11. februarja 1951 je bila na Pohorju slovesna otvoritev žičnice. »Žičnica, ki je plod požrtvovalnega dela mariborskih strokovnjakov tov. Čopa, Kožuha in ing. Pipana, je prva sedežna žičnica v Jugoslaviji, zgrajena iz domačega materiala.« Žičnica je bila dolga 600 metrov in je potnike pripeljala 130 metrov visoko. Žičnica je imela 25 sedežev in je lahko v eni uri prepeljala 125 ljudi. »Na žičnici je delalo predvsem največje število domačih smučarjev, ki so požrtvovalno gradili ter vložili nad 100.000 prostovoljnih ur v njeno dograditev. Najbolj so se odlikovali smučarji Cizej, Sevčnikar, Šober in Sinkovič.« Ob otvoritvi so priredili tekmo v veleslalomu na 700 metrov dolgi progi s 23 vratci in 150 metri višinske razlike. Poleg domačih mariborskih smučarjev so se na tekmi pomerili tudi tekmovalci iz Raven na Koroškem. »Otvoritvi vzpenjače je sledila še druga slovesnost in sicer otvoritev nove smučarske postojanke, ki leži 920 m visoko in sicer ob zgornji postaji vzpenjače.«

Žičnico je do maja 1952 poganjal motor, ki je bil izdelan v mariborski Metalki, po tem pa so do tja speljali električni vod ter zamenjali pogon. 4. novembra 1957 je na Pohorju začela delovati nova krožna kabinska žičnica, ki je pripeljala smučarje na Pohorje iz doline.

Viri: Večer, Ljudska pravica, Polet