrog 3.600 tankov in več kot 2.700 letal je tega dne zgodaj zjutraj prestopilo sovjetsko mejo in začelo z napadom.[2] Vse to je bilo za sovjetske sile veliko presenečenje. Napada namreč niso pričakovali, saj so tik pred začetkom vojne podpisali pakt o nenapadanju, bolj znan pod imenom pakt Ribbentrop-Molotov, kar pa za vladajočo garnituro tretjega rajha ni bila ovira. Ob začetku napada so bile nemške sile razporejene v tri armadne skupine: armadna skupina Center se je usmerila proti Moskvi, armadna skupina Jug je bila zadolžena, da prodre do kavkaških naftnih polj, armadna skupina Sever pa je svoj kompas usmerila proti Leningradu. Dosegla ga je v prvih dneh septembra, s severa pa so prihajali še finski zavezniki. Do 8. septembra 1941 so mesto popolnoma obkolili in prekinili praktično vse njegove povezave z zunanjim svetom, s čimer se je začela skorajda 900 dni dolga blokada mesta. V tem času Leningrajčani niso umirali zgolj zaradi bombnih napadov, temveč tudi zaradi hude zime in lakote, ki je izbruhnila še v istem letu. Pomanjkanje je v svoji pesmi zelo nazorno opisal Daniel Leonidovič Andrejev. V verzih je zapisal:

Vse smo spoznali …
Tudi to, da ruščina nima besede
za tisto blazno zimo …
ko se je Ermitraž tresel pod bombami …
ko so hiše ledenele in pokale cevi …
Obrok – 100 gramov … na Nevskem trupla.
Spoznali smo tudi ljudožrstvo.
Vse, prav vse smo spoznali tiste dni …[3]

Pomanjkanje

Že kmalu po začetku blokade so oblasti uvedle prve omejitve hrane: fizični delavci so lahko prejeli 500 gramov kruha dnevno, otroci pa samo 200 gramov.[4] Že naslednji mesec se je stanje močno poslabšalo, pomanjkanje in lakota pa sta bili vedno pogostejši temi vsakdanjih pogovorov. Oblast je zaradi tega začela uvajati živilske nakaznice in zmanjševati dnevne in mesečne obroke:

Nehranilci in otroci so od prvega oktobra dalje dobivali tretjino štruce zelo slabega kruha na dan. Za cel mesec so dobili pol kile mesa, tričetrt kile testenin, štirideset dkg sončničnega olja ali masla ter poldrugo kilo peciva ali slaščic. To pa je bilo tudi vse. Poleg bornih količin kruha so ljudje dobivali mesečno le 2,5 kg hrane, to je nekaj več kot pol kg na teden, in s tem so se morali preživeti kakor so vedeli in znali.[5]

Salisbury že takoj nadaljuje z navedbami vedno slabšega in slabšega stanja:

Meso so zamenjale ribe in konzerve, pecivo je bilo polno raznih nadomestkov, tako da je bilo skoraj brez hranilne vrednosti. Sčasoma je kruh, kakršen je pač bil, postajal edina hrana, ki se je še dala dobiti. Deček pri šestnajstih in petletni otrok sta dobivala enak dnevni obrok. Proti koncu septembra in oktobra so ljudje začeli umirati od lakote, posebno tisti, ki si niso pravočasno pripravili zalog.[6]

V novembru je postalo še huje: delavci so na živilske nakaznice dobili le še 250 gramov kruha na dan, ostali pa pičlih 125 gramov; kruh je bil pogosto poln najrazličnejših dodatkov (npr. celuloze). Ljudje so dnevno prejeli zgolj 300 kalorij, kar je veliko manj od 2500 kalorij, kolikor naj bi jih povprečni človek dnevno zaužil.[7] Življenjsko pomembne so bile živilske nakaznice, s pomočjo katerih so ljudje na temu namenjenih mestih prejeli hrano. Če so jih izgubili oz. so jim jih ukradli, je to pomenilo skoraj gotovo smrt. Ljudi tako niso ovirale niti smrtno nevarne situacije, kot je bilo npr. bombardiranje. Znan je primer stare ženice, ki je izgubljeno nakaznico iskala med nemškim topovskim napadom.[8]

Pomanjkanje osnovnih sestavin in potreba po uživanju hrane sta ljudi prisilila, da so se znašli po svoje in pri tem pogosto ogrozili svoje življenje. To se je videlo predvsem pri kruhu, za katerega so kmalu po nastopu pomanjkanja pripravili recept, ki je vseboval nove »sestavine«: 52 % je bilo ržene moke, 30 % je predstavljal oves, 8 % ječmen, 5 % sojina moka, zraven pa je bilo še 5 % sladu. Kasneje so se recepti še spreminjali, predvsem zaradi pomanjkanja enega ali več živil. Znanstveniki naj bi v tem času zato iznašli prav poseben postopek, pri katerem so iz borove žagovine lahko pridobili jedilno celulozo, ki so jo kasneje dodajali kruhu; v ta namen so jo do konca blokade porabili 16.000 ton.[9] Ljudje so kruh (in hrano na sploh) jedli zelo počasi, saj niso imeli niti energije, da bi ga pojedli hitro, hkrati pa so s počasnim hranjenjem v ustih zadrževali njegov okus. Nek Leningrajčan je odlomil del svojega kruha, ga potem prepolovil in ga šele nato zaužil. Zatem se je na sedežu naslonil nazaj in čakal toliko časa, dokler se mu v ustih ni popolnoma stopil.[10]

Živilska nakaznica za kruh (vir: de.wikipedia.org)

Poleg kruha so prebivalci jedli tudi predmete in snovi, ki sploh niso bili namenjeni zaužitju: trgali so plakate in z njih strgali lepilo, saj naj bi bilo narejeno iz krompirjeve moke. Spet drugi so jedli papir, ki naj bi (zaradi lesa) vsaj malo doprinesel k hranilni vrednosti.[11] Stanje se je sčasoma tako poslabšalo, da so ljudje jedli praktično vse: les, lepilo za tapete, laneno olje, otrobe, pasove iz svinskega usnja, strohnele zeljnate liste, želode, liste hišnih rastlin in celo sveče. Hrano so pripravljali tudi iz olupkov, pri čemer se niso obremenjevali z umazanijo, saj so bili olupki pogosto pomešani s cigaretnimi ogorki in že uporabljenimi vžigalicami.[12] Neka mama je svojemu sinu pripravila dve »poslastici« – žele iz prekuhanega starega usnja ter juho, v katero je zakuhala žaganje.[13] Med obleganjem so ljudje občasno kljub vsemu pripravili kakšno »pojedino«, ki pa ni pomenila velike jedilne mize, ki bi se šibila zaradi številnih dobrot. Dva zakonca sta svojo »gostijo« pripravila iz pol močno soljene in malo okisane surove čebule, kosa kruha, treh tortic in majhne količine araratskega portskega vina.[14] Ljudje so iskali številne nadomestke za jedi, ki jih zaradi pomanjkanja niso mogli več dobiti: na trgih so lahko kupili lesni špirit, ki naj bi bil užiten, če so ga precedili čez šest plasti platna. Za peko palačink so uporabljali laneno olje, zobni prašek pa za puding, če so zraven pomešali malo škroba ali krompirjeve moke. Knjigarniško lepilo so uredili v ploščice in ga prodajali pod pretvezo, da gre za čokolado.[15] Ponekod so namesto zdroba prodajali poseben prah za izdelavo lepila, motorno olje pa je zamenjalo kuhinjskega.[16]

Ker hrane ni bilo dovolj, so ljudje sčasoma začeli jesti tudi bolj nenavadne živali. Že decembra so na vrsto prišle podgane, miši in golobi, dva študenta pa sta v pogovoru celo dejala, da je meso mačke zelo okusno in na las podobno zajčjemu mesu.[17] Še pred koncem leta 1941 v Leningradu praktično ni bilo več nobene ptice, pri čemer na njihovo izginotje ni vplival zgolj človeški faktor:

Prve so izginile vrane. Novembra so odletele proti nemškim bojnim črtam. Naslednji so odšli galebi in golobi. Potem so izginili vrabci in škorci. Na veliko sta jih ugonabljala mraz in lakota. Nekateri so baje videli, da so vranci padali kakor kamni, ko so leteli čez Nevo. Stari pristaniški delavec Ilija Krošin je vedel povedati, da so ob leningrajski lakoti leta 1920 živele vrane celo v tovarniških dvoranah. »Sedaj jih pa ni,« je žalostno pripomnil.[18]

Kmalu so začele izginjati živali iz živalskih vrtov, kar pa niti ni bila težka odločitev: če ljudje zaradi pomanjkanja niso uspeli nahraniti niti sebe, bi še težje nahranili te živali. Ulice so zaradi krvi tigrov, levov in žiraf postale rdeče, kmalu pa v živalskem vrtu ni ostalo niti ene živali več.[19] Nazadnje so prebivalci Leningrada začeli uživati še lastne domače živali, kar pa se je izkazalo za težjo nalogo, saj so bili nanje veliko bolj navezani. Kljub temu so jih bili v sili razmer prisiljeni pojesti. Ena od pričevalk se je v svojem dnevniku zahvalila svojemu mačku, saj jih je ta s svojim mesom prehranjeval deset dni.[20] Niso pa se vsi odzvali na tak način: nek starejši slikar je bil zaradi hude lakote prisiljen ubiti svojo mačko. Kasneje se je zaradi občutka krivde želel obesiti, vendar mu to ni uspelo, saj se je vrv utrgala in je padel na tla. Pri tem si je zlomil nogo in kmalu tudi zmrznil.[21]

Ljudje si poskušajo priskrbeti vodo (vir: de.wikipedia.org)

V kasnejših letih je eden od preživelih Leningrajčanov zapisal sledeče: »V najhujšem obdobju obleganja je bilo mesto v oblasti ljudožercev. Samo bog ve, kakšne strahote so se dogajale za stenami stanovanj[22] Razširile so se namreč govorice, da so se je v mestu začel kanibalizem. Vojaki, ki so kopali grobove za trupla po mestu, so opazili, da nekaterim manjkajo posamezni deli telesa. Da bi to preprečili, je policija v Leningradu oblikovala posebno skupino, ki se je ukvarjala izključno s to težavo. Številna poročila so omenjala, da so si ljudje zaradi lakote odrezali lastne dele telesa in jih skušali pojesti.[23] Do prvih primerov kanibalizma je prišlo pozimi leta 1941: NKVD, sovjetska varnostno-obveščevalna služba, je prvih devet primerov »uporabe človeškega mesa kot hrano« zabeležila 13. decembra 1941: v poročilu so tako med drugim zapisali, da je 26-letni moški ubil svojega 18-letnega sostanovalca, nek drug moški pa naj bi ubil celo svojo ženo. Že čez deset dni so zabeležili še trinajst novih primerov.[24] Decembra je policija aretirala 26 ljudi, osumljenih kanibalizma, ta številka pa je januarja poskočila na 356, februarja pa na 612. Do decembra 1942 so jih aretirali 2.015.[25] Reidova dodaja, da ruščina kanibalizem deli na dve veji: trupoyedstvo je povezano s prehranjevanjem z že mrtvimi ljudmi, lyudoyedstvo pa je povezano z umorom z namenom prehranjevanja.[26] Zajete kanibale so obravnavali kot kriminalce, obtožili pa so jih banditizma.[27] V nekaterih primerih naj bi zapornike, osumljene kanibalizma, izkoristili tudi kot grožnjo. Policisti naj bi trdovratnim osumljencem grozili, da jih bodo zaprli v celico ljudožercev, če ne bodo priznali zločina. Treba je poudariti, da so jo policisti verjetno uporabljali zgolj za zastraševanje, saj ni dokaza, da bi taka celica zares obstajala.[28] Sumi kanibalizma so prestrašili tudi marsikaterega starša: v strahu, da bi njihove otroke odpeljali, so mnogi od zahtevali, da se otroci igrajo zgolj v bližini doma.[29]

Nikakor ne smemo pozabiti na pomanjkanje vode. Vodovodni sistem je bil zaradi hude zime hitro poškodovan: voda v ceveh je namreč zmrznila, kar je povzročilo težave na vodovodnem omrežju.[30] Vodo so težko segreli, tista iz ulic in rek pa naj bi imela čuden in morbiden okus, ki se ga niso mogli znebiti niti s prekuhavanjem.[31]

Posledice

Pomanjkanje je imelo na ljudi različne posledice. Ena najočitnejših je bila sprememba videza; ljudje so bili bledi, močno shujšani in otekli, imeli pa so zlatenično ali pepelnato polt. Njihov obraz je bil gubast, modrikast, hkrati pa so imeli motne oči. Tisti, ki so imeli zdravo, rožnato polt, so iz te množice izstopali. Pomanjkanje se je poznalo tudi na njihovi hoji: hodili so čudno in nerodno, saj praktično niso zmogli nadzirati svojih nog. Zaradi izčrpanosti so pogosto hodili tako, da so zgolj postavljali eno nogo pred drugo.[32] Ljudje so postajali apatični in brez energije. Pogosto niso imeli niti toliko moči, da bi se sprehajali po sobi, kar potrjujejo tudi nekateri dnevniški primeri: nek fant je več ur strmel v mizo, neka deklica je zgolj ležala na svoji postelji in se ni želela igrati z igračo. Neka deklica je v letargiji spala zraven mrtvega člana družine. Lakota je vplivala tudi na otroške igre: v času blokade je bil cilj ene od iger ta, da so otroci kruh, ki so ga dobili, jedli čim dalj časa, pri tem pa so morali šteti trupla na ulici.[33]

Lakota je vplivala tudi na spolno življenje: ženske so se nehale lepotičiti, saj so ličila namesto tega raje pojedle. Tako so puder namesto na obraz raje mešale v nadomestek za moko. Ženske so izgubile menstruacijo, uplahnile so jim prsi in lica, zaznati pa je bilo tudi pomanjkanje spolnega nagona. Vse to je vplivalo na stopnjo rojstev: leta 1942 je bilo v primerjavi s prejšnjim letom zabeleženih le tretjina rojstev, v letu 1943 pa je količina rojstev padla še za 25 %.[34]

Napis na Piskarevskem pokopališču (vir: de.wikipedia.org)

Poleg zunanjih sprememb je med obleganjem prišlo tudi do padca moralnih standardov, saj so ljudje zaradi nagona po preživetju pogosto prestopili moralne meje. Naraslo je predvsem število umorov in kraj. Oblasti so ljudi opozarjale, naj bodo na ulicah še posebej previdni zatem, ko so dobili nov kruh. Svetovali so jim, naj ga zavijejo in skrijejo pred očmi ostalih ter naj bodo še posebej previdni na temnih stopniščih. Ne glede na opozorila so bili ljudje še vedno izpostavljeni nevarnostim, posebno v vrstah za prevzem kruha. Tam so namreč pogosto stali mladi fantje in prežali na ljudi in na njihov kruh. Pogosto ga sploh niso ukradli, temveč so v kruh preprosto ugriznili in tako poskušali vsaj malo omiliti svojo lakoto.[35] Kraje živilskih nakaznic so bile praktično na dnevnem redu. Največkrat so jih tatovi ukradli v vrstah za hrano in takrat, ko ljudje niso bili dovolj pazljivi. Roparji so se večinoma osredotočili na tiste, ki so bili manj sposobni za obrambo. Znan je primer osebe, ki je v trgovini padla v nezavest. Ljudje so jo obkolili in ji vzeli hrano ter preostale živilske nakaznice.[36] Zelo pogosto je bilo »skrivanje trupel«; telo umrlega so njegovi sorodniki navadno za kak teden skrili, saj so na njegov račun še vedno lahko dobili živilske karte. Slednje so nato porabili za različne namene: bodisi so umrlemu z njegovimi kartami zagotovili pogreb, bodisi so karte porabili za osebne namene. Neko dekle je na tak način cel mesec skrivalo svojo teto. Kasneje je izrazila obžalovanje, da poleg tetinega trupla ni skrila še trupla svoje mame, ki je umrla nekaj dni prej, in si zagotovila še nekaj dodatnih živilskih nakaznic.[37] Na podobno stvar je opozarjal tudi Salisbury:

Mrtvi so pomagali živim tudi z živilskimi kartami. Karta naj bi sicer postala neveljavna, čim je njen lastnik umrl. Bile so razpisane stroge kazni, če svojci ne bi prijavili smrti in vrnili karte. Praktično pa nihče ni vrnil živilske karte. Uporabljali so jih do konca meseca. Takrat je bilo koristi konec, ker se pokojnik ni mogel osebno zglasiti, da bi mu obnovili karto.[38]

Do kraj hrane je prihajalo tudi v bolnišnicah. Tamkajšnji uslužbenci so pacientom lahko dali manjše obroke hrane kot predpisano, preostanek pa pojedli sami.[39]

Blokada Leningrada se je po 872 dneh končala 27. januarja 1944. Za seboj je pustila ogromno materialno škodo in veliko število smrtnih žrtev in ljudi, ki jih je blokada prizadela v fizičnem in psihičnem smislu. Natančno število smrtnih žrtev ni znano, ocene se gibljejo med okrog 632.000 in celo dvema milijonoma žrtvami. Salisbury je te številke označil kot pretirane, razumne pa so se zdele ocene približno milijona žrtev, skupaj z vojaki pa še 300.000 do 500.000 več.[40] Čeprav število žrtev niha, to ljudi ni oviralo pri spominjajo na vse žrtve te blokade. Njim v spomin so na Piskarevskem pokopališču objavili sledečo pesem, s katero tudi prihodnje generacije opozarjajo na 872 dni obleganja Leningrada in na trpljenje, ki so ga njegovi prebivalci doživeli v tem času:

Tu ležijo ljudje iz Leningrada,
tu so meščani – možje, žene in otroci –
in poleg njih vojaki Rdeče armade,
ki so dali življenja,
ko so branili tebe, Leningrad,
zibelka revolucije.
Ni mogoče prešteti plemenitih
ljudi, ki leže pod večnim granitom,
toda nanje, ki so počaščeni s tem kamnom,
naj nihče ne pozabi, nič naj ne bo pozabljeno.[41]

Viri in literatura:

[1] Ueberschär, »About the German Invasion of the Soviet Union«.

[2] Ueberschär, »About the German Invasion of the Soviet Union«.

[3] Salisbury, Obleganje Leningrada, 446.

[4] Yarov, Leningrad 1941–42, 3.

[5] Salisbury, Obleganje Leningrada, 333.

[6] Salisbury, Obleganje Leningrada, 333.

[7] von Lüpcke, »Blockade von Leningrad«.

[8] Salisbury, Obleganje Leningrada, 353.

[9] Salisbury, Obleganje Leningrada, 334.

[10] Yarov, Leningrad 1941–42, 14.

[11] Salisbury, Obleganje Leningrada, 341.

[12] Yarov, Leningrad 1941–42, 15.

[13] Salisbury, Obleganje Leningrada, 342.

[14] Salisbury, Obleganje Leningrada, 439.

[15] Salisbury, Obleganje Leningrada, 442.

[16] Yarov, Leningrad 1941–42, 19.

[17] Krypton, »The Siege of Leningrad,« 258.

[18] Salisbury, Obleganje Leningrada, 440.

[19] Tucker, The Great Starvation Experiment, 7.

[20] von Lüpcke, »Blockade von Leningrad«.

[21] Salisbury, Obleganje Leningrada, 440.

[22] Salisbury, Obleganje Leningrada, 441.

[23] Tucker, The Great Starvation Experiment, 8.

[24] Reid, Leningrad: Tragedy of a Ciry under Siege, 287.

[25] Reid, Leningrad: Tragedy of a Ciry under Siege, 288.

[26] Reid, Leningrad: Tragedy of a Ciry under Siege, 288.

[27] Reid, Leningrad: Tragedy of a Ciry under Siege, 291.

[28] Salisbury, Obleganje Leningrada, 444.

[29] Salisbury, Obleganje Leningrada, 343.

[30] Krypton, »The Siege of Leningrad,« 260.

[31] Salisbury, Obleganje Leningrada, 444.

[32] Yarov, Leningrad 1941–42, 11.

[33] Yarov, Leningrad 1941–42, 5.

[34] Salisbury, Obleganje Leningrada, 343.

[35] Krypton, »The Siege of Leningrad,« 262.

[36] Yarov, Leningrad 1941–42, 21.

[37] Krypton, »The Siege of Leningrad,« 262–263.

[38] Salisbury, Obleganje Leningrada, 442.

[39] Yarov, Leningrad 1941–42, 24.

[40] Salisbury, Obleganje Leningrada, 477.

[41] Salisbury, Obleganje Leningrada, 540.

Up Next

Related Posts