1. Ureditev prostitucije (kasernacija in reglementacija)
Zaradi prej opisanih razmer so se stvari začele spreminjati. Prostitutke so podvrgli zdravstvenemu in policijskemu nadzoru, kar je bistvo reglementacije, lahko pa so jo omejili na točno določeno lokacijo, kar je značilno za kasernacijo.[1] Pri nas se je sistem razvijal različno, vsako mesto se je v skladu z zakonodajo, ki je veljala, odločilo za ustrezno rešitev, ki ni naletela zgolj na pozitivne odzive.
1.1 Celje
Takoj po izidu novega zakona o prisilnih delavnicah leta 1885, ki je spreminjal določila kazenskega zakonika iz leta 1852, je bila oktobra podana prošnja za odprtje prve javne hiše v Celju. Občina je zavlačevala z odgovorom.[2] Januarja 1886 so se obrnili na celjsko Zdravniško društvo, ki jim je priporočilo odprtje javne hiše, ker bi to zajezilo spolne bolezni in tajno prostitucijo ter omililo samozadovoljevanje, homoseksualnost in celo samomore. Vseeno je občinski odbor zavrnil prošnjo. Kazniva dejanja so pripeljala občino do tega, da so se leta 1895 obrnili na mesta, ki so imela prostitucijo že urejeno. Gradec jim je v odgovor priložil primere knjižic in samega regulativa.[3]
Leta 1896 je so tako odprli prvo javno hišo na Gizelini, današnji Ipavčevi, ulici 13. Kljub nasprotovanju sosedov je hiša obratovala do leta 1912, ko se je govorilo o prodaji hiše novi lastnici. Prišlo je do množičnih pritožb (ogrožanje morale otrok, stagnacija gradbene dejavnosti, hrup). Sprva so napovedali odvzem obrtnih pravic lastnici za naslednje leto.[4] Nato pa so dodelili to pravico drugi lastnici, ki je leta 1913 odprla javno hišo na Gizelini ulici 20.[5]
1.2 Ljubljana
Vprašanje prostitucije je bilo v Ljubljani urejeno zelo pozno v primerjavi z ostalimi podobnimi mesti. Kakor pri vseh ostalih je bil poglaviten razlog za omejitev prostitucije na legitimna mesta skrb za zdravstveno stanje v mestu. Drugi razlog pa je bila skrb za moralo prebivalcev, ki so jo prostitutke kvarile s svojim gibanjem v javnosti.
1.2.1 Kasernacija
V Ljubljani je najprej prišlo do kasernacije in kasneje do reglementacije. Uradno je bila prostitucija z zakonom omejena na točno določeno mesto 15. 2. 1897, ko so odprli javno hišo na Zvonarski ulici 13.[6] Na tej ulici sta v istem obdobju delovali dve javni hiši. Datum odprtja hiše na številki 11 je neznan, verjetno po letu 1900, ker jo viri dve leti prej ne omenjajo. Obratovanje hiš lahko delimo v dvoje obdobij. Prvo obdobje je potekalo med letoma 1897 in 1904. Delovanje javne hiše je dobrila mestna občina pod vodstvom župana Ivana Hribarja, ki je ob odobritvi postavil določene pogoje glede delovanja. Če bi se izkazalo, da takšna ureditev prostitucije ni primerna, bi se javni hiši nemudoma zaprli. Zožil je tudi krog ljudi, ki so hiši lahko obiskovali. Sporen se mu je zdel vpliv takšne obrti na gojence v zavodih ter komaj dorasle mladeniče. Omejil je tudi narodnost zaposlenih prostitutk. Lastnica hiše je morala poskrbeti, da so te prihajale iz tujine. Prvič sta bili hiši zaprti zaradi same lastnice, ki je bila obtožena trgovanja z belim blagom, kar je veljalo za hujše kaznivo dejanje. Ponovno sta odrli svoja vrata javni hiši na Zvonarski leta 1905, tokrat jo je vodil lastnik, trajalo pa je do leta 1919.[7] Da bi se lastniki javnih hiš čim manj okoriščali na račun stanujočih prostitutk, so mestni svetniki postavili trde pogoje za odprtje. Lastnik je moral prostitutkam stanovanje odpovedati vsaj 24 ur pred izselitvenim rokom. Oddajal je sobe treh kvalitet, ki so imele določene cene. Oskrboval jih je lahko s kurjavo, elektriko, razsvetljavo in hrano.[8] Nedovoljeno pa mu je bilo preprodajanje tobaka in alkohola ter posojanje denarja. Sestavljen je bil hišni red, ki je prepovedoval zadrževanje po hodnikih in v veži, določal higienske ukrepe in zahteval mir ter vračanje v stanovanje do devete ure.[9] Tudi za prehrano prostitutk je bilo poskrbljeno. Sprva so hodile obedovat v bližnje gostilne, kasneje pa jim je Kališ nudil kuhane obroke. Večinoma naj bi bile s hrano zadovoljen, prihajalo pa je tudi do pritožb glede tega. Tako se je na primer ena izmed stanovalk pritožila, da so obroki premalo fino izbrani.[10]
1.2.2 Reglementacija
Med obdobjem prepovedi obratovanja javnih hiš so v Ljubljani reševali problem prostitucije z reglementacijo. Mestne skupnosti so se predhodno pozanimale, kakšna je ureditev v drugih mestih. Ker je Ljubljana to vprašanje reševala dokaj pozno, se je lahko zgledovala po bližnjih mestih. Po zgledu Reke, Maribora, Gradca, Hamburga in Celovca je leta 1904 mestni magistrat izdal Navod, ki je določal in usmerjal ureditev. Prostitutke so bile podvržene tako policijskemu kot zdravstvenemu nadzoru. Zdravstveno so zanje predvidevali, da se bodo pustile pregledati dvakrat (torek, petek)[11] mestnemu policijskemu zdravniku, ki si je tako pridobil nove stranke in dodaten vir zaslužka. Z uspešno opravljenim pregledom so dobile potrdilo v zdravstveno knjižico, ki jim je omogočala delovanje v privatnih sobah. [12] Vseeno pa so njihovo svobodno izbiro lokacije in časa dokaj zamejili z določenimi pravili. » /P/rostitutke niso smele stanovati v obljudenih ulicah, blizu cerkva, šol in uradov. Nadalje je bilo določeno, da so smele stranke hoditi iskat na ulico do 22. ure, če pri tem niso vzbujale pozornosti in so se spodobno vedle, prav tako pa se niso smele posluževati zvodnikov.«[13] Ker so jim takšna pravila zmanjševala dobiček, so za kršiteljice predvideli tudi globo ali zaporne kazni (6 ur–14 dni).[14] Prepovedano je bilo vabljenje moških s kretnjami, klici in smehljajem, sporno pa je bilo lahko že samo počasno sprehajanje in postajanje pred lastno hišo, katere okna so morala biti zagrnjena.[15]
1.2.3 Odmev zaprtja javnih hiš v časopisju
Deželna vlada za Slovenijo je z naredbo prostitucijo in delovanje javnih hiš leta 1919 na Slovenskem ponovno prepovedala. V praksi ni takoj prišlo do spremembe. Dolgo časa so se še vedno ravnali po zakoniku, ki je javnim hišam omogočal obratovanje. Izjemi sta bili javni hiši na Zvonarski, ki sta bili leta 1919 vseeno zaprti in kasneje porušeni zaradi gradbenih del.
O obdobju, ki je nastopilo po prvi svetovni vojni, ni veliko arhivskih virov. Večinoma so o tem področju poročali časopisi. Ti so se dokaj medlo odzvali na moralno odločitev oblasti.[16] Stališče, ki ga je zastopalo takratno časopisje, nam ponazarja kratka obravnava v Domoljubu: »Pametna odredba deželne vlade je soglasno odredila, da se morajo vse zloglasne hiše po slovenskem ozemlju zapredi. Tako je prav!«[17] Slovenski narod pa se je poleg poročila o zaprtju javnih hiš dotaknil tudi sledečega vprašanja:
»More li država zasigurati mlademu človeku življenjski minimum, da se more oženiti in prehraniti rodbino in da mu ni potrebno zahtevati plačane ljubezni?«[18] Če država tega vprašanje ne bo rešila, napovedujejo posledice: »Inače bomo namesto javnih hiš dobili privatna tajna legla prostitucije, ki bodo še hujša razsajališča spolnih bolezni, kakor javne hiše pod zdravstveno kontrolo, četudi nezadostno, bodo tajna bludišča prosta tudi tega.«[19]
Veliko več je bilo govora o prostituciji v tujini ter spolnih boleznih, ki so bile v tistem obdobju v porastu zaradi umika obrti v ilegalo. Slovenski narod je poročal tudi o sestanku Slovenskega zdravniškega društva v Ljubljani, na katerem so razpravljali o zaprtju javnih hiš in problemu spolnih bolezni. Časopis sporoča, da je vest o tem, da je vsaka ženska v Ljubljani med 20 in 40 letom spolno bolna, izmišljena: »Nasproti takim izmišljenim trditvam omenjene notice moramo javnosti povedati:
»”Slovensko zdravniško društvo” je na svojem mesečnem sestanku dne 27. marca v daljši znanstveni debati razpravljalo vprašanje spolnih bolezni in prostitucije.«[20]
Na sestanku so dognali, da bi se morali poostriti zakoni, ki bi obvarovali žensko čast. Večji pomen bi morali dati nadzoru obrti, ki omogočajo razvoj prostitucije. Glede zadev, ki se dotikajo zdravstvenih ukrepov, pa je potrebno za mnenje povprašati strokovnjake v stroki.[21]
V nasprotju s časopisjem je revija Ženski svet namenila več pozornosti samemu stanju prostitucije na Slovenskem. Njihova ciljna tema so bili predvsem vzroki in preprečevanje prostitucije, pri katerem bi morale aktivno sodelovati tudi ženske.[22]
2. Zdravstvo in nadzor
Z reglementacijo in kasernacijo se je vzpostavil tudi zdravstveni nadzor nad prostitutkami. Te so morale opraviti obvezni zdravstveni pregled pri mestnemu policijskemu zdravniku dvakrat tedensko, ki jim je vnesel potrdilo o stanju v knjižico, ki so jo morale na zahtevo strank pokazati.[23] Med posameznimi pregledi ni smelo preteči več kot tri dni časa. Če je zdravnik opazil znake obolenj, je pacientko napotil v deželno bolnišnico, lahko so prosile za dodatno 3-dnevno opazovanje. Noseče so morale opustiti obrt v sedmem mesecu. Glede na razred prostitutke so opravljali pregled na domu, magistratu ali v ordinaciji. [24]
»Taksa za enkratni pregled prostitutke v zdravnikovi ordinaciji je znašala 1 K, v stanovanju prostitutke pa 2 K. Višjega zneska zdravnikom ni bilo dovoljeno jemati. Za prostitutke, ki navedene takse niso mogle plačati, je bil pregled brezplačen.«[25]
Vsak zdravnik je moral voditi zapisnik pregledov. V primeru obtožb zaradi okužbe so morale prostitutke na pregledu dokazati svoje zdravstveno stanje.[26] V vojski so nadzor še poostrili. Z izoblikovanjem mreže javnih hiš v zaledju so omilili vpliv tajne prostitucije, vojake pa so bolje poučili o razkuževanju in jih založili z razkužili (alkohol). Da se ne bi bolezni širile med opravljanjem zdravstvenih storitev, je moralo osebje pred nastopom v službo pustiti pregledati.[27]
Sprva je bil spolnim boleznim namenjen dermatološko-sifilitični oddelek deželne bolnišnice v Ljubljani. V bližini je bilo zdravljenje mogoče tudi v Trstu. Z letom 1904 je nastopila sprememba, saj se je Jernej Demšar, da bi bilo ljudstvu zdravljenje bolj dostopno in ozaveščenost večja, odločil, da brezplačno odpre ordinacijo enkrat tedensko (po eno uro) za kožne in spolne bolezni.[28] Poudarjal je, da mora posameznik, če opazi spremembe obiskati zdravnika.[29] Obljubljal je tudi uspešno zdravljenje sifilisa z živim srebrom in jodovim kalijem.[30]
Nadzor se je izkazal za uspešnega, saj so leta 1907 zasledili tri primere spolne bolezni med prostitutkami v javni hiši na Zvonarski, leta 1908 samo enega, naslednje leto pa nobenega.[31]
Velik premik je bilo sprejetje zakona leta 1921, ki je omogočal ustanavljanje ambulant, katerih namen bilo raziskovanje in zdravljenje, tudi brezplačno. Leto kasneje je bil sprejet pravilnik, ki je narekoval delo ambulantam, ki so se ukvarjale z veneričnimi obolenji.[32]
2.1 Preventivni ukrepi
Na trgu so se pojavila mazila in pripravki, ki so obljubljala uspešno zdravljenje spolnih bolezni. Ljudje so podlegali oglasom v časopisju, namesto da bi poiskali zdravniško pomoč. [33] Jernej Demšar kot edino popolnoma uspešno sredstvo podaja vzdržnost pri izven zakonskih stikih. Kot nezanesljive metode pa priporoča še nanašanje vazelina na spolovilo, uriniranje, umivanje z milom, hipermangan in vbrizgavanje protargola. Kondomi so bili v prodaji in razširjeni med ljudmi, a jih niso uporabljali kot preventivo pred okužbami.[34] O tem je bila osveščena prostitutka Amalija Dolenc, ki se je ravno zaradi njihove rabe obvarovala spolnih bolezni vsaj za določeno obdobje.[35] S spremembo spolne morale med prvo svetovno vojno pa se je uporaba kondomov povečala. Ti niso bili samo zaščita pred spolno prenosljivimi boleznimi, ampak tudi pred nezaželeno nosečnostjo, ki je bila še vedno sporna.[36]
Kasneje so se počasi začeli postavljati temelji spolne vzgoje. Tudi Škerlj je na podlagi svojih raziskav dognal:
»Pred vsem je treba razčistiti načelno vprašanje, ali je spolna vzgoja sploh potreba. Meni je odgovor jasen: je potrebna, nujno potrebna. /…/ Kaj ve danes kmečki fant ali pa mlado kmečko dekle o spolnih boleznih?«[37]
3. Ženski pogled na prostitucijo in reševanje problemov
S tem, kako preprečiti ali pa vsaj zmanjšati prisotnost prostitucije, se ni ukvarjala samo takratna oblast in z njo povezane institucije (policija, sodstvo, zdravstvo), ampak tudi neodvisne organizacije. Tako zavoda Sv. Nikolaja in Sv. Marte kot Narodna ženska zveza Srbov, Hrvatov in Slovencev, so s svojimi aktivnostmi želeli pomagati ogroženim ženskam, da se ne bi moralno pokvarile zaradi različnih stisk. Zavod Sv. Nikolaja in Zavod Sv. Marte sta poskušala pomagati socialno ogroženim ženskam z zatočišči.[38]
Eno izmed takšnih je bilo v Trstu. »Ubogim dekletom so prav tržaške Slovenke prve ponudile pomoč. Leta 1898 so v Trstu ustanovile Zavod svetega Nikolaja, zavetišče za brezposelne služkinje in za mlada dekleta, ki so prišla v mesto in v primeru težav niso vedela, kam se obrniti.«[39] V takšne zavode so se torej zatekle predvsem ženske, ki so iskale službo kot služkinje, gospodinje, hišne pomočnice. Položaj tega zaposlitvenega razreda je bil izredno težak.[40] »Delo, ki ga služkinje niso zmogle čez dan, se je nemalokrat zavleklo pozno v noč, njihov delovnik pa je po navadi trajal 15 do 16 ur, po potrebi tudi več.«[41] Za opravljeno so bile plačane s hrano in stanovanjem ter mesečnim plačilo, ki je na začetku znašalo 2–3 goldinarjev, kar je mnoge pahnilo v iskanje dodatnega zaslužka v prostituciji. [42]
Aktivno sta se na tem področju povezovali revija Ženski svet in Narodna ženska zveza Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prva je redno poročala o dogajanju ter objavljala članke, ki so se tako ali drugače dotikali sporne teme.[43] Narodna ženska zveza je poleg kongresov in skupščin leta 1922 ustanovila fond, s katerim je poskušali zaščititi moralno ogrožena dekleta. V poročilu pa so bili omenjeni tudi pozivi državi, da nameni največjo skrb zaščiti mladine in otrok, po zakonu je namreč bila dolžna zagotoviti materialna sredstva. Zveza je poskušala reševati problem moralnega kvarjenja in nevarnosti, v kateri so se znašle ženske, tudi po zgledu tujine, saj so se predstavnice udeleževale mednarodnih konferenc.[44] Ženski svet je zapisal: »Iz teh poročil se vidi, da so ženska društva izredno aktivna in da z lepimi uspehi delujejo za dobrobit naroda.«[45]
V Ženskem svetu pa so se s prispevki dotikali tudi samega polemiziranja glede prostitucije. Pogosto so objavljali poročila z ženskih kongresov. Na enem izmed njih so predstavnice jasno izrazile svoje mnenje: »Prostitucija je plod moderne družbe, kapitalizma ter dvojne morale, /…/.«[46] Slednjo ponazarjajo s primerom, ko mož plača ženski, ki jo je v prostitucijo pahnila ekonomska šibkost, za spolne usluge s kruhom in ji hkrati prida pridevek vlačuga. Sam svojega dejanja moralno ne ovrednoti, čeprav je mogoče celo bolj sporno. »Moški je toliko podel v svojem značaju, da mu je dobra sleherna ženska, nizka ali visoka, samo da je ženska, četudi jo pozneje zaničuje in se je sramuje,«[47] je prepričanje kongresa, ki s tem poskuša poudariti, da prostitutke niso razvedrilo le nižjim slojem, ampak tudi moškim iz višjega sloja, saj je glavno vodilo tistega časa užitek [48]
Prostitucijo obravnavajo kot socialni problem, ki izvira iz družbene bede in nazorov o ženski. Glavni vzrok za finančno stisko žensk je nižja vrednost dela. Plačilo ne zadostuje niti za osnovne človekove potrebe, zato si morajo iskati dodatno delo.[49] Omenjajo tudi načrtno nizkost ženskih plač: »Marsikateri šefi pisarn nalašč plačajo svoje uradnice malo, samo da se jih prej ali slej polaste; poklonijo jim še kakšno cunjo ali jim plačajo ložo v gledališču.« [50] Z nudenjem spolnih uslug nadrejenim so si lahko izboljšale položaj na delavnem mestu, kar so jim mnogi svetovali. [51]
Zavzemale so stališče, da je jedro prostitucije visoka družba, ki pahne nižje sloje v takšno življenjsko stisko, da se jim uklonijo. Kot centre nečiste obrti pa omenjajo predvsem mestna središča. Poleg socialnega stanja vidijo njen vzrok tudi v vzgoji (90 %). Kajti prostitucija je obstajala že od vseh začetkov, razpasla pa se je v tej dobri predvsem zato, ker so šole prenehale vzgajati. Tako se mladina, ki doma ne dobi zdrave slike (otroci alkoholikov), hitro skvari in se vdaja prostituciji[52] Da bi bilo potrebno več skrbi nameniti vzgoji in razmeram, v katerih živijo otroci, so poudarjali tudi moški pisci: »Po revnih družinah najdemo nemalokrat silno zanemarjenost pri nežnih otročičih, ki si ne morejo še nič pomagati. /…/ Vpoštevamo bedo in revščino nekaterih družin, ali za malčeke je treba vendar bolj skrbeti kakor se tu in tam dogaja.«[53]
Ker je tudi samomorilnost prostitutk velika (»16 % se jih skuša usmrtiti že v 27. do 30. letu starosti, a 10 % si gotovo skrajša življenje s strupom ali samokresom.«[54]), je nujno potrebno prostitucijo izkoreniniti. Država bi morala prenehati z reglementacijo, ki po njihovem mnenju samo še povečuje število prostitutk. S sredstvi bi morala financirati zdravljenje prostitutk v psihiatričnih ustanovah ali jih poslati v zapor in prisilne delavnice. Več skrbi bi morali nameniti vzgoji: »Žena-mati naj tu odloča, a ne brezvestni nesposobni možje.«[55]
4. Predstavitev prostitutk in vzrokov za prostitucijo
Da bi lažje razumeli odločitev žensk za takšno vrsto služenja denarja, je potrebno poznati njihovo ozadje. S tem se je podrobno ukvarjal v ½ 20. stoletja antropolog Božo Škerlj, ki je svoja dognanja predstavljal javnosti s strokovnimi objavami.
Preden se osredotočimo na same vzroke za prostituiranje, je potrebno določiti mejo, ko so dekleta dosegla spolno zrelost. Ta se ne sme določati samo po prvem perilu, saj samo ¾ čakajo nanj, ampak tudi po drugih znakih. [56]
»Za Slovenke velja, da dobe prvo perilo s 14 leti in 4–5 meseci.«[57]
Po Škerljevi teoriji naj bi zgodnje ali zakasnelo mesečno perilo bilo znamenje, da dekle še lažje zaide v prostitucijo. S spolnostjo se prostitutke srečajo okrog 16. leta (64,9 %). Izjeme doživijo prvi spolni odnos, ki se ne šteje za začetek prostitucije, že pri 9. letu, nekatere pa šele pri 25. letu starosti Tudi zunanji videz naj bi imel določen vpliv na začetek spolne aktivnosti, saj je Škerlj prišel do rezultata, da se prej vdajo svetlooke in svetlolase.[58] »Prostituirati se začne dekle takrat, ko izgubi individualno zanimanje za svojega partnerja in se navadno pusti za uslugo plačati, /…/«[59] Ko zapadejo v obrt, so stare povprečno 17 let.
Vzrokov za izbiro takšne poti je več. Škerlj omenja, kot najbolj problematično, slabo vzgojo v družini (2/3), kar je zastrašujoče, saj meni, da so družinske razmere precej urejene.[60]
»Med drugimi vzroki rodbinskega življenja najdemo: slabe razmere in alkohol, osirotelost, mačeho, neubogljivost, zgled sestre, izgon od hiše, ločitev od moža, vdovstvo.«[61]
V 1/8 primerov so vzrok socialni problemi – iskanje službe, izguba službe, slab materialni položaj – ali pa duševne motnje, predvsem moralna neobčutljivost. Pomembno je tudi okolje, ki jih spodbudi k prodajanju. Manjši delež pa predstavljajo strasti, zapeljevanje, nesrečna ljubezen, razuzdanost ali prodaja v javno hišo.[62] Škerlj trdi, da je možno razdeliti vzroke za prostitucijo v štiri večje skupine: povpraševanje, ponudba (podskupina: ekonomski elementi), medsebojno razmerje spolov ter dobičkonosnost trgovine z belim blagom.[63]
Od kod so prihajale prostitutke, je odvisno od tega, kje so delovale. 56 % jih je prihajalo z dežele.[64] Regionalno je prednjačila Ljubljana, takoj za njo pa je bila Gorenjska, ki se je takrat močno industrijsko razvijala. Domačinke so večinoma delovale kot tajne prostitutke v gostilnah, hotelih in na ulicah. V javnih hišah pa so prevladovale tujke.[65] Poklicno se prostitutke težko opredeli, ker so poklice pogosto menjale. Prevladovale so služkinje s 45 %, 21 % je bilo delavk, 8,4 % natakaric, 7,2 % šivilj, 4,8 % uradnic, med katerimi so se nekatere prostituirale celo v službi. Samo 2,8 % je bilo poklicnih prostitutk.[66]
Viri in literatura:
[1] Scott, Najstarejša obrt, 1969, str. 78.
[2] Cvirn, Iz zgodovine prostitucije, 1985, str. 142.
[3] Prav tam, str. 143.
[4] Prav tam, str. 144.
[5] Prav tam, str. 145.
[6] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 454.
[7] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 455.
[8] Kavčič, Prostitucija v Ljubljani ob koncu, 1987, str. 157.
[9] Prav tam, str. 158.
[10] Cvelfar, Ko prostitutko jeden zapusti, 1994, str. 34.
[11] Kavčič, Prostitucija v Ljubljani ob koncu, 1987, str. 160.
[12] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 455.
[13] Prav tam.
[14] Prav tam.
[15] Kavčič, Prostitucija v Ljubljani ob koncu, 1987, str. 161.
[16] Grošelj, prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 455.
[17] Domoljub, 13. 3. 1919, št. 9, str. 102.
[18] Slovenski narod, 27. 3. 1919, št. 69, str. 5.
[19] Prav tam.
[20] Slovenski narod, 1. 4. 1919, št. 74, str.3.
[21] Prav tam.
[22] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 456.
[23] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 455.
[24] Kavčič, Prostitucija v Ljubljani, 1987, str. 162.
[25] Šega, Zdravstvene in higienske razmere, 1993, str. 61.
[26] Kavčič, Prostitucija v Ljubljani, 1987, str. 162.
[27] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 462.
[28] Prav tam, str. 461.
[29] Demšar, Spolne bolezni, 1907, str. 33.
[30] Prav tam, str. 29.
[31] Šega, Zdravstvene in higienske razmere, 1993, str. 50.
[32] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 463.
[33]Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 461.
[34] Prav tam, str. 463.
[35] Cvelfar, No, zdaj pa če imaš denar, 1994, str. 14.
[36] Cvirn, Župnik je rekel, 2004, str. 73.
[37] Škerlj, K vprašanju spolne vzgoje, 1930, str. 337.
[38] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 461.
[39] Šatej, Slovenska ženska, 1999, str. 103.
[40] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 461.
[41] Studen, Stanovati v Ljubljani, 1995, str. 153, citirano po: Studen, Pričakovani in dejanski krepostni svet ljubezni, 2011, str. 31.
[42] Studen, Pričakovani in dejanski krepostni svet ljubezni, 2011, str. 31.
[43] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 461.
[44]Ženski svet, december 1925, št. 12, str. 360.
[45] Prav tam, str. 360.
[46] Ženski svet, april 1927, št. 4, str. 117.
[47] Prav tam.
[48] Prav tam.
[49] Prav tam.
[50] Prav tam.
[51] Prav tam.
[52] Prav tam str. 118.
[53] Urbanus, Knjiga o lepem vedenju, 1910, str. 19.
[54] Ženski svet, april 1927, št. 4, str. 118.
[55] Prav tam.
[56] Škerlj, O začetkih in vzrokih, 1936, str. 244.
[57] Prav tam, str. 244.
[58] Prav tam, str. 243.
[59] Prav tam, str. 246.
[60] Prav tam, str. 247.
[61] Prav tam, str. 248.
[62] Prav tam, str. 248.
[63] Škerlj, K problemom prostitucije I, 1940, str. 102.
[64] Prav tam, str. 116.
[65] Prav tam, str. 115.
[66] Škerlj, K problemom prostitucije II, 1940, str. 177.
1. del branja V Tivoli po prijateljico noči: Prostitucija na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja
