Italijanski kipar, arhitekt, slikar in pesnik Michelangelo Buonarroti se je rodil 6. marca 1475 v toskanski vasici Caprese, kjer je njegov oče služboval kot uradnik florentinske republike. Umrl je 18. februarja 1564 v večnem mestu, Rimu.

Firence so bile najpomembnejše središče velikega kulturnega gibanja, renesanse. Ko se je Michelangelova družina vrnila v mesto, je umetnik odraščal v natanko pravem času in v natanko pravem kraju. Pri trinajstih letih je bil vajenec pri Domenicu Ghirlandaiu, vodilnem freskantu v Firencah. Med njegovimi željami je prevladalo kiparstvo, kljub očetovim drugačnim željam. Michelangelovo kiparsko znanje je pritegnilo pozornost Lorenza Medičejskega, najvplivnejšega moža v Firencah. Na njegovem domu je preučeval dela starih Grkov in Rimljanov, ki so jih renesančni umetniki šteli za najvišje merilo lepote. Največji Michelangelov prispevek umetnosti, akti junaških mož, sposobni izraziti prav vsak čustveni odtenek, so temeljili neposredno na preučevanju klasične antike in na njegovi goreči želji, da preseže njena največja umetniška dela.

V devetdesetih letih 15. stoletja so se nad Firence zgrnili temni oblaki, politični in verski nemiri, zato je mladi Michelangelo iskal naročila drugod. Leta 1496 je v Rimu ustvaril svojo prvo mojstrovino, čudovito Pietá v cerkvi svetega Petra. Prikazuje Devico Marijo, kako žaluje nad mrtvim Jezusovim izmučenim telesom. Motiv, ki ni del biblične pripovedi o križanju, je bil pogost v srednjeveškem verskem kiparstvu severne Evrope. Svoje genij je Michelangelo potrdil z mogočno figuro Davida. Kip sijajnega, skorajda božanskega, mladega bojevnika simbolizira duha florentinske republike in so ga zmagoslavno postavili pred sedežem vlade.

Iz velike klade marmorja, ki je štirideset let ležala na polju pred Firencami, je Michelangelo izklesal mogočnega, a hkrati povsem naravnega Davida. V Bibiliji izvemo, da je David svetopisemski junak, ki je s pračo premagal filistejskega velikana Goljata.Michelangelo je ustvaril lik, ki ni izražal le junaštva, temveč tudi idealno lepoto in notranjo napetost. Kiparju so priznali, da je z njim presegel antične grške in rimske modele, ki so jih v renesansi tako občudovali.Septembra 1504 so kip pripeljali na glavni mestni trg in ga postavili na častno mesto pred sedež vlade. Danes tam stoji kopija, original pa hrani Akademija.

Michelangelo še ni dopolnil trideset let, a je že dosegel tolikšno slavo, da so se florentinske oblasti odločile, naj se pomeri z velikim mojstrom prejšnje generacije, Leonardom da Vincijevim. Moža naj bi s prizori bitke poslikala nasprotni steni dvorane državnega sveta. Poskus ni uspel, saj nobeden od umetnikov ni dokončal zasnovanega dela, čeprav je bila Michelangelova pripravljalna risba Bitke pri Cascini mojstrska študija moških aktov v boju.

Leta 1505 je papež Julij poklical Michelangela v Rim, ki je po zaslugi vrste papeških načrtov osupljivega obsega in sijaja postal glavno središče renesanse. Odnosi med papežem in umetnikom so se ohladili, ko je papež pozabil na naročilo veličastnega nagrobnika in se lotil podjetnega načrta prezidave cerkve svetega Petra. Rezultat obnovljenega sodelovanja je bila Michelangelova poslikava stropa Sikstinske kapele. Michelangelo je potreboval štiri leta, da je dokončal to veliko in raznoliko okrasno delo. Pogosto je delal v sila utrudljivih položajih na odru dvajset metrov nad tlemi. Ko je delo oktobra 1512 odkril je končni rezultat napravil izreden vtis na gledalce in ustvarjalec se je uveljavil kot “božanski Michelangelo”. Sikstinska kapela je še danes ciljna točka muzejskih obiskovalcev z vsega sveta. Gre za verski prostor in kraj identitete Rimskokatoliške cerkve, v katerem kardinali na konklavu volijo papeža. Sikstinska kapela je eden najpomembnejših spomenikov na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Naslednjih nekaj let si je Michelangelo prizadeval dokončati Julijev nagrobnik, medtem pa izpolnjeval naročila Medičejcev za kiparska in arhitekturna dela. Ti so si ponovno pridobili vodilni položaj v Firencah, a že leta 1527 so jih Florentinci spet izganli. Michelangelo je bil politično aktiven le, ko je podprl novo republiko in utrjeval mesto pred naslednjim napadom Medičejcev. Kljub temu so Firence padle in Michelangelo se je zbal za življenje, a bil je preveč dragocen, zato so mu spet naročili nova dela.

Življenje v medičejskih Firencah je bilo očitno neprijetno, saj je Michelangelo zapustil mesto in odšel v Rim, kjer je ostal do konca življenja. V nasprotju z njegovim tekmecem, Leonardom da Vincijem, je Michelangelo naravo videl kot sovražnika, ki ga je treba premagati. Prepričan je bil, da je kiparjeva naloga osvoboditi obliko, ki je ujeta v kamnu. To je najlepše vidno pri nekaterih njegovih nedokončanih kipih, ki so videti, kakor da se hočejo osvoboditi spon kamna. Njegovo poznejše delo zaznamuje religioznost. Kot kipar, slikar in nazadnje arhitekt Petrove cerkve je papežem služil vse do svoje smrti.

Firence, srce renesanse, dokumentarni film.

Številne anekdote pričajo, kako zelo je bil Michelangelo cenjen že v času življenja. Pravijo, da je že kot vajenec naredil tako dovršen kip otroka, da so ga pozneje prodali kot izvirno rimsko starino. Še ena anekdota pravi, da je Michelangelo, ko je končal Mojzesa (v cerkvi San Pietro in Vincoli), s kladivom udaril po kolenu kipa in zavpil: “Zakaj ne govoriš z mano?”

Viri in literatura:

-Nathaniel Harris, Michelangelo. Ljubljana: Mladinska knjigs, 1997,

-YouTube,

-rtvslo.si,

-vatican.va/various/cappelle/sistina_vr/index.html.