Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence razdelili med različne državne entitete.

Eden izmed ključnih motivov za drugo svetovno vojno je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala na škodo manjših narodov, tudi slovenskega. Po okupaciji in razkosanju so na Slovenskem nastale nove državne meje med silami osi. Meje so bile postavljene izključno po logiki delitve ozemlja.

Slovensko ozemlje so si razdelili Nemčija, Italija, Madžarska in Neodvisna država Hrvaška (NDH) ter nato na prisvojenem območju vzpostavili svoje upravne pokrajinske enote (okupacijske cone).
Nemčiji je tako pripadla vsa slovenska Štajerska, Gorenjska in Mežiška dolina, severni del Dolenjske, severozahodni del Prekmurja in dravograjsko območje. Italija je dobila Ljubljano, večinski del Notranjske in Dolenjske, Madžarska pa večino Prekmurja. NDH je dobila manjši del južnega Posavja in del ozemlja v Halozah. Kot glavno vodilo za razkosanje Jugoslavije so veljale Hitlerjeve smernice (podane 3. aprila in objavljene 12. aprila 1941).

Razmejitev slovenskega ozemlja leta 1941.

Aprila 1941 je tako na Slovenskem nastalo pet novih mejnih okupacijskih linij oz. meja. Te so bile: meja med Nemčijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nemčijo in NDH, meja med Italijo in Nemčijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vključitvi t. i. Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi t. i. rapalska meja, ki je od leta 1920 ločevala primorske Slovence od matice. Nove meje med okupacijskimi območji – skupaj jih je bilo na ozemlju današnje Slovenije za 650 km – niso potekale po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, je bila delno takšna in se je ohranila do danes.

Predvsem Nemci so svoje meje sistematično zavarovali v podobnem principu: tako na nemško-madžarski meji, nemško-italijanski meji, pa tudi na nemško-hrvaški meji. Ni jih zanimal teren ali okolica. Naj si bo porečje, pogorje, celo visokogorje. Meje so zavarovali z minskimi polji, žičnatimi pregradami, postojankami s strojnicami itd. V mejnem pasu so podrli vse stavbe in izsekali gozd, približno 50 metrov na široko, s čimer so omogočili širši nadzor obeh strani meje. To so dosegli predvsem z uporabo prisilnega dela, v katerega je bilo vključeno lokalno prebivalstvo. Mine je položila vojska, vse ostalo delo so opravili mobiliziranci. Ob meji je pogosto stal okoli 30 metrov visok stolp, zgrajen iz štirih nosilnih drogov, ki so bili iz dvojnih debel, na vrhu pa je bilo približno 3 krat 3 metre veliko pokrito stražarsko mesto. Dostop do stražarskega mesta je bil po lestvi ali lesenih stopnicah. Poleg stolpa so zgradili še bunker in namestili telefonsko povezavo.
Potek meja so novi deležniki okupiranega slovenskega ozemlja utrdili s pogodbami, to je z mednarodnimi sporazumi, ki so bili doseženi po dolgotrajnih pogajanjih. S sporazumi pa meja še ni bila določena v vseh podrobnostih, njen potek je bil v začetku le v groben določen na manj detajlnih kartah.

Druga faza določitve novih meja je bila določitev le teh na terenu. Mejno linijo so označili z fizičnimi označevalci – z mejnimi znaki oz. mejnimi znamenji. To so običajno mejniki različnih velikosti in materialov (lahko so armiranibetonski, kamniti, marmorirani itd). Za okupireno ozemlje so za nove državne mejnike, nove markerje prostora skrbeli Nemci.

Nemci so za svoje meje pripravili tipske mejnike. Bili so bili iz magmatske kamnine in v velikosti enega metra. Dimenzije so bile dvojne. Sekcijski kamni so bili dimenzij 25×25 centimetra, vmesni pa dimenzij 20×20 centimetrov. Bili so postavljeni v vidni razdalji v razmaku od 30 do 50 metrov. Vidni del mejnika, ki je gledal iz zemlje je bil visok cca. pol metra. Na vrhu je bil vklesan križ.

Nemci so za del svoje južne meje z NDH (današnja slovensko-hrvaška meje) od Središča ob Dravi pa do Gadov peči na Dolenskem – razdalja dobrih 140 kilometrov, so postavili kar 2.119 mejnikov. Na hrvaški strani so imeli zapisano (vklesano) NDH, na nemški (današnji slovenski) pa D – Deutschland. Mejniki so bili zelo težki, tehtali so preko 100 kilogramov. Postavljanje na terenu je bilo zelo zahtevno, mejne kamne so na mesta postavljanja, vlekli z vozovi z voli.

Ostanek mejnega kamna v Julijskih Alpah (v ozadnju Triglav).

Takšni mejniki so stali tudi na nemško-italijanski meji, ki je vodila preko Dolenjske mimo Ljubljane, Polhograjskega hribovja vse do stika s staro rapalsko mejo v vasi Vrsnik nad Žirmi. Od tam je nemško-italijanska meja vodila naprej po rapalski meji preko visokogorja (tudi Triglava) do tromeje na Peči. Na delu rapalske meje novih mejnikov niso postavljali, uporabili so kar stare rapalske mejnike, le napis na mejniku, kjer je bil prej označevalec jugoslovanske države – J – so spremenili v D. Kakšni so bili mejni kamni na nemško-madžarski okupacijski meji še ni jasno, saj še niso bili odkriti.

Zgoraj opisani mejni kamni so še vedno prisotni v naravi kjer danes predstavjajo neke vrste spomenike kulturne dediščine, čeravno (še) niso zavedeni v registru slovenske nepremične kulturne dediščine. Kažejo nam minule razmejitve – »padle« zgodovinske meje. V tem kontekstu je morda najbolj zanimivo in paradoksalno zavedanje, da na današnji slovensko-hrvaški meji še nimamo mejnih kamnov med državama Slovenijo in Hrvaško, stojijo pa tam na mnogih mestih še vedno okupacijski mejni kamni z oznakami D in NDH, ki so razmejevali Nemčijo in NDH.

Viri:
– REPE, Božo, ZORN, Matija, AJLEC, Kornelija, MIKŠA, Peter. Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja : življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941-1945. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019.
– NARTNIK, Maruša, MIKŠA, Peter, KNEZ, Lea. Življenje Polhograjcev ob meji med nemško in italijansko okupacijo (1941-1945). Domači kraji : zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev. 2019.
– MIKŠA, Peter, SITER, Daniel, REPE, Božo, VEHAR, Maja, ZORN, Matija, FLAJŠMAN, Božidar, BALKOVEC, Bojan, AJLEC, Kornelija, VOLK BAHUN, Manca. Rogaška Slatina kot obmejno mesto Tretjega rajha 1941-1945 : razstava na Oddelku za zgodovino FF UL, od 28. maja do 25. jun. 2018.
– https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/

Avtorja fotografij: Peter Mikša in Matija Zorn.