Orjuna (Organizacija jugoslovanskih nacionalistov) na Slovenskih tleh

Stali so »na bazi absolutnega nacijonalnega jedinstva, integralnega jugoslovanstva in jedinstvenega državnega organizma.«[1] Zagovarjali so izgradnjo idealnega jugoslovanskega rasnega tipa, družbo pojmovali organsko in poudarili, da so nacije organizmi. Na Slovenskem je Orjuna pomenila izjemno novost.

Orjuna je nastala kmalu po nastanku radikalnih organizacij, kot so SRNAO (Srbska narodna odbrana) in HANAO (Hrvatska narodna omladina). Tudi drugod po Evropi pa so nastajale podobne organizacije, predvsem, kjer buržoazija ni dobila diktatorske oblasti, katerih namen je bil boj proti komunizmu. Orjuna je bila ustanovljena marca 1921 v Splitu kot obrambna organizacija proti italijanskemu iredentizmu.


Nastanek Orjune v Sloveniji  

Orjuna je pri nas začela delovati januarja 1923 in se predstavljala kot neodvisna od strankarskih, verskih in Orjuna v Splitu 1924.razrednih interesov. Že od začetka pa je bila udarna pest unitaristične JDS (Jugoslovanske demokratske stranke) in pozneje SDS (Samostojne demokratske stranke), v kateri so delovali predvsem obrtniki, nižji nameščenci in t. i. »lumpenproletariat«. Imela je politiko protinemških narodnih bojev in postala teroristična organizacija za obrambo centralistične ureditve in zatiranja delavskega gibanja. V njej so delovali številni slovenski primorski emigranti in tako je tudi Slovensko Orjuno vodil primorski emigrant Marko (Ferdo) Kranjec.[2]

 

Za boj proti komunizmu in klerikalizmu!

Imela je močno odobravanje in do sredine leta 1924 podporo v več kot 60 krajih jugoslovanske Slovenije. Čeprav se je zavzemala za nekatera tradicionalna stališča liberalizma, je pri nas pomenila nekaj novega. Nosili so svoje uniforme in imeli paravojaški videz, ki je odkrito spominjal na italijanske fašiste. Prepričani so bili, da je dolžnost vsakega nacionalizma ureditev odnosov med razredi znotraj vsakega naroda, saj so narodi razdeljeni na razrede, pri tem pa verjeli, da bo takšen nacionalizem vzpostavil socialno pravičnost. Za dosego svojih ciljev pa je bila pripravljena uporabljati tudi nasilje, kar je bilo zapisano v statutu organizacije:

»Namen organizacije je s pomočjo vseh moralnih, intelektualnih, po potrebi pa tudi fizičnih moči svojih članov stati na braniku vseh političnih, kulturnih in gospodarskih uspehov, ki jih je jugoslovanski narod dosegel s svojim ujedinjenjem.«[3]

Organizirani so bili v oborožene akcijske čete. Tako je združevala očitno več nasprotij, saj je ena izmed glavnih značilnosti gibanja bila borba proti italijanskemu fašizmu in iredentizmu, na drugi strani pa so se zgledovali po fašističnih oddelkih.

1. junija 1923 je začel izhajati tudi časopis Orjuna, v katerem je pisalo, da bo Orjunaše vodila železna disciplina, saj naj bi jugoslovanski narod potreboval zdravilno injekcijo.[4]

Po 27. marcu 1924 je imela Orjuna podporo v samem vrhu, saj je njen podpornik Pribičević s svojo SDS vstopil v novo vlado s Pašićem na čelu, ki je dobila ime P-P vlada.

 

Orjuna kot udarna pest revolucionarnega delavskega gibanja

Časopis Orjuna.Orjuna je izvajala razne skvadristične akcije, s katerimi se je kazal fašistični značaj, nekateri pa so jo dojeli kot organiziran poizkus brezkompromisnega jugoslovanskega unitarizma. Vanjo so prišli tudi mladi narodnjaki, idealisti, ki niso soglašali s politiko liberalizma oziroma politiko buržoazije, vendar so pričakovali spremembe v družbenih razmerah in se zavzemali za boj proti korupciji. Marsikdo si je kasneje tudi premislil in prešel na komunistično stran. V Orjuni so tako bili vseskozi dve strani, od brezkompromisnih unitaristov do tistih, ki jim slovenska nacionalna zavest ni bila postranska. Uživala je popolno zaščito P-P vlade, ko pa je Pribičević padel na nemilost pri kralju, je Orjuna izgubila svojega pokrovitelja. Kasnejši voditelj Dobroslav Jevdjević, pa se je pozneje pokazal kot četniški vodja in sodelavec okupatorjev. Komunistom je napovedal iztrebljanje:

Kar bodo dosegli bodisi s peresom bodisi s pomočjo »bombe ili kamna«.[5]

Leta 1926 je v Ljubljani prišlo do demonstracij pred italijanskem konzulatom, kjer so se Orjunaši spopadli s policijo. To je bil na nek način povod za razpustitev Orjune, kar pa je vplivalo tudi na Orjuno po vsej Jugoslaviji. Nadaljevali so v obliki strelskih družin, te akcije pa so dobile pretežno iredentistični značaj, ki pa se je kazal v raznih narodnoobrambnih, protiitalijanskih akcijah na Primorskem, pri čemer velja omeniti, da so imeli Orjunaši velik pomen pri ustanavljanju tajne organizacije T. I. G. R. (Trst-Istra-Gorica-Reka). Tudi nazori vključenih so se spremenili, kar nekaj bivših Orjunašev pa se je pozneje med vojno bojevalo na strani partizanov ali pa bili aktivisti Osvobodilne fronte.[6]

Kot vse druge stranke pa je tudi Orjuno zadela šestojanuarska vojno-monarhična diktatura, s katero so bile vse stranke prepovedane, kralj Aleksander pa je hotel doseči absolutistični unitarizem.          

 

Nina Resnik                               

 

 

Viri in literatura:

1 Zajc, Marko. ORJUNA in PAČ na poti v Trbovlje, K zgodovini fizičnega nasilja v političnem boju, v: Prispevki za novejšo zgodovino LIV – 2/2014, 106. Citirano po: Orjuna, 28. 1. 1923.

2 Perovšek, Jurij. Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1998, 105-106.

3 Zajc, K zgodovini fizičnega nasilja v političnem boju, 107, citirano po: Jelka Melik: Orjunaši na sodišču. V: Kronika, 1989, 3 (dalje Melik, Orjunaši na sodišču, 248).

4 Prav tam, 112-113.

5 Prav tam, 107, citirano po: Dobroslav Jevđević: Komunisti i Orjuna. Izabrani članci. Novi Sad 1925, 32.

6 Marinko, Miha. Moji spomini. Mladinska knjiga, 1974, 61-66.

 

Up Next

Related Posts