Majniška deklaracija 1917

POLITIČNE RAZMERE NA SLOVENSKEM PRED MAJNIŠKO DEKLARACIJO

Čas pred Majniško deklaracijo zaznamuje 1. svetovna vojna v Evropi (1914 – 1918), ki je zajela tudi Avstro – Ogrsko, v okviru katere je bilo tudi slovensko ozemlje.

Na začetku vojne sta opredeljevali položaj Slovencev dve posebni okoliščini (poleg temeljne vojne same): politična preganjanja in ozemeljska poželenja Italije. Avstrija je izrabila vojno za pretrganje vseh jugoslovanskih povezav slovenskih strank. Pod nemškonacionalnim vplivom pa so civilne in vojaške oblasti na Štajerskem in Kranjskem tvegale še več; poskušale so sploh odstraniti slovenska politična prizadevanja.

Vladajoča družbena plast v Avstriji je videla v slovenskem ozemlju le dedne pokrajine, ki spadajo od davna pod habsburško oblast. Z utrditvijo avstro – ogrskega dualizma so se temu pridružile še imperialistične težnje po zavojevanju novega slovanskega teritorija. Aneksija Bosne in Hercegovine leta 1908, ki je razgalila pota te politike, je znova potisnila v ospredje tudi naše narodnostno vprašanje.

Dogodki na frontah v času vojne so se odigravali tako, da so bile konec leta 1916 centralne sile (med katere je spadala tudi Avstro – Ogrska) utrujene in so se začele pogajati za mir. Toda njih akcije so bile brezuspešne, ker so antantne sile leta 1917 že resno računale z razbitjem monarhije. Sredi vojnih dogodkov novembra 1916 umre tudi cesar Franc Jožef. Njegov naslednik je cesar Karl, s programom, da se Avstrija preuredi v zvezno državo narodov in da se sklene mir ter imenuje novo vlado z grofom Clam – Martinizem na čelu. Dogodki v frontah in zaledju so prinesli v avstrijsko politično ozračje nekoliko svobodnejšega duha. Načelniki parlamentarnih skupin so zahtevali, da se skliče državni zbor. Konec aprila leta 1917 je bil parlament res sklican po triletnem premoru za dne 30. maja 1917.

Pri Slovencih se pojavi želja po jugoslovanskem zedinjenju in trializmu. Trializem v slovenskem klerikalnem taboru pomeni, da je treba najti rešitev slovenskega narodnega vprašanja v političnem zedinjenju južnih Slovanov, ki žive v mejah habsburške države. Trializem pri Slovencih ni izključeval federalizacijo oz. preosnove države v zvezo večjega števila držav. V trializmu pri Slovencih je osnovno ravno to, da v njem vidijo politično formulo, ki naj zagotovi vključitev Slovencev v jugoslovansko državno tvorbo v monarhiji. Slovenska trialistična politika nenehno dokazuje na osnovi narodnega in pomožno tudi zgodovinskega načela (hrvaškega državnega prava) pripadnost Slovencev in nujnost njihovega političnega državnopravnega zedinjenja s Hrvati in Srbi. Trializem na Slovenskem dejansko pomeni obliko jugoslovanskega gibanja, prilagojenega idejam in političnim okvirom klerikalnega tabora.

Nosilec slovenskega trialističnega jugoslovanskega gibanja je klerikalna stranka, ki išče identifikacijo slovenskega narodnega interesa z interesom katoliške habsburške dinastije in njene države. Najvidnejši predstavnik klerikalne stranke pa je bil Ivan Šušteršič.

Pomemben moment pri slovenskem trialističnem jugoslovanskem gibanju je aktivnost Vseslovenske ljudske stranka (VLS) pri iskanju stikov s sorodnimi političnimi strankami oz. skupinami na Hrvaškem in pri ustvarjanju realnih zvez čez sicer nepremagljivo vmesno mejo dvojne monarhije. Pri tem so bili najbolj dejavni Janez Evangelist Krek in Anton Korošec. Se pravi, da sta se v Vseslovenski ljudski stranki izoblikovala dva kroga politikov – eden je bil zbran okoli Ivana Šuštaršiča, drugi pa okoli Janeza E. Kreka in Antona Korošca. Pomembnejši pri kasnejšem oblikovanju Majniške deklaracije je bil prav krog somišljenikov okoli Janeza E. Kreka in Antona Korošca.

Politično življenje je v času vojne skorajda zamrlo, ali pa je bilo zelo zreducirano. Vladajočim nemškim krogom je šlo na roke dejstvo, da ja bilo v času vojne v monarhiji vzpostavljeno izredno stanje. Suspendirane so bile nekatere politične svoboščine, v avstrijski državni polovici pa tudi državni in deželni zbor, cenzura časopisja, kazen za nasprotnike Avstro – Ogrske, …

NASTANEK MAJNIŠKE DEKLARACIJE

Razmere, ki privedejo do sestave Majniške deklaracije

Vsi dogodki v času 1. svetovne vojne so konec 1916 precej jasno pokazali, da bo vojna na nek način rešila južnoslovanski in slovenski problem in povzročili, da so posamezne slovenske politične osebnosti pristopile k reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Med vsemi temi osebnostmi je največ delal za rešitev jugoslovanskega vprašanja Janez E. Krek, ki je v VLS vodil opozicijo proti absolutističnemu in skrajno avstrijansko razpoloženemu Ivanu Šušteršiču.

Že od konca leta 1915 je spor v VLS med Krekovo smerjo in Šušteršičem dobil načelen pomen in sicer prav v vprašanju slovenske narodne usmeritve. V letu 1916 sta obe smeri skušali uveljavljati vsaka svojo politiko tudi v vprašanju koncentracije slovenskih strank.

Odločilnega pomena je bilo, da se je dr. Janez E. Krek ločil od dr. Šušteršičeve avstrijske orientacije ter s prijatelji pričel pripravljati ljudi na novo pot z vso potrebno previdnostjo, ker je že od leta 1916 bil pod strogim nadzorstvom policijske in vojaške oblasti.

Tako je, vrnivši se iz Češke, kjer je poiskal in dobil stike s češkimi znanci in politiki ter se pomenil z njimi o skupnem nastopu v avstrijskem parlamentu, čigar sklicanje so si zlasti slovenski poslanci silno želeli zaradi neštetih krivic, poslal v zaupni misiji poslanca E. Jarca k dr. Žoglerju, ki je potem kot protiutež proti nemškim zahtevam, znanim pod imenom »belangi« napisal »Ideje k narodno – političnem programu Slovencev«.

Vse Krekovo politično delo pred vojno in med vojno je bilo v smislu trialistične preureditve Avstro – Ogrske. Kot pristaš hrvaškega državnega prava je dokazoval naravno zvezo slovenskih in hrvaških pokrajin z zgodovinsko solidarnostjo, ki se je pokazala zlasti v turških bojih in bila izražena v raznih državnih pogodbah, zlasti v hrvaški pragmatični sankciji. Uresničiti hrvaško državno pravo se pravi združiti vse avstrijske Jugoslovane v trialistično monarhijo. Če bi se hoteli tej novi tvorbi pridružiti tudi zunajavstrijski Črnogorci in Srbi, se bo tudi to vprašanje lahko rešilo na podlagi narodnega edinstva. Saj je edini moment, ki nas s Srbi razdvaja versko kulturni moment. Toda te stvari bo treba v novi skupnosti potisniti v ozadje. Pri vsem Krekovem gledanju na jugoslovansko vprašanje je bilo vodilnih dvoje misli: Avstrija ima med balkanskimi Slovani svoje posebno poslanstvo, da Južne Slovane združi. Zato mora ravnati z avstrijskimi Slovani tako, da bo postala privlačna tudi za ostale balkanske Slovane (s tega vidika tudi Krek z ostalimi politiki VLS ni obsojal aneksije Bosne in Hercegovine, temveč samo metodo ob aneksiji). Druga misel pa je bila, da pomeni razpad Avstrije razbitje Slovencev. Kajti Trst more vzdržati samo močna Avstrija. Z razpadom Avstrije bodo Italijani pograbili Trst in s tem velik del slovenskega ozemlja.

28. novembra 1916 se v Gradcu sestanejo na Krekovo in Koroščevo pobudo poslanci hrvaško – slovenskega kluba. Med sklepi sta poglavitna zahteva po sklicanju državnega zbora in zahteva po koncentraciji vseh slovensko – hrvaških političnih moči. S postopno izolacijo Šušteršiča v državnozborski delegaciji, ki jo je dosegla smer Korošec – Krek, je bila odstranjena važna ovira za koncentracijo slovenskih meščanskih strank in sploh za združitev vseh slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev avstrijske državne polovice v Jugoslovanski klub.

Janez E. Krek in Anton Korošec

O sklepih tega zaupnega sestanka so obvestili potem še dva zastopnika narodno – naprednih Slovencev – dr. Ravniharja in dr. Rybařa, spomladi 1917 pa so se pričeli razgovori z ostalimi jugoslovanskimi poslanci ter s Čehi.

Modra politika in previdna taktika pod vodstvom dr. Kreka in dr. Korošca ter nekaterih drugih je zato morala imeti popoln uspeh, ko se je končno posrečilo dobiti vse podpise klubovih poslancev, razen dveh (eden, Grafenauer, je bil v ječi…), zlasti dr. Šušteršičev in njega avstrijsko dinastično mislečih tovarišev za končno stilizirano deklaracijo.

Na združevanje sta pospeševalno vplivala dva momenta. Spričo spoznanja, da sklica parlamenta ne bo mogoče odlašati do konca vojne, so se nemške stranke trudile doseči uveljavitev svojih nacionalnih zahtev še pred sklicem s pomočjo cesarskega oktroarja. Pogovori v tem smislu, ki jih je vodila Clamova vlada, so se pospešeno razvijali od februarja do srede aprila, a veljali so le češko – nemškemu vprašanju, medtem ko se o slovenskem sploh ni govorilo. Dogovor o slovenskem narodno političnem programu je postal tako še bolj nujen.

Misel na možnost oktroarja sta cesar in vlada Clama – Martinica opustila šele sredi aprila 1917.

Po odprtju parlamenta skušata vlada in dvor brez resničnih koncesij pomiriti Čehe in Slovence in jih pridobiti za oportunistično taktiko v parlamentu. Izjave cesarja in predsednika v parlamentu pomenijo odklonitev jugoslovanske in češke državnopravne izjave.

Slovence je omenila adresa opozicijske Starčevićeve stranke prava na zasedanju hrvaškega sabora 1. februarja 1917 in zahtevala njihovo državnopravno združenje s Hrvati. Poudarila je, da je boj proti dualizmu in za zedinjenje ravno tako pomemben kot boj proti zunanjemu sovražniku monarhije. Zahtevala je od cesarja, da naj takoj, ko bodo dopustile vojne razmere dovoli sklicanje zastopnikov vseh hrvatskih in slovenskih dežel na sabor v Zagreb, kjer naj bi se izvršilo zedinjenje s Slovenci na osnovi narodnostnega načela in hrvatskega državnega prava. Takšna adresa je bil žarek upanja za sodelovanje s pomembnim zaveznikom na brezpotju svetovne vojne. Adresa je bila v bistvu že anticipacija majniške deklaracije.

Radikalizacijo narodnopolitičnih teženj habsburških Jugoslovanov sta napovedali že poslanica starčevićevske opozicije v hrvaškem saboru in izjava izvršilnega odbora Vseslovenske ljudske stranke 25. maja 1917. Oba dokumenta še nista omenjala Srbov, odločno pa sta zahtevala državnopravno združitev hrvaško – slovenskih dežel. Izjava VLS je poudarila nujnost složnega nastopa vseh hrvaško – slovenskih strank.

Ustanovitev Jugoslovanskega kluba

Zgodovinski preobrat pri oblikovanju in postavitvi slovenskih in jugoslovanskih narodnopolitičnih zahtev pred ponovnim zasedanjem državnega zbora se je zgodil konec maja 1917. Tedaj so namreč obrodila sadove prizadevanja za koncentracijo jugoslovanskih strank, ki so na Dunaju potekala vso pomlad 1917, saj je bil ustanovljen njihov enoten državnozborski klub. Na pobudo parlamentarnih voditeljev VLS so se 29. maja 1917 sešli slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem državnem zboru in ustanovili skupen Jugoslovanski klub. V njem so se združili državni poslanci iz vseh jugoslovanskih poslanskih klubov: Hrvaško – slovenskega, Dalmatinskega in Narodnega kluba, pa tudi slovenska liberalna poslanca dr. Vladimir Ravnihar in dr. Otokar Rybař, ki do takrat nista bila člana nobenega kluba. Jugoslovanski klub je še istega dne, 29. maja 1917 zvečer, soglasno sprejel programsko državnopravno izjavo o narodnopolitičnih zahtevah habsburških Jugoslovanov.

Anton Korošec

Za predsednika Jugoslovanskega kluba je bil izvoljen dr. Anton Korošec, za prvega podpredsednika pa istrski Hrvat dr. Matko Laginja.

Enotni parlamentarni klub je bil ustanovljen radi čim uspešnejše borbe za politično osamosvojitev Jugoslovanov. Sklenjena je bila tudi kooporacija s češko parlamentarno delegacijo. Istočasno je bilo sklenjeno, da bo klub dal prihodnji dan v parlamentu posebno izjavo, podobno tisti, katero so napovedovali Čehi. Besedilo izjave je stiliziral poseben odbor.

Poleg Jugoslovanskega kluba poznamo še Jugoslovanski odbor. Tega so ustanovili ob začetku vojne emigrirajoči slovenski, hrvaški in srbski politiki in novinarji maja 1917 v Londonu. Ta odbor je razvil v antantnih državah živahno agitacijo za novo državno tvorbo Slovanov ob Jadranskem morju in na Balkanu. Od Slovencev so bil v Jugoslovanskem odboru dr. Gregorin, dr. Zupanič in dr. Vošnjak, ki je odšel v emigracijo sporazumno z dr. Žerjavovo skupino.

Razlika med Jugoslovanskim klubom in Jugoslovanskim odborom je v tem, da je Jugoslovanski odbor zahteval združitev vseh Slovanov iz Avstro – Ogrske skupaj s Kraljevino Srbijo, vendar ne v okviru Avstro – Ogrske, ampak kot samostojno ustavno monarhijo pod Karađorđeviči.

Nobenega znamenja ni, da je jugoslovanska politična emigracija kakorkoli neposredno vplivala na odločitev Jugoslovanskega kluba o Majniški deklaraciji in njeni vsebini.

Pač pa je na deklaracijo Češkega svaza vplivalo češkoslovaško vodstvo v tujini in zelo verjetno je, da so preudarki, ki so v vrstah politikov Češkega svaza porajali iz teh kontaktov z vodstvom v tujini, pronicali tudi v mišljenje jugoslovanskih poslancev in vplivali na razsežnost njihove zamisli.

Majniška deklaracija

Izjavo, ki je v slovenski zgodovini znana kot Majniška deklaracija, je predsednik kluba Anton Korošec naslednjega dne, 30. maja 1917, po izjavi čeških parlamentarcev (Čehi so prebrali svojo izjavo), prebral v državnem zboru. Majniška deklaracija je eden izmed najpomembnejših narodnopolitičnih programov, ki so opredelili zgodovino Slovencev v 20. stoletju. Deklaracija je bila formalno akt Jugoslovanskega kluba, v resnici pa je bila delo Vseslovenske ljudske stranke (oz. Janeza Evangelista Kreka), ki ji je uspelo, da je kot najštevilnejša in najmočnejša jugoslovanska politična skupina v dunajskem državnem zboru pridobila druge jugoslovanske politike za svoje programske zamisli. Deklaracija je postala temelj njihovega sodelovanja in skupne politične dejavnosti, ki ju je dokument opredelil v kratkem a jasnem besedilu.

Majniška deklaracija je bil prvi skupni politični program jugoslovanskih poslancev v dunajskem državnem zboru za samoodločbo.

Jugoslovanska Majniška deklaracija je bila izraz avtonomnega političnega razvoja. Dejstvo, da so se vse slovenske meščanske politične sile združile ne le s hrvaškimi in srbskimi v avstrijski državni polovici, ampak tudi med seboj in da so se povzpele na raven političnega odločanja v imenu naroda kot celote, je bilo velikega pomena in izjemen dosežek glede na dotedanje drobtinčarske tradicije.

Modra politika in previdna taktika pod vodstvom dr. Kreka in dr. Korošca ter nekaterih drugih je zato morala imeti popoln uspeh, ko se je končno posrečilo dobiti vse podpise klubovih poslancev, razen dveh (eden, Grafenauer, je bil v ječi…), zlasti dr. Šušteršičev in njega avstrijsko dinastično mislečih tovarišev za končno stilizirano deklaracijo. Znano je Šušteršičevo nasprotovanje politiki dr. Kreka in dr. Korošca.

Popolna edinost v dunajskem parlamentu zbranih južnih Slovanov je bila ob tem zasedanju parlamenta absolutno nujna. Šlo je za odločilen pritisk na Nemce in nemško stvar zastopajočo vlado ter za vtis na zunanje kroge, ki so hoteli imeti ali drugače sestavljeno monarhijo ali pa zagovarjali razpad »konglomerata narodov«. Vsaka disharmonija bi bila lahko usodna ali bi bila vsaj otežila delo za končno osvoboditev. Treba je bilo imeti ozire in biti previden, ker enotnega mišljenja o končnem cilju še ni bilo in dogodki na »polju slave« še niso bili tam, kot leto kasneje. Enoglasnost je bila kategorični pogoj gotovega uspeha.

PROGRAM MAJNIŠKE DEKLARACIJE

Vsebina oz. besedilo Majniške deklaracije:

» Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju naravnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško – lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev  in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničevanje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela. «

Majniška deklaracija 1917

Sklicevanje na narodno načelo so zahtevali poslanci narodno – napredne stranke v smislu sklepa izvršnega odbora stranke od 24. maja 1917, ki je določal, da morajo poslanci z največjo odločnostjo zahtevati v okviru monarhije »združitev in osamosvojitev vsega našega naroda«. Narodni program VLS, ki ga je glavni odbor formuliral 25. maja 1917 v posebni izjavi, pa je slonel na načelu hrvaškega državnega prava in je zahteval »združitev hrvaško – slovenskega naroda v okviru monarhije«. Isto načelo je zagovarjala večina hrvaških poslancev. Za skupni politični nastop je bila potrebna soglasnost, zato se je deklaracija sklicevala na narodnostno načelo in na načelo hrvaškega državnega prava.

V celoti pa predstavlja deklaracija kompromisno rešitev južnoslovanskega vprašanja. Zahteva po narodni samostojnosti in enakopravnosti Južnih Slovanov z ostalimi narodi monarhije, ki tvori jedro deklaracije, pomeni terjatev vseh tistih obljub, ki jih je dal ob svojem nastopu cesar Karel, in zahtevo po dosledni izvedbi člena 19. avstrijske ustave, ki je obljubljal vsem narodom monarhije enakopravnost. Ost deklaracije ni bila uperjena proti avstrijski državi kot celoti, temveč proti raznarodovalnim in imperialističnim načrtom in proti nemško – ogrski hegemoniji nad slovanskimi narodi v monarhiji. Da se zavaruje proti vsem očitkom protidržavnosti, je bil v deklaraciji poudarjen »okvir«, ki je bil večkrat v spotiko ne samo v državi, temveč tudi izven nje. Tako je angleška vlada opozarjala Jugoslovanski odbor na to, da iščejo Južni Slovani rešitev svojega vprašanja vendarle v monarhiji. Danes je težko ugotavljati, kaj so posamezne politične osebnosti, ki so deklaracijo podpisale, takrat menile o tem »okviru«. Spričo čisto avstrijskih koncepcij velike večine podpisnikov bi sodili, da je razumela deklaracijo večina naših politikov tako, kot je bila napisana, to je z »okvirom«. Koroščeva izjava iz leta 1925 daje na to vprašanje še najbolj jasen odgovor: »Odkrito lahko rečem, da tega nismo niti slutili niti ni nihče nameraval, da bi bila to formula, s katero bi širili agitacijo za Jugoslavijo«.

Majniška deklaracija je pomenila novo stopnjo, ki je bistveno presegla prejšnjo velikohrvatsko oz. hrvatsko – slovensko trialistično formulo. Presegla je tudi program zgolj hrvaško – srbskega zedinjenja. Z omembo Slovencev na prvem mestu ni izražala le dejstva, da so Slovenci v Jugoslovanskem klubu v večini, ampak je predvsem pomenila zahtevo po odpravi meja med avstrijsko in ogrsko polovico po reviziji dualizma. Zahteva, da se tudi Slovenci udeležijo reševanja jugoslovanskega vprašanja, je tako postala zahteva vseh jugoslovanskih poslancev v dunajskem državnem zboru, ter vseh drugih, ki so deklaracijo podpirali.

Besedilo Majniške deklaracije popolnoma jasno govori le o Jugoslovanih, ki bivajo na ozemlju Habsburške monarhije, torej ni dajala možnosti za aneksijo Srbije in Črne gore, kakor se včasih bere. Majniška deklaracija je zahteva po posebni jugoslovanski državnosti. To državnost sicer postavlja še pod žezlo habsburške dinastije, a ne več pod oblast njene tedanje države. V tem je poglaviten pomen deklaracije.

Nobene pozornosti pa ni doslej vzbudil zadnji stavek deklaracije (»S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela.«). Ta izjava je očiten posnetek znanih državnopravnih pridržkov, ki so se z njimi v zadnjih letih monarhije udeleževali dela državnega zbora češki poslanci. S tem pridržkom so Čehi hoteli izraziti, da vztrajajo na lastni politični suverenosti na temelju češkega državnega prava in da dunajskemu državnemu zboru pravzaprav ne priznavajo pristojnosti, da bi reševali češke zadeve, dokler tega državnega prava ne prizna. Prvič v zgodovini so sedaj tudi jugoslovanski poslanci dali podoben pridržek. Dejansko je to pomenilo, da tudi oni le začasno in še to le pogojno priznavajo pristojnosti dunajskega državnega zbora za jugoslovanske dežele in da postavljajo suvereno pravico lastne jugoslovanske države pred pravice in pristojnost dunajskega državnega zbora. Državnopravni pridržek je Majniški deklaraciji tako dodajal pomembno radikalno potezo.

ODZIVI NA MAJNIŠKO DEKLARACIJO

Odzivi monarhije

Nemci so hoteli svojo moč še povečati in si z oktroarji zagotoviti absolutno premoč v državi.

Deklaracija je razumljivo naletela v parlamentu na velik odpor Nemcev, čeprav je terjala samo zakonite pravice za Južne Slovane. Postavila je Clam – Martinizovo vlado pred težak problem, kako postaviti v sklad teh dvoje si nasprotujočih stremljenj. Na drugi strani pa je bila izjava, da žele Južni Slovani rešitev svojega vprašanja v soglasju z monarhijo, vladi brez dvoma dobrodošla spričo tega, ker so bile antantne sile razpoložene razbiti Avstrijo na narodnostne države. Kmalu po razglasitvi deklaracije je grof Clam – Martiniz s svojim kabinetom 18. junija odstopil. Sledil mu je Seidler, kateremu je jugoslovanska parlamentarna delegacija glasovala za provizorij in s tem za nekaj časa razbila kooperacijo s Čehi. To nasprotje pa se je kmalu izravnalo in tudi jugoslovanska delegacija je po češkem vzgledu začela v parlamentu z radikalnimi nastopi v izjavah in interpelacijah. Ob vstopu Slovenca Žoglerja v Seidlerjevo vlado so jugoslovanski poslanci izjavili, da vztrajajo neomajno na stališču deklaracije in da predstavlja ta njihov minimalni program. Toda dogodki, ki so se odigravali v parlamentu niso bili več toliko pomembni za nadaljnji politični razvoj.

Avstrijski zgodovinar Höglinger v monografiji o Clam – Martinizu ugotavlja, da je bil cesarjev prestolni govor dne 31. maja 1917 sestavljen, ne da bi vlada in cesar vedela za vsebine majniških deklaracij (tako slovensko – hrvaške kot češke). Tudi on potrjuje, da je do majniških deklaracij prišlo »kljub apelu ministrskega predsednika, naj se jih iz razlogov notranje in zunanje politike odrečejo…«. Deklaracija torej ni imela soglasja ne vlade ne cesarja in še celo ni bila sad pobude tega ali onega državnega dejavnika.

Cesar sam se je 21. junija 1917 Korošcu pohvalno izrazil glede Majniške deklaracije, vendar je Korošca povabil na razgovor zato, ker ga je hotel nagovoriti naj Jugoslovanski klub podpre Clamovo vlado. Skušal je vplivati z lepimi besedami in ne še zaostrovati razmer. Cesar je govoril o splošnem vtisu ne pa o konkretnih zahtevah, izraženih v Majniški deklaraciji. Zadovoljstvo, ki ga je izrazil Korošcu o nastopu Jugoslovanskega kluba, se gotovo ni moglo nanašati na antidualistično vsebino deklaracije, ampak le na dejstvo, da je ta nastop ostal v mejah lojalnosti do dinastije in na tleh habsburške države, saj je to v tem trenutku za vlado in cesarja bilo najvažnejše.

Pri državnih vrhovih monarhije je torej Majniška deklaracija naletela na gluha ušesa. Njihovih zahtev nista sprejela niti vlada niti cesar. Ko je julija 1917 postalo očitno, da cesar ni pripravljen ničesar storiti za splošno preobrazbo monarhije in državnopravno združitev vseh njenih Jugoslovanov, je »Slovenec«, glasilo VLS, 28. julija 1917 razglasil, da so zahteve Majniške deklaracije »minimalna zahteva Slovencev« od katere nikakor ne morejo odstopiti in sprejeti kakšne kompromisne rešitve slovenskega vprašanja na temelju priznanja dualizma brez državne zveze s Hrvati in Srbi in le na podlagi neke slovenske narodne avtonomije. Slovenec je pri tem mislil na vladno zamisel o vzpostavitvi narodnih avtonomij v okviru deželnih meja. V začetku avgusta je še zapisal, da je slovenska prihodnost le Združena Slovenija v jugoslovanski skupnosti. Takšen programski premik v VLS je občutno vplival na izjavo Jugoslovanskega kluba 7. avgusta 1917, češ da bo podprl samo takšno vlado, ki bi kot svoj program sprejela Majniško deklaracijo. S tem se je začelo obdobje radikalizacije slovenske politike in opozicijske taktike Jugoslovanskega kluba. Ta se je v političnem boju za uveljavitev Majniške deklaracije utrjevala in nadgrajevala vse do konca habsburške monarhije.

Glavna parlamentarna bitka je bila za Slovane dobljena, za Nemce izgubljena, čeprav se končne zmage še ni dalo videti.

Za razvoj občih razmer pa sta bila pomembna dva dogodka: predor italijanske fronte pri Kobaridu jeseni 1917 in pa ruska boljševiška revolucija s popolno kapitulacijo pred diktatom nemških generalov februarja 1918.

Odzivi drugih strank na Hrvaškem

Slovenci so se morali za uveljavitev Majniške deklaracije še zelo potruditi. Na Hrvaškem še vedno niso mogli pridobiti podpore ne hrvaško – srbske koalicije ne frankovcev.

Frankovci so zavračali upoštevanje Srbov in govorjenje o Jugoslovanski državi. Potegovali so se za Veliko Hrvaško kot trialistično enoto v habsburški monarhiji. Hrvaško – srbska koalicija pa je bila v svojem intimnem pričakovanju prosrbske solucije opogumljena s Krfsko deklaracijo srbske vlade in emigrantskega Jugoslovanskega odbora. Krfska deklaracija je sporazum o skupnih prizadevanjih za ustanovitev neodvisne kraljevine SHS, sklenjen na Krfu 20.7.1917, ki sta ga podpisala predsednik srbske kraljeve vlade Nikola Pašić in predsednik Jugoslovanskega odbora v Londonu Ante Trumbić. Zato so se Slovenci poleg intenzivnega sodelovanja s starčićevskimi prvaši obrnili na direktno pomoč Bosne in Hercegovine. Konec avgusta sta tja potovala Korošec in Krek. Ob tem potovanju je Krek v časopisu Starčićeve stranke prava »Hrvatska država« objavil svoj znameniti članek »Za narodno zedinjenje«. Članek se začenja z omembo idej Majniške deklaracije in s poudarjeno enotnostjo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Poglavitna misel članka je v ugotovitvi, da je narodno življenje brez državnosti nemogoče, da enakopravnosti brez svobodnega samostojnega državnega razvoja ni mogoče doseči. Iz tega članka izseva dvoje: prvič, ideja o narodnem unitarizmu Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je bila pred in med prvo svetovno vojno med slovensko inteligenco močno razprostranjena, in drugič, izrazit politični radikalizem, ki je bil ultimat dinastiji, da reši jugoslovansko vprašanje v smislu jugoslovanske državnosti.

In kaj so Sloveni počeli v tem dolgem mučnem čakanju, da pride konec krivic in trpljenja?

Prva naloga je bila prežeti vse ljudstvo do zadnje koče z neumorno agitacijo, da se na manifestacijskih shodih in po svojih legalnih zastopih neustrašeno izjavi za Majniško deklaracijo, da se zlasti duhovniki iztržejo Šušteršičevemu negativnemu vplivu in pridobe za novo odločilno smer v slovenski politiki. Vsa ta prizadevanja se z eno besedo imenujejo Deklaracijsko gibanje.

DEKLARACIJSKO GIBANJE 1917 – 1918

Neposredni odmevi Majniške deklaracije v domovini

Odziv na Majniško deklaracijo Jugoslovanskega kluba je bil v slovenskih deželah zelo velik, zlasti od junija do septembra 1917.

Deklaracijsko gibanje, za katero so značilne izjave posameznih občinskih odborov za Majniško deklaracijo, zbiranje množičnih osebnih in društvenih podpisov ter prirejanje velikih ljudskih shodov in taborov v podporo deklaraciji, je zajelo celoten slovenski prostor v avstrijski državni polovici. Deklaracijo je podprlo 507 občin in občinskih odborov, zbranih pa je bilo približno

150 000 podpisov. Posebej je bilo zbranih še 200 000 podpisov žena in deklet, ki jih je Franja Tavčarjeva, žena ljubljanskega župana, na velikem deklaracijskem shodu 24. marca 1918 v Ljubljani slovesno izročila predsedniku Jugoslovanskega kluba Korošcu.

Os okoli katere se je sukala razprava o ustanovitvi Narodnega sveta avgusta 1917, je bila prav Majniška deklaracija in zahteva, naj Jugoslovanski klub vztraja na njej kot na svojem minimalnem programu. Že 1. julija je Jeglič izvedel, da Šušteršič preprečuje v »Slovencu« pohvalno pisanje o Jugoslovanskem klubu. 27. julija pa je predstavnik »mladinov« profesor Remec postavil med zahtevami za poravnavo s Šušteršičem kot prvo.

Vprašanje izjave za Majniško deklaracijo je postalo ključno vprašanje v slovenski notranji politiki in še posebej v sporu znotraj VLS. Majniško deklaracijo s političnim uspehom poudarjali liberalni narodnjaki v Trstu, poudarjali so jo na Štajerskem tako liberalci kot Šušteršiču nasprotni klerikalci, izjavo zanjo so zahtevali mladini na Kranjskem, konec avgusta se je zanjo brezpogojno izjavila duhovščina na Goriškem, istočasno tudi del duhovščine na Kranjskem. V glavnem, deklaracija je dobivala vse več privržencev med politiki kot tudi med navadnimi ljudmi. Vsi ti dogodki pričajo, da je politika Jugoslovanskega kluba in njegova programska Majniška deklaracija doživela zelo močan odziv v slovenskih deželah in da se je vprašanje izjavljanja za deklaracijo postavilo ne samo kot stvar izražanja jugoslovanske zavesti, ampak tudi kot akcija proti tistim elementom v slovenski meščanski politiki, zlasti proti Šušteršiču, ki so Majniško deklaracijo prikrito zavračali in skušali preprečiti, da bi postala temelj, ki bi se na njem razvila radikalnejša slovenska narodna politika.

To gibanje v podporo deklaracije pa na domačih tleh ni imelo enotnega vodstva niti enotne zasnove. Vprašanje, kdo bo temu naraščajočemu gibanju, ki je prodiralo v vseh pokrajinah v najširše plasti, dal enotno zasnovo in enotno vodstvo, se je vse bolj očitno kazalo kot ključno za razrešitev vprašanja, kdo bo v prihodnjem odločilnem času imel vodilno besedo v slovenski politiki. Po svojem osrednjem položaju in po svoji politični moči bi to vsekakor lahko bila VLS in od nje so to tudi v splošnem pričakovali. VLS pa je bila zavrta zaradi Šušteršičeve obstrukcije. Nevarnost, da kdo drug s krepko politično pobudo prevzame vodilno vlogo, je postajala vedno resnejša. Položaj je terjal nagle odločitve.

Škof Jeglič in Ljubljanska izjava

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je dal konec poletja pobudo, naj predstavniki slovenskih političnih strank podpišejo izjavo v podporo Majniške deklaracije. Predstavniki Vseslovenske ljudske stranke (VLS), Narodno napredne stranke in Slovenske katoliške delavske demokracije (od 1. junija 1917 novo ime za krščansko socialno delavsko stranko) so 15. septembra 1917 v Ljubljani podpisali t.i. ljubljansko oz. septembrsko izjavo. Izjava se je pridružila državnopravni delegaciji deklaraciji Jugoslovanskega kluba in jo še dopolnila z omembo načela samoodločbe narodov. Med podpisnicami ljubljanske izjave ni bilo Jugoslovanske socialnodemokratske stranke, saj je zaradi levosocialističnih pomislekov ni podprla. Za njih je bila bolj primernejša Tivolska resolucija kot Majniška deklaracija. V drugi polovici 1917 so se zato iz JSDS izločili tisti člani stranke, ki so nasprotovali takšnemu stališču strankinega vodstva, in se oblikovali kot »socialistična mladina«. Le – ta je podprla Majniško deklaracijo in sodelovala v deklaracijskemu gibanju.

Ljubljanska izjava je postala izhodišče enotno zasnovanega in vodenega narodnopolitičnega gibanja za mir in narodno samoodločbo. Njegov veter je na podlagi Jegličeve pobude v svoja jadra zajela Vseslovenska ljudska stranka. Pomagalo ji je katoliško duhovništvo ter vzpodbujalo množično izražanje solidarnosti prebivalstva z Majniško deklaracijo. Z ljubljansko izjavo se je v slovenski zgodovini med prvo svetovno vojno začel pojav, ki ga po navadi imenujemo deklaracijsko gibanje.

Janez Evangelist Krek

Deklaracijsko gibanje, ki se mu je maja 1918 pridružila tudi JSDS, je vse do pozne pomladi poudarjalo zahtevo po samoodločbi, odpravi dualizma in oblikovanju jugoslovanske države v okviru habsburške monarhije. Pri tem sta pri vodilnih slovenskih politikih, ki so stali na čelu deklaracijskega gibanja, jeseni 1917 začela usihati avstrijski patriotizem in občutek privrženosti avstrijskemu prestolu. Ohranila pa sta se pri preprostih ljudeh, ki so se še naprej v veliki večini vztrajali pri t.i. habsburški klavzuli.

Oktobra 1917 je umrl oče Majniške deklaracije, Janez Evangelist Krek, in njegov pogreb je bil prava manifestacija deklaracijskega gibanja in zahtev po jugoslovanski državi. Krekov soborec dr. Korošec, ki je postal prvi človek slovenske politike, je izkoristil pogreb velikega političnega prvaka in je na pogrebu imel govor za Majniško deklaracijo in opogumljajoče vzkliknil: »Dvignite glave, kajti približuje se vaše odrešenje«.

Gibanje se na vseh stopnjah, posebno od pomladi 1918, zliva z ljudskim protivojnim narodnoosvobodilnim gibanjem. Čeprav to ljudsko gibanje nima samostojnega zavestnega družbenega dejavnika, ki bi ga vodilo, se vendarle nedvomno izraža v nekaterih samostojnih nastopih. Izrazov samostojnega ljudskega gibanja ne moremo prištevati kar neposredno k deklaracijskemu gibanju, čeprav je jasno, da je z njim stvarno in vzročno povezan.

 

Viri in literatura:

  • Perovšek Jurij, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje, v: Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848 – 1992, Ljubljana 2005
  • Pleterski Janko, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Politika na domačih tleh med vojno 1914 – 1918, Ljubljana 1971
  • Pleterski Janko, Študije o Slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981
  • Prunk Janko, Slovenski narodni vzpon (1768 – 1992), Ljubljana 1992
  • Puntar Josip, Majniška deklaracija v svitu slovanskih političnih idej in zgodovinskih dejstev, Ljubljana 1927
  • Vodopivec, Majniška deklaracija, v: Sodobnost (1937), letnik 5, številka 7-8, str. 374-381
  • Weber T. in Novak D. , 20. stoletje v zgodovinskih virih, besedi in slikah: Od začetka 20. stoletja do 1. svetovne vojne (1900 – 1918), Ljubljana 1996

Up Next

Related Posts