Avgusta leta 1669 je nemška igralska družina, sestavljena iz nekdanjih innsbruških dvornih komedijantov, kot dodatek k drami v Ljubljani prvič na Slovenskem igrala “senčno igro”, tedaj v Evropi še ne posebej razvito.
Igrli so igro Stanovitna Rozideja, za kar so knez Ausperg, opat stiški in Ferdinand Ernst Apfaltrer priskrbeli takrat zavidljivih 100 goldinarjev.
V njej so “nastopale” gibljive lutke, nalepljene na lepenko, ki so, osvetljene, metale senco na belo platno ali na steno.
V Evropi so senčne igre sicer postale modne šele v 18. stoletju. Senčno igro so v 
sedemnajstem stoletju imenovali “senca” ali “italijanska senca” (Schatten, italienischer Schatten), pozneje tudi “ombres chinoises”, kar Cigale sloveni s “kitajske sence”. Oba pridevnika sta upravi čena, saj nakazujeta razvojno pot in ekspanzivnost te zanimive zvrsti. Raziskave so pokazale, da je povsem utemeljeno iskati izvor senčne igre na Kitajskem. To vedo tudi že takratni predvajalci senčnih podob.
Vendar vemo, da so se senčne igre, še preden so rokokojske “ombres chinoises” postale s t.i. “chinoisere” okrog leta 1750 velika moda v Franciji in nato po vsej Evropi, prišle v avstrijske dežele in v Nemčijo iz Italije. V bistvu je to bila igra z gibljivimi lutkami, nalepljenimi na lepenko, ki so, osvetljevane s svečo ali s kakim drugim svetilom, metale senco na belo platno ali steno.
