Črna smrt je bila ena izmed najbolj uničujočij epidemij v zgodovini človeštva. Z izrazom črna smrt označujemo epidemijo, domnevno pljučne kuge. Umrlo naj bi od 75 do 200 milijonov ljudi po celotni Evropi, epidemija pa je svoj vrhunec dosegla med leti 1346-53.
Ni točno znano, kje se je epidemija začela. Predvidevajo, da so jo iz step Osrednje Azije prinesli popotniki in trgovci po osrednjeazijski Svilni poti, najprej pa je izbruhnila na Kitajskem. Tatari iz Zlate horde so leta 1344 in 1345 oblegali genovsko trgovsko kolonijo Kaffa na Krimskem polotoku, ki je postalo prvo prizorišče množičnih smrti. Od tam so jo genovske trgovske ladje z begunci zanesle najprej na Messino na Siciliji, potem pa še v Genovo in od tam naprej po Evropi. Vmes so genovski begunci najverjetneje okužili še Konstantinopel, od koder se je bolezen razširila še na Bližnji vzhod. Iz Genove je napredovala v Benetke, Francijo, Španijo, Veliko Britanijo, Skandinavijo, Nemčijo in Rusijo. Zanimivo je, da nekateri deli Evrope, denimo Poljska ter določena območja v Belgiji in na Nizozemskem, niso imeli veliko okužb. Mrtvece so običajno pokopavali v skupne grobove. To so počeli kaznjenci.
Pred izbruhom črne smrti je Evropa trpela za Veliko lakoto v letih od 1315 do 1317, ki je za skoraj desetletje zaustavila rast prebivalstva. Stradajoči so takrat použili večino semenskega žita in delovne živine, neredek pa je bil tudi kanibalizem. Okrevanje po Veliki lakoti je bilo zato dolgotrajno, telesno odpornost pa so slabile še občasne posamezne sezonske lakote. Posebej velja omeniti še lakoto iz leta 1331.
Zrušil se je družbeni red – prestrašeni in histerični ljudje so se izogibali drug drugemu iz strahu pred okužbo. Obolele so velikokrat prepuščali samim sebi. Zdravniki so poskušali bolezen zdraviti s puščanjem krvi in zelišči, vendar te metode niso bile uspešne. Nekateri ljudje so za epidemijo obtoževali Jude, ker so zaradi čistejšega načina življenja obolevali manj – sumili so jih zastrupljevanja vodnjakov. To je vodilo v pogrome, množične poboje Judov, in nekakšen začetek antisemitizma.
Številni so verjeli, da je kuga neke vrste božja kazen za človeštvo, zato je po vsej Evropi vzniknil verski fanatizem. Nekateri so se bičali, da bi se kaznovali, v upanju, da jim bo bog zato odpustil njihove grehe in jih obvaroval pred kugo. Kljub temu je splošna moč katoliške cerkve zaradi kuge upadla, saj so ljudje izgubili zaupanje vanjo. Duhovščini ni uspelo zatreti kuge, čeprav so trdili nasprotno. Tako je kuga pospešila družbene in socialne spremembe v kasnejših stoletjih. Kmetom je bilo omogočeno imeti več zemlje, saj so številni izmed njih pomrli in njihove razmere so se izboljšale.
