»Pivo, vino ali žganje – to sedaj je vprašanje«

Alkoholna omama je pomembno zaznamovala življenje prebivalstva na Slovenskem v prvih letih dvajsetega stoletja. V povezavi s tem je treba omeniti protialkoholni boj, ki je zajel velik del družbenega življenja in je želel ljudi odvrniti od uživanja alkoholnih pijač, kar pa se je pogosto izkazalo za Sizifovo delo. Ljudje so iz takšnih in drugačnih razlogov še vedno posegali po kozarcu – a s kakšno vsebino?

 

»Alkohol je Turek današnjega časa.«

Številna protialkoholna glasila so svoje bralce dnevno opozarjala na nevarnosti, ki jih je s seboj prinašala alkoholna omama, kar pa situacije na Slovenskem večinoma ni izboljšalo. Janez Kalan jo je opisal z naslednjimi besedami:

Pije se pri vsaki priliki in nepriliki. Pije se pri krstu, pije pri smrti, pije pri poroki, pije seveda tudi pri razporoki, pri birmi pa še posebno (takrat mora otrok prvič pijan biti, da z vinskim duhom brž prežene svetega Duha!). Pijejo, kadar so skupaj, pijejo, kedar se razidejo; pijejo skupaj zato, ker so prijatelji, in pijejo zopet, kadar se skregajo; pijejo kadar so žalostni, da se potolažijo; pijejo kadar je vroče, da se ohlade, pijejo, kadar jih zebe, da se ogrejejo; pijejo, kadar so trudni, da se okrepčajo, pijejo, kadar so spočiti – od dolgega časa; pijejo, kadar začno delati, pijejo, kadar končajo, pijejo tudi v sredo, če morejo koga »ožnorati«; pijejo kadar kupčijo sklenejo in pijejo, če je ne sklenejo; pijejo, kadar so lačni, da lakoto potolažijo in pijejo, kadar so siti, da jed zalijejo in »ložje prebavljajo« in tako – pijejo ven in ven.[1]

Situacija naj bi bila še posebno problematična pri mladini. Jurij Trunk tako omenja, da so med mladino za največje junake veljali tisti, ki so ga največ spravili »pod kožo«. Mnogi naj bi se tako ravnali po sledečih besedah: »Moška je beseda taka!/ Kdor izpil je, naj nataka/ Nov kozarec do vrha,/ Tana nina, tina na!«[2]

Pomembno je poudariti, da »alkoljubci« niso vedno posegali po istih alkoholnih pijačah, temveč so imeli na voljo raznoliko alkoholno paleto. Med najbolj znane sodijo vino, pivo in žganje, čemur se bom podrobneje posvetil v tem prispevku.

»Najboljša je pač voda.«

Pitje vode (Vir: Kalan: Sveta vojska, 77.)

Še preden pa pod drobnogled vzamem alkoholne pijače, naj namenim nekaj besed še eni pomembni tekočini: vodi. Protialkoholna občila so ljudem želela vcepiti misel, da je voda zanje najboljša. Namesto da bi posegali po alkoholnih pijačah, naj bi dnevno uživali predvsem vodo. Pri tem so protialkoholni borci naleteli na veliko težavo: V 19. stoletju in še prej voda skoraj nikoli ni bila popolnoma čista, zato so jo želeli »izboljšati« s tem, da so ji dodajali alkohol. Tako je alkohol dobil vlogo razkužila.[3] Podobno idejo zasledimo tudi v 20. stoletju. V Gostilničarskem vestniku so objavili ugotovitve pariškega zdravnika dr. Klinga, ki naj bi s svojimi raziskavami ugotovil, da se v vinorodnih krajih Francije tifus sploh ne pojavlja. V svojem laboratoriju je kasneje dokazal, da imajo »vse vrste vina veliko moč nad bacili.« Še posebej močna vina naj bi bacile v vodi uničila v pičlih desetih minutah, medtem ko naj bi jih šibkejša oslabila do te mere, da ne bi mogli več izzvati bolezni, ki bi jih lahko prineslo pitje »pokvarjene vode«.[4] Za protialkoholne borce seveda to ni bil dovolj dober izgovor. V protialkoholnem občilu Piščalka sicer niso zanikali, da v vodi ni nobenih bakterij, vendar so hkrati poudarili, da te bakterije ne predstavljajo življenjske nevarnosti. Tudi slaba pitna voda naj bi še vedno povzročila manj bolehavosti in umrljivosti kot pri zmernih vino- in pivopivcih. Dodali so še, da bi morali ljubitelji alkohola vložiti več truda v iskanje pitne vode. Tako so zapisali, da »če bi ljudje eno stotino časa in moči, ki jo zahteva dobava alkohola, porabili za dobavo vode, nikomur ne-bi bilo treba slabe vode piti. Pa, vino dobiti iz Bordo ali pivo iz Monakovega, to je malenkost, vodo pa dobiti iz studenca ali kapnico osnažiti, to se zdi neizpeljivo[5] Nezadostno opravičilo za pisce Piščalke je bilo tudi pomanjkanje vode. V nekem kraju so namreč trdili, da morajo piti vino, ker nimajo vode. V Piščalki so jim odgovorili, da pri njih gotovo dežuje, saj v nasprotnem primeru trta ne bi uspevala.[6] Drugi avtorji so navajali še ostale prednosti pitja vode. Pri jedi naj bi voda ohranila njen okus in jo tudi najbolje raztopila. Bela in rdeča vina naj bi še posebej škodovala slabotnim ljudem; rdeča vina naj bi npr. uničevala beljakovine.[7]

Ne glede na pozitivne učinke, ki jih je oz. naj bi jih prinašala voda, ta še vedno ni bila popolnoma sprejeta, saj je bila »zgolj« voda. Trunk tako omenja, da »je med nižjimi stanovi mnenje splošno, da se morajo višji stanovi zavidati, ker so tako srečni (!), da si morejo privoščiti alkohola, kolikor jim drago, med tem ko mora revež ostati pri ‘mokri’ vodi[8]

V podporo pitju vode so izšle tudi različne pesmi. Ena od njih nosi naslov Najboljše vino, čeprav se besedilo na to sploh ne nanaša:

Za vse najboljše to je vino,
ki vir ima tam pod pečino,
in po kamenčkih brzo teče:
Studenček bistri se mu reče.

Namaka nam zelene loke,
pokušajo ga srne sloke;
z njim ptički drobni se krepijo,
ko v grmih, logih se lovijo.

Bog sam nam dal je to pijačo.
Naj jemo črni kruh, pogačo,
prilega voda se najbolje.
Ob vodi vsi smo zdrave volje.[9]

Take pesmi večinoma niso padle na plodna tla, saj so ljudje še vedno posegali po alkoholnih pijačah.

»Tud’ pri vsaki kompaniji, na sedmini in gostiji, moram jaz na mizo prit’!«

Mineralna voda lahko pomaga tudi po “krokarijah” (Vir- Gostilničarski Vestnik. 25. julij 1934, 4.)

Vino je bilo med vsemi alkoholnimi pijačami zelo spoštovano, pri čemer so zmerno pitje pogosto povezovali s pozitivnimi učinki. Pomagalo naj bi pri izboljšanju krvi bolehnega človeka, pa tudi pri veselju v družbi,[10] to pa naj ne bi bili njegovi edini pozitivni lastnosti. Pozdravilo naj bi vsako bolezen, nekatere ženske pa so vino želele zaužiti takoj po porodu. Janez Volčič je že v 19. stoletju v svojem priročniku zapisal: »Dolenec misli, pa tudi Gorenec ga posnema, da je vino zdravilo, dejal bi, vsaki bolezni. Mlade matere ga hočejo imeti. (Ko neki hribovec ni hotel ali ni mogel, ne vem vina kupiti, mu je žena rekla: Drugoč pa ti rodi!)«[11] Prav tako so verjeli, da je bilo treba z vinom sprati rane, nastale pri padcih.[12]

Poleg kvalitete vina sta bila pomembna tudi količina in čas, ko je »vinoljubec« spil kozarec te alkoholne pijače. V marsikaterem pregledanem viru so zagovarjali zmerno uživanje alkohola v določenih delih dneva. V Zgodnji danici so npr. zapisali:

Tako škoduje zdravju, ako se vino vživa na tešč želodec za zajutrek. Prija pa opoldne med obedom ali pa po obedu. Zvečer je najbolje malo ali tudi prav nič vina vžiti; marsikateremu pa dobro ugaja kozarec zdrave pive. Zelo si zdravje kvari in spanje trga, kdor v pozno noč vživa obilico vina ali drugih opojnih pijač. Tak tudi drugi dan ni za nikakšen napor. Zdravnik, ki bi tako delal, ne bi bil drugi dan sposoben za operacije, niti ne duhovnik ali učitelj, ali uradnik za svojo službo. Zlato je pravilo za slehernega, sosebno še za duhovnika: Toliko naj človek pije, da se ne bode znalo niti mu reklo, da je pil.[13]

Podobno mnenje lahko zasledimo v še katerem takratnem viru: Zmerno uživanje vina je bilo dovoljeno, v posameznih situacijah celo zaželeno, bati pa se je bilo treba predvsem nenadzorovanega uživanja. Dr. Aleš Ušeničnik v občasnem uživanju vina ni videl nič slabega, saj je v tem videl možnost za sprostitev človeka, ko naj bi pozabil na svoje vsakdanje tegobe in težave. Tudi slednje na človeka lahko vplivajo negativno in ga spravijo v prerani grob.[14] Takega prepričanja pa seveda niso delili vsi.

Ostri zagovorniki abstinence so pitje kakršnegakoli alkohola, vključno z vinom, odklanjali. Nekateri so šli še korak dlje in dejali, da je alkohol pravzaprav strup ter tako sprožili hudo debato in zmedo. Zakaj je Jezus Kristus potem uporabil vino, če je strup? Zakaj je v Kani Galilejski vodo spremenil v vino, če je le to strup? V Svetem pismu je prisotnih še nekaj podobnih »alkoholnih« primerov, npr.: Vino poživlja srce in razveseljuje dušo, če ga piješ o pravem času in zmerno.[15] Ta in podobni primeri so ostrim zagovornikom abstinence prinesli težave, kar pa jih ni ustavilo. Pogosto so interpretacije ocenili kot napačne in ponudili svoje, povsem drugačne poglede na to temo. Leta 1905 je v Piščalki izšel članek Antona Orla, v katerem je šel avtor v svojem protialkoholnem zanosu tako daleč, da je pripravil novo interpretacijo posameznih dogodkov Svetega pisma. Po njegovem mnenju se nikakor ne da dokazati, da je Jezus v Kani Galilejski vodo spremenil v pravo, »opojno« vino, saj je v odlomku zapisano zgolj to, da je vino boljše kot prej. Razlog za to naj bi tičal v tem, da niso pili pravega vina ampak grozdni sok. Tudi ostali primeri naj bi kazali na uporabo grozdnega soka in ne na pravo vino. Podan je celo odgovor, zakaj Jezus ni obsodil pitja alkohola. Avtor to utemeljuje z dejstvom, da alkoholizem takrat še ni bil socialna bolezen, hkrati pa dodaja, da Jezus v Evangeliju ni obsodil niti suženjstva, pa to še ne pomeni, da ga je odobraval.[16] Zanimivo je, da je Piščalka v svoji naslednji številki v enem od prispevkov omenjala Svetega Pavla in njegovega učenca Timoteja. Slednji naj bi po navodilu svojega učitelja zaradi želodčnih težav lahko spil malo vina. V prispevku so zapisali, da v primeru takih težav lahko tudi sedanji bralci spijejo malo alkohola, saj »za zdravilo nobeden abstinent ne brani piti alkohola,« vendar to le v primeru, »da zdravniška veda dosedaj ni iznašla druzega bolj uspešnega in manj nevarnega zdravila za to bolezen[17] kar ni ravno voda na mlin abstinenčnemu boju. Ne smemo pa pozabiti, da so v takratnih časih ljudje pogosto verjeli, da vino lahko pomaga pri različnih zdravstvenih težavah, kot sem predstavil v uvodnem delu prispevka.

»Aqua vitae« ali »aqua mortis«?

Posledica prevelikega uživanja alkohola (Vir: Kalan: Sveta vojska, 21)

»Ognjena voda« ali žganje je sprva spadalo med pijače, ki naj bi prinašale pozitivne lastnosti. V 13. in 14. stoletju so menili, da preganja slabo voljo, poživi srce, pomirja zobobol in varuje pred kugo. Še leta 1735 so se pojavljali zapisi, da je bilo žganje nekakšno univerzalno zdravilo.[18] Odnos do te »čudežne« aqua vitae se je v prihodnjih stoletjih spremenil. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je žganje že spadalo med pijače z najbolj negativno konotacijo, proti kateri so ljudje nastopali z veliko mero nezaupanja. Tej spremembi navkljub so v posameznih časnikih še vedno omenjali pozitivne lastnosti žganja. V Zgodnji danici pišejo, da naj bi borovničevo žganje pripomoglo v boju proti diareji, brinjevec pa naj bi bil uporaben za boj zoper vodenice.[19] V nekaterih delih so menili, da žganje ljudje lahko uživajo samo kot zdravilo, »ko si se vtrudil in opešal, se smeš z eno čašico žganja okrepčati in osvežiti – ali ne naprej[20] Žganje naj bi pomagalo tudi pri pikih modrasa ali česa podobnega.[21] Ne glede na (nepravilne) domneve je treba poudariti, da je takratno javno mnenje večinoma močno nasprotovalo žganju, saj je njegovo prekomerno uživanje vodilo v številne težave; od družinskega nasilja in propada domačij, pa vse do bolezni, povezanih z žganjem. Porast žganjepitja na Kranjskem se je zgodil na prelomu iz 19. v 20. stoletje; če je še leta 1889 količina popitega žganja na Kranjskem znašala približno 3.084.396 litrov, se je ta do leta 1900 povečala na približno 4.897.488 litrov, kar je pomenilo, da je na Kranjskem na vsako osebo steklo 9,9 litrov žganja. V Piščalki, kjer so te podatke tudi objavili, niso imeli podatkov za obdobje med letoma 1900 in 1905, vendar je Frančišek Avsec predvideval, da je žganjepitje v tem obdobju napredovalo približno toliko, kot v časovnem obdobju med letoma 1895 in 1900.[22]

Do žganjeljubcev je bil posebno kritičen dr. Ivan Robida. V svojem sestavku o alkoholizmu je zapisal, da prebivalstvo na Slovenskem zahteva še posebej močno pijačo. Kritičen je bil tudi do tistih, ki so si naredili mešanico vode in žganja. Ko so tekočino zmešali, so jo pogosto še udarili ob koleno, da bi se tekočina bolj razgrela. To mešanico so poimenovali »kolenovec«.[23] Da bi bilo stanje še hujše, so žganje pogosto dajali tudi otrokom, s čimer so lahko povzročili tudi nepopravljive posledice. Leta 1906 so v Slovenskem učitelju zapisali:

Videl sem že, kako je steklenica žganja potovala po mizi. Bili so otroci in so tudi pili. Celo žene sem videl, ki so dojenčkom dajale žganja. Nekoč sem videl, da je žena dala detetu, staremu okoli 2 leti, popiti 2 dkg hudega žganja. Razume se, da je dete bilo popolnoma pijano, a žena se je smejala kot nora. Pijano dete ji je bilo igrača. V kraju, kjer službujem, pijejo žganje kot vodo. Pije staro, pije mlado, pijejo moški, pijejo ženske; ne pazi se na to, ali je žganje doma žgano ali je slivovka ali špiritus, samo da je žganje.[24]

S takimi težavami se niso soočali samo na slovenskem področju. V nekaterih državah so želeli pitje žganja nadomestiti z drugimi alkoholnimi pijačami (predvsem s pivom), s čimer pa pogosto niso dosegli želenih rezultatov oz. so prišli z dežja pod kap.

»Proč z žganjem, sem s pivom!«

Na Slovenskem je imelo v tem času veliko vlogo tudi pivo, ljudje pa so ga popili veliko. Če so na Kranjskem še leta 1896 popili 8.525.784 litrov, se je ta številka do leta 1905 dvignila na več kot 13 milijonov litrov, pri čemer se je v prvih letih 20. stoletja skoraj podvojila. Poraba piva je poskočila predvsem po tem, ko so pivo začeli shranjevati v steklenicah in mu tako podaljšali rok uporabe.[25] Kot že omenjeno, so na nekaterih področjih pivo poskusili uporabiti kot nadomestek žganja. Oblasti so (npr. v severnih deželah) spoznale škodo, ki jo je s seboj prineslo pretirano žganjepitje, zato so slednjega želeli nadomestiti s pivom. Pivo je resda imelo manjšo vsebnost alkohola, vendar naj bi ga ljudje zato spili več, tako da je bila količina zaužitega alkohola skorajda enaka.[26] Na podoben način so se proti pretiranemu žganjepitju borili v Nemčiji, pri čemer niso imeli pretiranega uspeha. Do tega »polovičarstva« v protialkoholnem boju je bil še posebej kritičen Anton Orel, ki je zapisal:

Vživanje piva se je dvignilo do nezaslišanih razmer in se dviga še vedno bolj. Pri tem pa ni vživanje žganja na Nemškem v zadnjih 15 letih niti relativno padlo, na Francoskem in v Belgiji se je pa še celo relativno dvignilo. Na Nemškem, v Belgiji, na Angležkem se zavžije celo več alkohola v pivu kot v žganju. Tako je dosegla takšna agitacija, da je na Nemškem pivski alkoholizem premagal žganjarski alkoholizem.[27]

Mesto se utaplja v pivu (Vir: https://pivnica.net/pivske-razglednice/2186/)

Pitje piva je sprva veljalo za dokaj neproblematično, vendar se je stanje z njegovim uspešnim pohodom spremenilo. Tudi pivo naj bi s seboj prinašalo številne negativne posledice. Človeka naj bi naredilo lenega, neumnega in nezmožnega. V hmelju naj bi se skrival strup, odgovoren za poneumljanje. Vsebnost alkohola v pivu je sicer manjša kot v žganju, vendar je zaradi prekomernega uživanja lahko povzročil večjo škodo ostalim organom, predvsem srcu in jetrom.[28] Pivo so ljudje pogosto povezovali tudi s hranilnostjo, saj so bili pivoljubci pogosto močnejše postave. To je bilo sicer res, vendar so razlogi za večji obseg pasu ležali drugje: Kalan je ljudi opozarjal, da taka debelost ni bila »znamenje zdravja in moči«, temveč znamenje bolehnosti in onemoglosti. Telesni organi naj ne bi dobro predelali vseh snovi, zato se je na njih začela nabirati tolšča.[29] Pivo je bilo pogosto negativno zaznamovano še iz povsem drugih razlogov. Kalan je opozarjal, da pivoljubci s pitjem piva financirajo predvsem tuje kapitaliste.[30] V Zlati dobi so objavili podobno misel: Če že morate piti, ne pijte žganja, ne pijte piva, pijte edino domače vino. Ne podpirajte Nemcev, Lahov, Judov itd. – na škodo domačih vinogradnikov![31]

Začetek 20. stoletja je bil za slovenski narod buren čas, v katerem so morali Slovenci braniti svojo kulturo. Mnogi časniki so opozarjali, da jim to s pomočjo alkohola ne bo uspelo, še več. Alkohol so povezovali s slabitvijo naroda, česar pa si v tistem času niso želeli. Za mnoge je bila abstinenca edina možna rešitev, vendar ni padla na plodna tla, alkohol pa je še vedno predstavljal vsakdan slovenskega življa. Kako bi torej lahko odgovorili na vprašanje v naslovu? Vsak »alkoljubec« je imel zagotovo svojo najljubšo pijačo. Goreči podporniki abstinence pa bi na vprašanje lahko odgovorili malo drugače: »Če žeja te, le brez strahu, napij se iz studenca! Zakliči zraven prav glasno; Živela abstinenca!«[32]

Viri in literatura:

  • Avsec, Frančišek. »Koliko izpijemo na Kranjskem.« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. 1906, leto 2, št. 9, 284–289.
  • »Drobtine.« V: Slovenski učitelj: glasilo krščansko mislečih učiteljev in vzgojiteljev. april 1906, letnik 7, št. 4, 82–88.
  • »Kaj hočemo piti?« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. 1906, letnik 2, št. 3, 101–104.
  • Kalan, Janez. Kaj je torej z alkoholom? Ljubljana: Katoliška Bukvarna, 1906.
  • Kalan, Janez. Sveta vojska. Bog jo hoče! Kdo si upa vanjo?. Ljubljana: društvo Abstinent, 1906.
  • »Kjer je vino, ni tifusa.« V: Gostilničarski Vestnik. Strokovno glasilo Zveze združenj gostilniških obrti Dravske banovine v Ljubljani. julij 1934, leto 4, št. 6, 6.
  • Krek, Mici. »Kaj jaz vem…« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. 1906, leto 2, št. 7.
  • Montanardi, Massimo. Lakota in izobilje: evropska zgodovina prehranjevanja. Ljubljana: Založba/*cf., 1998.
  • »Najboljše vino.« V: Angeljček. Junij 1935, letnik 43, št. 10, 147.
  • »O zmernosti v pijači ali o treznosti.« V: Zgodnja danica. Katoliški cerkveni list. januar 1901, letnik 54, št. 3, 20–22.
  • Orel, Anton. »Alkoholizem in socijalno vprašanje.« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. oktober 1905, letnik 1, št. 4, 107–115.
  • Orel, Anton. »Alkoholizem in socijalno vprašanje.« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. november 1905, letnik 1, št. 5, 137–145.
  • »Protialkoholna knjižnica.« V: Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. 1906, letnik 2, št. 8, 263–265.
  • Robida, Ivan. »Alkoholizem.« V: Ljubljanski zvon, 1901, letnik 21, št. 6, 448–452.
  • Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 2008.
  • »Sveto pismo in alkohol.« Piščalka za abstinente, pivce in pijance. Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. december 1905, letnik 1, št. 6, 186–188.
  • Ušeničnik, Aleš. »Alkoholizem in abstinenca.« V: Katoliški obzornik. 1906, letnik 10, št. 1.
  • Volčič, Janez. Domači zdravnik. Kratek navod si zdravje vterditi in življenje podaljšati. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1874.
  • Trunk, Jurij. Bodi svoje sreče kovač! Nauki za vsakdanje življenje. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1904.
  • Zajc, Marko. »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič.« Značaj protialkoholnega gibanja pod vodstvom Janeza Kalana pred prvo svetovno vojno.« V: Zgodovina za vse. Vse za zgodovino. Zgodovina alkohola in tobaka na Slovenskem, 2/15 (2008), 58–67.

[1] Kalan, Sveta vojska, 14.

[2] Trunk, Bodi svoje sreče kovač!, 94.

[3] Montanardi, Lakota in izobilje, 160.

[4] »Kjer je vino, ni tifusa,« 6.

[5] »Kaj hočemo piti?« 102.

[6] »Kaj hočemo piti?« 102.

[7] Trunk, Bodi svoje sreče kovač!, 87–88.

[8] Trunk, Bodi svoje sreče kovač!, 107.

[9] U., »Najboljše vino,« 147.

[10] »O zmernosti v pijači ali o treznosti,« 20.

[11] Volčič, Domači zdravnik,23.

[12] Volčič, Domači zdravnik,109.

[13] »O zmernosti v pijači ali o treznosti,«21.

[14] Ušeničnik, »Alkoholizem in abstinenca,«101.

[15] Sveto pismo, Sir 31, 28.

[16] Orel, »Alkoholizem in socijalno vprašanje,« 139.

[17] »Sveto pismo in alkohol,«187.

[18] Montanardi, Lakota in izobilje, 162.

[19] »O zmernosti v pijači ali o treznosti,« 22.

[20] »Protialkoholna knjižnica,« 265.

[21] »Protialkoholna knjižnica,« 265.

[22] Avsec, »Koliko izpijemo na Kranjskem,« 284–285.

[23] Robida, »Alkoholizem,« 451.

[24] »Drobtine,« 84.

[25] Avsec, »Koliko izpijemo na Kranjskem,« 288.

[26] Avsec, »Koliko izpijemo na Kranjskem,« 287.

[27] Orel, »Alkohol in socijalno vprašanje,« 109.

[28] Orel, »Alkohol in socijalno vprašanje,« 108–110.

[29] Kalan, Sveta vojska, 20.

[30] Kalan, Kaj je torej z alkoholom, 28.

[31] Zajc, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič.« 65.

[32] Krek, »Kaj jaz vem…« 229.

Up Next

Related Posts