»‘Dol z vojno! Vidim Janeza, kako hiti s puško v desnici nizdol po ulici. Za njim kakih petnajst, dvajset fantov. ‘Doool z vojno!’« 12. maja 1918 se je pri Judenburgu zgodil upor 17. pešpolka, polka kranjskih Janezov.
17. pešpolk je bil ustanovljen leta 1674 po naročilu cesarja Leopolda I. Habsburškega. Tedaj v tem polku večine niso predstavljali možje iz današnjega slovenskega ozemlja, ampak je do te spremembe prišlo šele po odhodu Napoleona iz naših krajev. Takrat so bile za naborno okrožje tega polka določene kresije v Ljubljani, Postojni in Novem mestu.
Pred 1. svetovno vojne je bil polk nastanjen v Celovcu, ob začetku vojne do l. 1915 na Ptuju, po tem pa na Gornjem Štajerskem pri Judenburgu. Kranjski Janezi so se bojevali v vseh vojnah v Italiji tekom 19. stoletja, leta 1878 so sodelovali pri okupaciji Bosne in Hercegovine. Polk so ob začetku vojne najprej poslali v Galicijo, kjer je utrpel veliko izgube. Bitko 18. junija 1915 ob Dnestru v vzhodni Galiciji je od 2500 vojakov 17. polka preživelo le 300 le-teh. Jeseni 1915 so ga prestavili na novo frontno linijo z Italijo, natančneje na Tirolsko.
V četrtem letu vojne so bili vojaki in ostalo civilno prebivalstvo od vojen utrujeni, vladalo je splošno pomanjkanje, večalo se je nezadovoljstvo. »Nacionalna propaganda za Jugoslavijo, strah pred žrtvovanjem na fronti ob daljni zarji miru in svobode, naveličanost, domotožje, beda — vse to je v zadnjem letu vojne vzburilo mnoge naše može in fante, odete v cesarske koprive in stradajoče iz dneva v dan.« (Kronika 1935, 65) O razmerah v polku leta 1918 je Ivan Nemanič zapisal: »Bil je pravi kranjski polk. Medtem so bili oficirji večinoma Nemci, številni izmed njih so bili plemiškega izvora. Ti so sadistično mučili vojake – Slovence. Pogosto so vojake kaznovali s privezovanjem na kol. Redki so bili dnevi, ki so minili brez te kazni. Največkrat so kaznovane privezovali opoldne, med kosilom. Šele cesar Karel je odpravil to obliko trpinčenja.« (Nemanič 2002, 137) Slab položaj kranjskih Janezov pa potrjuje tudi prispevek, ki je bil l. 1934 objavljen v Kroniki slovenskih mest, v katerem je zapisano: »Dokler ni cesar Karel odpravil privezovanja, skoro ni bilo v Judenburgu dneva, da ne bi kak kaznovanec visel privezan ob kuhinjski baraki sredi taborišča, vsem v svarilo kakor razbojnik na prangerju, ravno ob uri, ko se je delila menaža. In kakšna je tudi bila prehrana!« (1935) V Judenburgu in njegovi okolici je v tem obdobju bivalo več drugih bataljonov oz. polkov: v Murauu je bil 7. lovski bataljon, v Neumarktu so bili lovci 20. bataljona, v Admontu pa je imel sedež 27. strelski polk (velik delež je bil rekrutiran iz Kranjske).
12. maja 1918 je bila sončna pomladna nedelja, dan ko se je zaključil ‘Karlov teden’, poln cesarske propagande, kar so proslavili s strelskim tekmovanjem. Naslednji dan bi moral oditi na fronto. V ta namen so v Judenburgu sestavili 42. pehotni bataljon, v katerem so združili mlade fante, bolnike, rekonvalescente ter vojake, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva. »Vanj so vtaknili golobrade, šibke mlade fantiče, rekonvalescente, do grla naveličane strelskih jarkov, in pa može, ki so se bili po boljševiški revoluciji vrnili iz ruskega ujetništva. Stanje, kakor so ga našli pri kadrih, je podžigalo k uporu.« (Kronika 1935, 65)
Upor se je začel ob desetih zvečer. Pripravili in vodili so ga četovodja Rogelj, desetnik Anton Hafner ter vojak (in ruski ujetnik) Karel Možina. Oficirje je upor presenetil in uporniki na večji odpor sploh niso naleteli. Uspelo jim je obvladati celotno mesto, zavzeli so vojaško poveljstvo, železniško postajo ter skladišča streliva. Pri tem so jim pomagali delavci iz tamkajšnje železarne. »Trkam, razbijam po njih [vratih], naposled mi straža odpre. Nobenega oficirja ni v vojašnici. Do upora so bili zbrani v obednici, potem so se razbežali, kamorkoli so jih zanesle noge. Tisti, ki so jih uporniki najbolj iskali, so pobegnili prvi. Vsepovsod so Janezi rinili za njimi.« (Kronika 1935, 67)
Kljub prvotnemu uspehu upornik pa to ni prineslo njihove trajne zmage. V svojem pomanjkljivem načrtu so voditelji upora načrtovali, da bi se vojaki preko Koroške umaknili na rodno Kranjsko. Po zmagi nad oficirji je disciplina med vojaščino popustila. Nekateri uporniki so se 13. maja vrnili v svoje kasarne, a so jih že sredi noči zbudili rafali strojnic. Padlo je 17 upornikov. Zjutraj so na pomoč poraženim oficirjem prišle enote od drugod, ki so začele vzpostavljati mir. »Poveljstvo v Gradcu je proti upornikom hitro ukrepalo. Generalu von Koselu so ukazali, naj zaduši upor. 13. maja je že ob 7. uri zjutraj prispel iz Brucka ‘šturmbataljon’ Madžarov. Zasedli so mesto in vojašnice v njem. Uporne vojake so zastražili v barakah vojašnice. Čez dan so prispele v Judenburg enote generala von Kosela in še oddelki iz Celovca in Leobna.« (Nemanič 2002, 136) Veliko upornikov so našli po gostilnah. Ti se aretaciji v opitem stanju niso upirali. Madžari so jim z žico zvezali roke in jih ob spremljavi surovega tepeža vlekli po mestu. »Razšle so se madžarske patrulje. Od gostilne do gostilne jih je vodila pot. In glej, nič čudnega ni bilo — po gostilnah so našli še mnogo kranjskih mož in fantov. Roke kvišku! Bajoneti na puškah so iskali dotika s prsi upornikov. Toda uporniki so bili samo še obupani, vinjeni dobrovoljčki, ki so se vdajali Madžarom, vdani v voljo božjo in v svoje slovensko prekletstvo. Kaj bi! Prekrižali so roke, da jih je zadrgnila ostra vrv, ki se je nato zajedla v sklepe, da so izstopile žile. Iz gostiln so vlačili Madžari naše s seboj kakor teleta. Nihče ni jeknil, nihče se ni upiral konopcu, krvaveč pod udarci in sunki, kamor je pač padlo. Judenburžani so odpirali okna. Pa so se umikali nazaj in si z rokami oprijemali usta, z dlanmi si zakrivali oči, zgroženi nad temi prizori.« (Kronika 1935, 69) Upor je bil zadušen do konca dneva. Vojaški upor je imel odmev tudi med ostalim prebivalstvom, saj so se začele protivojne demonstracije civilnega prebivalstva od Judenburga do Leobna.
Sodba se je odvila v torek 14. maja 1918. Na smrt so obsodili Karla Možina, Antona Hafnerja, Alojza Štefanića ter Josipa Dautovića. Obsojenci so bili ustreljeni, smrtno obsodbo pa so izvedli Madžari. »Štirje mrliči so ležali na tleh. Poleg njih se je postavila madžarska straža. Stotnik Lukasz je ukazal, naj se vojaki vrnejo v vojašnico. Ogorčeno vojaštvo se je počasi pomikalo naprej. Med potjo je neki oficir ukazal: ‘Singen!’. Ukaza ni ponovil, ker je bilo ogorčenje med vojaki prehudo.« (Nemanič 2002, 139) 18. maja sta bila obsojena na smrt in ustreljena še Rogelj ter Grachovina. Po tem je iz Dunaja prišel ukaz, naj prenehajo s streljanjem. 17. pešpolk se je kmalu vrnil na vojna bojišča.
