Odkritje živega srebra, ki je v idrijsko kotlino privabljalo rudokope že od konca 15. stoletja dalje, je temeljno zaznamovalo zgodovino naselbine, ki je rasla vzporedno z razvojem rudnika. Ker je bil idrijski Rudnik živega srebra s svojimi visokimi donosi od prodaje te žlahtne kovine izjemnega pomena za lastnike – od 1575 je bila to dinastija Habsburžanov, so ti v Idrijo pošiljali vrhunske znanstvenike in inženirje, ki so skrbeli za napredek in tehnični razvoj. Hkrati je rudnik pod svoje okrilje privabljal vedno več rudarjev iz bližnje in daljne okolice.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je tako Rudnik zaposloval že nad tisoč delavcev, Idrija pa je bila z okrog pet tisoč prebivalci drugo največje mesto na Kranjskem. Mesto je bilo izjemno pomembno delavsko središče, a v tem pogledu otok sredi izrazito agrarnega okolja.

Verjetno so ravno rudarji tista družbena skupina, pri kateri se je čut za tovarištvo in občutek za skupnost najmočneje izrazil. To se je v Idriji še pred dobrim stoletjem zaznalo v različnih oblikah, tako kot tovarištvo v jami, kjer so knapi vedno delali v dvojicah, kakor tudi v izjemno priljubljeni rudarski godbi in resnično visokem nivoju družabnega in bogatega društvenega življenja v mestu. Kolektivni duh pa se je kazal še na enem področju – v bivanjski kulturi, saj v Idriji enodružinskih domovanj praktično ni bilo.

Tradicija večdružinskih domovanj je bila v Idriji prisotna vsaj že od 18. stoletja dalje. Med idrijskimi rudarji se je namreč skozi stoletja izoblikoval poseben tip hiše, t. i. idrijska rudarska hiša.

Hiše so bile v zasebni lasti rudarjev in delno namenjene za oddajanje v najem. Grajene so bile večinoma iz brun, ometane in pobeljene, postavljene pa so bile na pobočjih okrog mestnega središča, kjer je Rudnik na težje dostopnem terenu svojim delavcem ponudil gradbena zemljišča. Tudi gradbeni material so lahko rudarji pridobili po znižani ceni pri Rudniku. Bivanje v idrijskih rudarskih hišah, kjer je bila praviloma vedno prisotna vlaga, je bilo zdravstveno neustrezno.

Obstajala pa je še druga težava: ker je bil v poznem 19. stoletju stanovanjski trg le za spoznanje reguliran – z datumom (24. 4. in 21. 10.) ko se je plačevalo najemnino in selilo, je to omogočalo nastanek določenih socialnih trenj. Razlogi za selitev najemniške družine so se gibali od razširitve lastnikove družine ali drugih objektivnih razlogov, pa vse do sporov, ki so lahko nastali zaradi prevelike količine dela, ki ga je po nenapisanem pravilu najemnik moral opraviti za gospodarja, zaradi zanemarjanja najetega stanovanja, pa tudi zaradi različnih političnih usmeritev lastnika in najemnika. Znan je celo primer, ko je najemnik izgubil stanovanje, ker za veliko noč ni prinesel spovednega listka ali ker je lastnika preveč po domače pozdravil.

Številne selitve, ki so bile med Idrijčani pogost pojav, prostorska stiska in tudi zdravstveno neustrezna domovanja v zasebnih rudarskih hišah, so ob povečevanju števila zaposlenih v drugi polovici 19. stoletja rudniško ravnateljstvo napeljale na misel o izgradnji kvalitetnejših stanovanj.

Zanimivo je, da je že leta 1846 rudniški zdravnik dr. Ludvik Gerbec (1805–1880) v raziskavi, ki jo je naročila kranjska gosposka, opozoril na slabo stanje rudarskih domovanj. Rudniškemu upravitelju je predlagal gradnjo delavske kasarne, ki bi mlajšim delavcem s slabšo plačo ponudila zdrava in poceni stanovanja. Vodstvo rudnika njegovih pobud takrat še ni uslišalo.

Še kar nekaj let je moralo preteči, preden se je cesarsko-kraljeva rudniška direkcija v Idriji leta 1872 odločila za gradnjo prvega prhavza – delavskega stanovanjskega bloka. Dvanajst-stanovanjskemu bloku, ki je bil še delno lesen, se je v desetletjih do 1911 pridružilo še 14 dobro zidanih večjih stanovanjskih blokov, medtem ko so niz 10 manjših, dvodružinskih delavskih hiš dokončali že pod italijansko upravo, leta 1932. Z gradnjo prhavzov je rudniku dejansko uspelo omejiti število selitev in pripomoči k zmanjšanju stanovanjske stiske v mestu. Okrog leta 1900 je bila v delavskih stanovanjskih blokih tako nastanjena že tretjina rudniških delavcev, medtem ko jih je v zasebnih rudarskih hišah tačas še živela približno polovica.

Ime prhavz, ki so ga Idrijčani nadeli tej obliki stanovanjske zgradbe, izhaja, tako kot še mnogo drugih izrazov v lokalnem pogovornem jeziku, iz nemščine, iz besede Bergmannshaus/Berghaus (rudarska/rudniška hiša).

Rudniški urbanisti, ki so se morali spopadati z izredno neugodnimi terenskimi razmerami, so v Idriji uspeli postaviti dva večja kompleksa prhavzov: na Prejnuti in na Brusovšu. Prvega so postavili na območju nekdanje žgalnice živosrebrove rude (nem. Brennhütte) na levem bregu Idrijce, ki je delovala do leta 1870 in po kateri je predel dobil ime. Takrat so žgalniški kompleks preselili na sosednji breg – na Brusovše, kjer se je nato ob delujočemu metalurškem obratu razvila najbolj celovita delavska soseska. Ulico, danes poimenovano Rudarska ulica so pozidali na obeh straneh, na vzhodni so vzdolžno postavili štiri velike dvoetažne bloke, ob zahodni strani pa niz desetih samostoječih dvodružinskih hiš. Ostali rudniški bloki so bili postavljeni na različnih lokacijah po mestu, bolj ali manj oddaljeni od središča naselja.

Stanarina v prhavzih je bila primerljiva s tisto v zasebnih rudarskih hišah s to razliko, da prebivalci prhavzov do lastnika drugih obveznosti niso imeli. Do stanovanja v rudniškem stanovanjskem bloku so bili upravičeni poročeni delavci Rudnika, prednost pri dodelitvi stanovanja pa so imele številčnejše družine. Obstajali so primeri, da so družino načrtno razširili zgolj zaradi povečanja možnosti pridobitve rudniškega stanovanja, kar je seveda stanovanjsko stisko v kotlini dodatno zaostrovalo.

V prej omenjenemu bloku iz leta 1872 je v začetku 20. stoletja na primer živelo kar 85 ljudi. V enemu od dvosobnih stanovanj se je drenjal rudniški kovač Krašna z ženo, petimi sinovi in tremi hčerami. Take neznosne razmere so v poletnih mesecih olajšali s tem, da je po navadi mlajši del družin prenočeval v drvarnicah za blokom. Če je rudniški delavec iz kakršnegakoli razloga delo pri Rudniku prekinil, je moral stanovanje zapustiti v treh mesecih, tudi če so bili tam zaposleni njegovi sinovi.

Pri dodeljevanju rudniških stanovanj je gotovo bil prisoten tudi subjektivni faktor. Ker je bilo v Idriji delavsko gibanje izjemno močno zastopano in so na primer najbolj zagrizeni ob praznikih na okna postavljali podobe Marxa, Engelsa in avstrijskih socialdemokratskih voditeljev, je lahko pretirano aktivno udejstvovanje na tem področju negativno vplivalo na možnosti posameznika za pridobitev stanovanja. Pomembno je sicer povedati, da so se taki primeri pojavljali izjemoma.

Stanovanja v idrijskih prhavzih so bila bodisi dvo- ali tro-sobna, zavzemala pa so površino od 35 do 50 m².

Enega od prostorov je vedno zavzemala kuhinja s štedilnikom. To je pomenilo, da je za razliko od črnih kuhinj v idrijskih rudarskih hišah, postala kuhinja glavni dnevni prostor, kjer pa se je seveda tudi prenočevalo. Vodo so v stanovanja v tistem času še vedno prinašali z bližnjih »štirn«, potrebo pa opravljali v skupnih straniščih. Te so rudarske družine čistile izmenično na nekaj mesecev, zbrano vsebino pa uporabile kot gnojilo za bližnje zelenjavne vrtove.

Okolica blokov je bil pomemben sestavni del celote delavskega domovanja. Poleg vrtov, kjer so delavske družine lahko pridelale nekaj hrane, so  ob prhavzih postavljali tudi manjše barake v katerih so hranili drva ali pa gojili manjše domače živali (kokoši, zajce, koze,…). Znani so celo primeri, ko so bolj podjetni posamezniki ob stanovanjskem bloku redili prašiča ali kravo, čeprav Rudnik tega ni dovoljeval.

Oprema delavskih stanovanj je bila v Idriji, kakor je bilo za delavski sloj splošno značilno, skromna. Način opremljanja domovanj so rudarske družine prenesle iz idrijskih rudarskih hiš tudi v prhavze. V središčnem prostoru stanovanja – kuhinji, sta bila po navadi ob štedilniku postavlja lesen zaboj za kurivo in delovna miza, jedilna miza pa je stala pod oknom. Iz kuhinje se je kurilo v peč, ki je stala v »hiši« in ogrevala ves preostali del stanovanja. Tega sta poleg kuhinje tvorili še ena ali dve sobi (»hiša« in »kamra«), ki pa sta služili le za spanje. Zanimiv je podatek, da se je število stanovalcev s številom postelj izenačilo šele po drugi svetovni vojni, pred tem je postelj vedno primanjkovalo.

Najbolj tipičen kos pohištva je predstavljal kanapé, nekakšna poenostavljena različica tega zelo priljubljenega bidermajerskega sedeža, ki so ga rudarji prevzeli od bogatejših meščanskih družin. Kanapéje so lahko, tako kot tudi zelo razširjene preproste skrinje, uporabljali za prenočevanje mlajših družinskih članov. Idrijčani so se pri Rudniku priučili raznih ročnih spretnosti, ki so jih nato v popoldanskem času izkoristili za izdelovanje preprostega pohištva ali umetelno rezljanih okvirjev, izdelovali pa so tudi ptičje kletke – fuglavže (nem. Vogelhaus), saj je bilo gojenje ptic pevk v rudarskih stanovanjih izjemno priljubljeno.

Za razliko od idrijskih rudarskih hiš, so vsi prhavzi danes skoraj v celoti ohranjeni in tvorijo del rudarske dediščine mesta, ki je svoje globalno priznanje dobila z vpisom na UNESCO Seznam svetovne kulturne dediščine. Na ta način predstavljajo idrijski prhavzi še vedno živ spomenik generacijam idrijskih knapov, skozi stoletja sooblikovali kulturo živega srebra, danes dediščino vsega človeštva.

Matevž Šlabnik

Literatura:

Mihael ARKO, Zgodovina Idrije, Gorica 1931 (Idrija 1993).

Franjo BAŠ, Rudarska hiša v Idriji, Slovenski etnograf, 1957, X, pp. 29–48.

Janez FILIPIČ, Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, Idrija 1979.

Ivan MOHORIČ, Rudnik živega srebra v Idriji: zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela: 1490–1960, Idrija 1960.

Igor SAPAČ in Franci LAZARINI, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015.

Fanči ŠARF, Rudarska hiša in oprema stanovanj ob prelomu stoletja, Idrijski razgledi, 3/4, 1975, XX, pp. 8–16.

Fanči ŠARF, Stanovanjska kultura idrijskih rudarjev ob prelomu stoletja, Slovenski etnograf, 1976, XXVII/XXVIII, pp. 7–34.