Pisatelj, dramatik, esejist in kritik Vladimir Bartol je v nasprotju s takrat prevladujočim socialnim realizmom ustvarjal slovensko različico moderne psihoanalitične in filozofske proze. Rodil se je na današnji dan leta 1903 v Trstu.

Rojen je bil kot tretji otrok v meščanski družini očetu Gregorju Bartolu, poštnemu uslužbencu, in pisateljici Marici Bartol-Nadlišek. Starša sta mu nudila izvrstno izobrazbo, saj ga je mama spoznala s slikanjem, oče pa mu je razlagal biologijo.

Po študiju filozofije in biologije v Ljubljani se je eno leto izpopolnjeval na pariški Sorboni, nato pa je do začetka 2. svetovne vojne deloval kot svobodni književnik v Ljubljani. Posebno se je navduševal nad delom Sigmunda Freuda. Njegova novelistika ima vse značilnosti feljtona oziroma ironične debatne proze, v kateri je v ospredju spopad mnenj, največkrat povezan z erotičnimi pustolovščinami. Nanj je vplivala filozofija Friedricha Nietzscheja, ideje Machiavellija, ekspresionizem in psihoanaliza. Njegova besedila govorijo o volji do moči, o resnici in prevari in manipulaciji z ljudmi. Njegova literatura je odstopala od sočasne literature socialnega realizma. Do velikega porasta zanimanja zanj doma in v tujini je prišlo preko ponatisov in prevodov v 80. letih 20. stoletja.

Bartolovo najpomembnejše pripovedno delo je roman “Alamut” iz leta 1938. Ta sloni na temeljitem študiju zgodovinskih virov, filozofskih del, literarne zgodovine arabskih in srednjeveških dežel in korana. Zgodba se dogaja v 11. stoletju na Srednjem vzhodu, v Iranu, kjer pod vodstvom absolutnega ideologa ustanovijo strogo vzgajano sekto izbrancev, ki fanatično izpolnjujejo najokrutnejša teroristična dejanja. “Alamut” je preveden v petnajst jezikov. Vladimir Bartol je bil tudi plodovit literarni, gledališki in likovni poročevalec.

Vir: Radio Prvi in Wikimedia