Spopad med Salvadorjem in Hondurasom

Med prenosi športnih dogodkov, seveda velja to tudi za nogomet, se uporablja besednjak, ki je poln močnih besed kot so spopad, borba, boj, neusmiljen boj in podobnih, ki so zelo blizu izrazom, ki jih uporabljamo pri opisovanju vojn. V zgodovini nogometa obstaja tekma med nasprotnikoma, ki je bila uvod v pravo vojno.

Pred svetovnim prvenstvom v Mehiki leta 1970 sta se v napetih kvalifikacijah pomerila sosednja Honduras in Salvador. Prvo tekmo v Tegucigalpi je dobil Honduras z 1:0. Povratno tekmo so odigrali 15. junija 1969 v San Salvadorju. Zmagal je Salvador s 3:0, a vzdušje je bilo izjemno sovražno. Navijači so zažgali hotel honduraške reprezentance, igralce pa so domov odpeljali v diplomatskih vozilih. Odločilna tretja tekma na nevtralnem terenu v Mehiki je sledila 27. junija 1969. Po podaljških se je končala z zmago Salvadorja (3:2), ki se je s tem uvrstil na prvenstvo.

Ozadje in vzroki za vojno

Konec šestdesetih let je imel Honduras okoli 2 milijona prebivalcev, Salvador pa je bil petkrat manjši, a z 3 milijoni prebivalcev močno prenaseljen. Salvador je bil gospodarsko razvitejši, a je trpel zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje. Zato se je okoli 300.000 Salvadorcev izselilo v Honduras, kjer so mnogi postali lastniki zemlje.

To je motilo domačine, honduraško vojaško vlado in ameriško multinacionalko United Fruit Company. Honduras je sprejel agrarno reformo, ki je tujcem prepovedala lastništvo zemlje, ter začel izganjati salvadorske izseljence. Salvador je to razumel kot neposredno grožnjo svojim državljanom in državi.

Naslov članka v Primorskem dnevniku (Primorski dnevnik, 16. julij 1969)

Izbruh sovražnosti

Besedni spopadi in manjše praske so 14. julija 1969 zvečer prerasli v pravo vojno. Istega večera so salvadorske sile napadle sosednjo državo; pehota je prodrla čez mejo proti mestu Nueva Ocotepeque, letalstvo pa je bombardiralo šest honduraških letališč. Honduras je v OZN in Organizaciji ameriških držav (OAD) poročal o silovitem napadu brez vojne napovedi, medtem ko je Salvador krivdo valil na nasprotnika.

Sile obeh držav so se spopadale nekaj dni. Boji so intenzivno potekali vse do 18. julija 1969. Cilj Salvadorja je bil prodor proti prestolnici Hondurasa, medtem ko je honduraško letalstvo napadalo salvadorske energetske objekte. V prvih dneh je padlo okoli 1.700 ljudi na honduraški in 700 na salvadorski strani. Prebivalci obmejnih območij so množično bežali v Gvatemalo.

Zemljevid operacij (https://en.wikipedia.org/wiki/Football_War#/media/File:Honduras_and_El_Salvador_map.png)

Diplomatsko reševanje in premirje

Medtem ko so potekali boji, sta državi 16. oziroma 17. julija o spopadu uradno obvestili OZN, a postavili povsem različne mirovne pogoje. OAD je pod vodstvom Gala Plaze predlagala mirovni načrt v štirih točkah, k miru pa je pozval tudi generalni sekretar OZN U Tant.

Zaradi ostrih diplomatskih pritiskov in groženj OAD z gospodarskimi sankcijami (predvsem s prekinitvijo dobave nafte) je Salvador naposled popustil, kar je 18. julija 1969 formalno privedlo do ustavitve bojev. Žal je to sprva veljalo le na papirju, saj so Salvadorci sprva še trmasto vztrajali na zasedenih položajih.

Vojna je močno prizadela celotno regijo, saj je pretrgala prometne vezi med Nikaragvo, Gvatemalo in Kostariko. Do konca julija 1969 so pritiski le zalegli in Salvador je privolil v postopen umik vojske v zameno za zaščito pravic svoje manjšine v Hondurasu.

Kratka “nogometna vojna” je zahtevala več tisoč življenj. Manjši obmejni spopadi so ponovno izbruhnili še v letih 1970 in 1976, uradni mirovni sporazum med državama pa je bil podpisan šele leta 1980.

Vir: Bojan Balkovec, Nogometna vojna : spopad med Salvadorjem in Hondurasom. Slovenska vojska. Št. 165 (17.VII.1998), str. 32-33.

Slikovno gradivo: Naslovna slika je izdelekUI.

Avtor: Bojan Balkovec