»Kjer je vašo žganje kuga, nam Pravični z gladam žuga!« Posledice alkoholizma na Slovenskem v prvih desetletjih 20. stoletja

 

»Gorenjci so brali, Dolenjci bero, Dolenjci so pili, Gorenjci pijo.« To pesem so že v tridesetih letih 19. stoletja zapisali v Kranjski čbelici. Ivan Cankar je več desetletij kasneje na očitke o svojem življenju v krčmah odgovoril tako: »Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«[1] To sta zgolj dva primera, ki kažeta na veliko prisotnost alkohola na Slovenskem. Da bi pretirano pitje alkohola omejili, so številne skupine in javna občila navajali posledice preglobokih pogledov v kozarec, čemur se podrobneje posvečam v pričujočem prispevku.

 

Alkoholno stanje na Slovenskem leta 1920

Na področju današnje Slovenije se je na začetku 20. stoletja popilo veliko alkohola, kar zgovorno dokazuje tudi statistika, ki je bila objavljena leta 1920. Po teh podatkih se je na Slovenskem letno popilo 170.000 hl piva, 270.790 hl vina, 73.664 hl sadjevca in 4.200 hl sadnega žganja. Če bi te podatke pretvorili v litre in jih porazdelili nad celotno prebivalstvo, bi na osebo odpadlo 49 litrov opojnih pijač, ali povedano drugače: vsak Slovenec je (statistično gledano) letno popil nad 7,5 litrov čistega alkohola,[2] kar je bilo za tedanjo (tudi cerkveno) oblast zaskrbljujoče. S pomočjo različnih organizacij so med ljudmi širili škodljive posledice pretiranega pitja alkohola, občasno pa so škodljive posledice alkohola omenjali tudi v časopisih, s čimer so svojim bralcem prikazovali posledice alkohola.

Telesne težave

Kako alkohol škoduje telesnim organom (Vir: Janez Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 61)

V vseh pregledanih virih so poudarjali neposredno škodovanje lastnemu telesu. V Ptujskem listu omenjajo, da alkohol škoduje celotnemu človeškemu organizmu, tako v fizičnem kot v psihičnem smislu. Poudarjajo predvsem poškodbe možganskih celic in pijanost primerjajo celo z blaznostjo.[3] Omenjajo tudi številne bolezni, kot so npr. vnetje živcev, bolečine v udih, poškodba vidnega živca in očesne mrenice. Bralce so opozorili tudi na to, da je povprečna življenjska doba alkoholika nižja kot pri ostalih ljudeh, obenem pa je višja stopnja samomorilnosti. Dodatno naj bi bil alkoholik bolj dojemljiv za nalezljive bolezni (predvsem jetiko).[4] Močan vpliv alkohola na človeško telo je omenjal tudi Janez Kalan, slovenski duhovnik in velik nasprotnik alkohola. Poleg že omenjenih posledic je kot posledico pretiranega alkoholiziranja omenjal še pekočo bolečino v ustih, goltancu, požiralniku in želodcu.[5] Dodatno se je Kalan osredotočil še na druge organe; popivanje naj bi po Kalanovem mnenju vplivalo tudi na jetra, srce in ožilje. Vnos velikih količin alkohola naj bi žilam vzel prožnost in poslabšal krvni obtok, poleg tega pa naj škodljivim vplivom ne bi ušle niti mišice. Kalan kvarni vpliv alkohola na mišice primerja celo z arzenikom in fosforjem.[6] V svoji knjigi je v nadaljevanju predstavil še en negativni vidik prekomernega uživanja alkohola: Kdor zaužije večje količine alkohola, naj bi bil slabše vzdržljiv kot trezni posamezniki. Za primer je navedel trezne angleške pomorščake, ki naj bi bili v primerjavi s svojimi kolegi, ki radi pogledajo malo globje v kozarec, odpornejši, močnejši in manj bolehni. Še ena izmed slabosti prekomernega pitja alkohola je tudi počasnejše celjenje ran. V rusko-turški vojni so se turškim vojakom rane celile veliko hitreje, razlog za to pa naj bi tičal v njihovi alkoholni abstinenci.[7]

Duševne težave

Trpeča družina (Vir: Janez Kalan, Sveta vojska, 13)

Tako kot Ptujski list tudi Kalan omenja težave v živčnem sistemu. Alkohol slabo vpliva na človeško dušo in naj bi v alkoholiku prebudil blaznost in besnost, ki se kažeta predvsem v obliki preganjavice, v občutku osovraženosti pred celotnim svetom in v obliki ljubosumja. Po Kalanovem mnenju naj bi alkoholiki mislili, da jih njihove žene pogosto varajo. Ker so to sami pogosto počenjali, so mislili, da njihove žene počno enako.[8] Tudi slovenski nevrolog Ivan Robida je kot posledico pretiranega pitja alkohola navajal ljubosumnost, pri čemer je za to navedel drugačne razloge. Če je mož doma pretepal ženo in ves svoj denar zapravil za alkohol, družina ni imela kaj za pod zob in ga je za to deloma zaničevala, kar pa naj bi bil za alkoholiziranega soproga zadosten dokaz, da mu je bila žena nezvesta. Če se je v bližini slučajno znašel še kdo, ki je želel ženo pred napadom zaščititi, je bila to za sumničavega moža še dodatna potrditev njegovih domnev.[9] Poleg tega Robida omenja, da imajo alkoholiki lahko napade epilepsije in duševne bolezni z imenom dilirium tremens oz. alkoholni delirij. Znaki te bolezni so tresavica, blodnje, občasno pa še vnetje ledvic. Pogoste naj bi bile tudi halucinacije, v katerih naj bi bolnika nadlegovale podgane, miši in bolhe, vendar naj to ne bi bila najhujša oblika; pogosto je prišlo do halucinacij, v katerih so bolnika napadale zveri, streljali vojaki ipd. V takih primerih naj bi bil bolnik splošno nevaren in sposoben tudi umora.[10]

Posamezni viri kot posledico pretiranega uživanja alkohola navajajo tudi čustveno otopelost. V Ptujskem listu so zapisali:

Alkoholik nima srca zato, kar je človeku najdražje na svetu: Za otroke, za ženo in za stariše. Alkoholiku se zdi škoda vsakega vinarja za dobre namene. Ni pa škoda, če v enem dnevu vse zapije, kar ima. Človek, ki se je udal pitju, izgubi zmisel za vse, kar je višjega in plemenitejšega.[11]

V naslednjem odstavku pa dodajo še:

V svetovni vojni se je dajalo vojakom alkohola v večji meri vedno tedaj, ko se je začela ofenziva, da bi izgubili vsak človeški čut in divjali kakor zveri. Učinek alkohola je bil res popoln.[12]

Da je do tega res prihajalo, je v svojem dnevniku omenil tudi vojak Ivan Matičič, ki je med prvo svetovno vojno pisal vojni dnevnik. Zapisal je, da so po zaužitem alkoholu lažje prenašali nasprotnikove napade. Ogrsko vino in rum sta vojake opogumila, sam alkohol pa je bil »neznanska sila prve bojne linije«.[13]

Poleg poškodb na lastnem telesu je kot posledica alkoholizma omenjen tudi slab vpliv na potomce.

Degeneracija potomcev ali »jabolko ne pade daleč od drevesa«

Pogosta posledica alkoholizma, ki je zapisana tudi v mnogih virih, je degeneracija potomcev. Teorijo progresivne degeneracije je leta 1857 predstavil Bénédict Augustin Morel, zelo kmalu pa je dobila številne podpornike. Degeneracija je bila po Morelovem mnenju posledica vplivov okolja, načina prehranjevanja in življenja, kamor je sodilo tudi pretirano uživanje alkohola.[14]

V omenjenih virih so navedeni predvsem poškodovani spolni organi in bolni potomci. Sploh otroci pretiranih alkoljubcev so bili v očeh mnogih že takoj izgubljen primer, saj naj bi bila njihova usoda že determinirana; postali naj bi enaki kot njihovi starši, saj »jabolko ne pade daleč od drevesa.«[15] Podobne misli so zagovarjali tudi v nekaterih ostalih virih: V Kažipotu ameriškim Slovenkam so menili, da otroci nagnjenje do alkohola prinesejo že na svet. Ker naj bi bil alkohol prisoten v krvi njihovih staršev, so njegove posledice dobili tudi otroci; tako naj bi bili dovzetni za številne bolezni in bili duševno slabo razviti.[16] O škodljivosti alkohola za otroke govorijo tudi v Ptujskem listu. Tudi tam omenjajo, da prekomerno uživanje alkohola lahko škoduje ne le pivcu, temveč tudi njegovim otrokom. Kot primer navajajo ameriškega kmeta, ki naj bi vsak dan spil pol litra žganja. Sam je dočakal 90 let, njegovi potomci pa take starosti niso doživeli: dva sta umrla v rani mladosti, eden je bil božjasten in je umrl v petnajstem letu, dva sta bila slaboumna, dva lahkomiselna in pijanca, eden pa pretepač in potepuh.[17] O podobnih posledicah je pisal tudi Janez Kalan:

Tudi spolne žleze in njih izločine silno trpe vsled alkohola. Zato je zarod pivcev, če ne naravnost pokažen, pa vsaj nakažen. Otroci pivcev so pogosto spački, pritlikavci, bebci, polni živčno-duševnih bolezni, kakor božjast, histerija, nervoznost, vidovice i. t. d. Njih umrljivost je strahovita. Če odrastejo, so hujši alkoholiki od roditeljev.[18]

Nič kaj drugačnega mnenja niso bili v mesečniku Piščalka, kjer so zagovarjali alkoholno abstinenco:

Naša generacija je vzrastla iz prejšnjega rodu; vse grehe in higijenične napake je podevala po njem. A v sebi ima tudi kali, iz katerih se razvije bodoči rod. Ne odločujemo samo o svoji usodi in o svojih razmerah, v svoji roki imamo tudi usodo in razmere svojih potomcev. Če se dadó potomcem zdravi in krepki možgani, bo mogel delovati v njih tudi krepek in zdrav duh, a če se sedanji rod udaja alkoholu in tako uničuje možgane, bo bodoči rod še slabši, še bolj letargičen in malodušen.[19]

Negativen vpliv alkohola na potomstvo je omenil tudi Anton Bonaventura Jeglič. V svojem priročniku za ženina in nevesto je izrazito nastopil proti alkoholni omami. V poglavju, kjer govori o spolnem odnosu med zakoncema, je tako zapisal, da naj bo žena svojemu možu sicer podložna, vendar ga ima v primeru pijanosti pravico zavrniti, saj bi »mogel mož v pijanosti preveč po živinsko z njo ravnati in ker so otroci, spočeti od pijanega očeta, jako nagnjeni na bolezni, navadno slabega razuma, bolj lahko postanejo škrofulozni, da, tudi neumni.«[20]

Zaključek ali »barčica po morju plava, abstinenca pa po vodi splava«

Pretirano pitje lahko pivca življenjsko ogrozi (Vir: Janez Kalan, Sveta vojska, 29)

Pretirano uživanje alkohola so že na začetku prejšnjega stoletja prikazovali kot slabo dejanje, ki s seboj nosi številne posledice. Protialkoholna društva so to želela preprečiti, vendar jim ni uspevalo najbolje. Med seboj niso bila poenotena, saj so nekatera zagovarjala popolno abstinenco, spet druga pa so dovoljevala zmerno uživanje alkoholnih pijač (t. i. zmerniki). Občasno se je tudi dogodilo, da se nekateri člani protialkoholnih društev niso držali pravil in so tudi sami pogledali pregloboko v kozarec. Janez Kalan, borec proti alkoholizmu, je bil znan po tem, da je alkoholne pijače pil tudi sam. V Slovenskem narodu so tako zapisali, da je Kalan po enem od svojih protialkoholnih predavanj zavil v gostilno, kjer so točili izvrstno pivo. Kot so dodali zatem, »ga je tistikrat popil toliko, kolikor še nikdar ne. Vsled dolgega govorjenja mu je grlo postalo nenavadno suho, in kapljica mu je – tako mi je sam zatrjeval – teknila kot še nikoli!«[21] V članku so potem navedli še svojo razlago o abstinenci v teoriji in praksi, kjer so med drugim zapisali tudi to, da so »naša pota različna, vsa pa peljejo v oštarijo.«[22]

Kalan je pitje alkohola priznal tudi sam: Ko so se skupaj s slovenskimi treznostniki vračali z romanja v Sveti deželi, so se pojavile govorice, da so na ladji pili alkohol. Potem ko je eden od najhujših abstinentov Kalana ustavil ter ga z besedami »barčica po morju plava, abstinenca pa po vodi splava« spomnil na dogodke na ladji, se je na to odzval. V protialkoholnem glasilu Zlata doba je navedel razloge za pivske dni na ladji: dejal je, da je na ladji konzumiral alkohol, ker so ga pile tudi ostale množice in se je tako zgolj prilagodil. Drugi razlog je še bolj zanimiv: na ladji so imeli omejene zaloge protialkoholnih napitkov, vendar je slednjih že tretji dan romanja zmanjkalo. Razlog za to je Kalan videl v velikem številu abstinentov in okusnosti soka samega; bil naj bi tako okusen (celo bolj od vina), da so ga pili tudi pivci. Ker jim na ladji brez dovoljenja in predhodnega dogovora niso smeli postreči limonade, so zato morali piti vino, saj brez pijače ne bi mogli preživeti. Tretji razlog se je nanašal na njegovo zdravje: na ladji naj bi Kalan namreč zbolel, česar pa si zaradi pomembne vloge pri organizaciji romanja ni smel dovoliti. Ker je bilo nujno, je zato užival alkohol, saj »Za zdravilo, smo vedno rekli, se sme.« Na koncu je še dejal, da malo pijače v tujini nima nič opraviti z razmerami doma.[23]

Težave v protialkoholnem boju je občasno povzročilo že samo časopisje, saj so ponekod še na začetku 20. stoletja omenjali, da hladno vreme vpliva na količino alkohola. V Kmetijskih in rokodelskih novicah so tako zapisali, da »potrebuje Gorenjec že radi mrzlejega podnebja nekaj več alkoholičnega použitka, ko Notranjec ali Dolenjec.« Nekaj odstavkov nižje so zapisali tudi, da »Zdravniki trde, da človeško telo, zlasti onega, ki težko dela, potrebuje nekaj alkohola,« kar zagotovo ni pomagalo protialkoholnemu boju. Potrebno pa je poudariti, da so pri tem razlikovali med pitjem žganja, piva ali vina. Uživanje prvega je bilo v očeh Kmetijskih in rokodelskih novic, pa tudi ostalih pregledanih virov, neprimerno hujše, kot uživanje drugih dveh.[24]

Boj proti alkoholizmu ni bil prisoten zgolj v časopisih in priročnikih, ampak tudi v šolah. Že v mladih letih so učence želeli odvrniti od alkoholne odvisnosti, kar pa bo predmet prihodnjega prispevka.

Časopisje:

  • »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, maj 1920, letnik II, št. 21.
  • »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, maj 1920, letnik II, št. 22.
  • Iz sodne dvorane. Okrajno sodišče ljubljansko. V: Slovenski narod, avgust 1910, letnik XLIII., št. 256.
  • Robida, Ivan. »Alkoholizem.« V: Ljubljanski zvon, 1901, letnik 21, št. 6. 385–390.
  • Š., E. »Beseda našemu izobraženstvu.« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance: mesečnik, posvečen protialkoholičnemu gibanju na Slovenskem, 1902, letnik 2, št. 2, 52–57.
  • »Žganjepitje na Kranjskem.« V: Kmetijske in rokodelske novice, 26. september 1902, letnik 60, št. 39., 382–385.

 

Viri in literatura:

  • Bonaventura, Anton. Ženinom in nevestam. Pouk za srečen zakon. Ljubljana: Tisk »Katoliške tiskarne«, 1910.
  • Kalan, Janez. Kaj je torej z alkoholom? Ljubljana: Katoliška Bukvarna, 1906.
  • Kalan, Janez. Sveta vojska: Bog jo hoče! : Kdo si upa vanjo? Ljubljana: Društvo Abstinent, 1906.
  • Matičič, Ivan. Skozi plamene prve svetovne vojne. Po neskončni poti s slovenskim planinskim polkom. Ljubljana: Zavod Borec, 1966.
  • Prijatelj, Anton. Bog daj zdravje! Slomšek – zdravstveni vzgojitelj. Koper: Ognjišče, 1999.
  • Studen, Andrej. Pijane zverine. O moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje: Zgodovinsko društvo, 2009.
  • Šepetavc, Anton. »Pijem, torej sem Slovenec. Ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva.« Zgodovina za vse. Vse za zgodovino, 1/2 (1995), 18–35.
  • Vitomir, Zora. Kažipot ameriškim Slovenkam ali Kaj mora vedeti vsaka odrastla Slovenka. Milwaukee, Wis: Poučna biblioteka, 1915.
  • Zajc, Marko. » »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič.« Značaj protialkoholnega gibanja pod vodstvom Janeza Kalana pred prvo svetovno vojno.« V: Zgodovina za vse. Vse za zgodovino. Zgodovina alkohola in tobaka na Slovenskem, 2/15 (2008), 58–67.

 

[1] Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec. Ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva«, 35.

[2] Šepetavc ,»Pijem, torej sem Slovenec«, 27.

[3] »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, 23. maj 1920, 1.

[4] »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, 30. maj 1920, 1.

[5] Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 61.

[6] Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 64–65.

[7] Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 66–67.

[8] Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 64–65.

[9] Robida, Alkoholizem, 387.

[10] Robida, Alkoholizem, 387.

[11] »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, 30. maj 1920, 1.

[12] »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, 30. maj 1920, 1.

[13] Matičič, Skozi plamene prve svetovne vojne. Po neskončni poti s slovenskim planinskim polkom, 106.

[14] Studen, Pijane zverine. O moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, 133.

[15] Že Anton Martin Slomšek je v eni od svojih pesmi celo zapisal: Mati srota se pobila,/ Ker se žganja preopila,/ In gorjé otrokam bo:/ Sad ni boljši ko drevó. V: Prijatelj: Bog daj zdravje! Slomšek-zdravstveni vzgojitelj, 122 (Žalostna Pesm, 13. kitica).

[16] Vitomir, Kažipot ameriškim Slovenkam ali Kaj mora vedeti vsaka odrastla Slovenka, 119.

[17]  »Ali nam je alkohol res potreben?« V: Ptujski list. Politično gospodarski tednik, 30. maj 1920, 1.

[18] Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 66.

[19] E.Š., »Beseda našemu izobraženstvu,« 57

[20] Jeglič, Ženinom in nevestam. Pouk za srečen zakon, 29.

[21] »Iz sodne dvorane. Okrajno sodišče ljubljansko.« V: Slovenski narod, 30. avgust 1910, 3.

[22] »Iz sodne dvorane. Okrajno sodišče ljubljansko.« V: Slovenski narod, 30. avgust 1910, 3.

[23] Zajc, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič. Značaj protialkoholnega gibanja pod vodstvom Janeza Kalana pred prvo svetovno vojno.« 66–67.

[24] »Žganjepitje na Kranjskem.« V: Kmetijske in rokodelske novice, 26. september 1902, 383.

Up Next

Related Posts