S podpisom boksarske listine se je zaključil kitajski upor proti tujim velesilam.
Boksarji
Boksarji so bili pripadniki protizahodnjaškega gibanja na Kitajskem včlanjeni v društvo Pravičnih in složnih pesti. Verjeli so, da s posebnim urjenjem, kamor je spadalo tudi obredno bokasnje, lahko postanejo neobčutlji na strelno orožje. Ime so jim nadeli ameriški misijonarji, ki so opazovali njihove naporne telesne treninge, ki pa so vsebovali tudi duhovne vaje. Gibanje je pritegnilo veliko mladih, slabše situiranih moških, ki jih je povezala skupna usoda z negotovo prihodnostjo. Ta družbena skupina je bila zelo dovzetna za ideje o nadnaravni moči pridobljene s trdim treningom in o skupnem sovražniku tujcu, ki postopoma zaseda ozemlje, trgovino in vnaša razdor v harmonično urejeno družbo.
Vzroki za nastanek konflikta
Napetosti med Kitajci in zahodnimi velesilami so počasi rastle vse od podpisa sporazuma v Tianjinu po končanju druge opijske vojne leta 1860, ko so kitajske oblasti morale dovoliti prihod misionarjev v deželo. Napad na nemška misionarja skoraj štirideset let pozneje je sprožil ponovni naval imperialističnih teženj proti Kitajski, kjer je prišlo do širitve koncesij.
Koncesija je teritorij države, ki ga podeli v upravljanje neki drugi državi ali podjetju.Vpliv imperijev na Kitajsko je bil izredno velik, saj so s svojimi predstavniki v Pekingu uspeli zlobirati mnogo sporazumov in zakonov, ki so bili povsem škodljivi za kitajsko družbo, velesilam in podjetjem pa so omogočali bajne zaslužke.
Konflikt
Leta 1900 so boksarji dva meseca oblegali tuja veleposlaništva v Pekingu, dokler ni prišlo do posredovanja menarodne koalicije v kateri so sodelovale Japonska, Ruski imperij, Velika Britanija, Francija, ZDA, Nemško cesrastvo, Kraljevina Italija in Avstro-Ogrska. Mednarodna vojska je mesto zavzela in ga izropala, cesarica Ci Xi, ki je upor podpirala pa je morala pobegniti. Sledile so kazenske racije, v boksarski listini pa so zahtevali visoko odškodnino.
Vloga Avstro-ogrske
Pri mednarodni intervenciji na Kitajskem je sodelovala tudi Avstro-ogrska monarhija, kamor je napotila svoje mornariške sile. Kot udeleženka je bila tam prisotna z najmanj številčno silo, je pa bila vpletena v večino večjih konfliktov, ki so se tam zgodili. Med drugim je branila oblegano četrt veleposlaništev v Pekingu, sodelovala pri neuspeli odpravi Seymour, v bojih za evropske urade v Tianjinu, pri zavzetju utrdbe Dagu. En avstro-ogrski oficir je bil v vrhovnem poveljstvu oboroženih sil, ki jim je poveljeval grof Alfred von Waldersee.
“močno se oklepam stališča, da na Kitajskem nimamo direktnih interesov, kakor jih tudi nimamo namena tam ustvariti”
Če je ta izjava grofa Nikolaja Szecsna von Temerina v privatnem pismu 6 Julija 1900 pomenila, da Avstro-ogrska nima nikakršnih interesov na daljnem vzhodu, so se po februarja stvari za Dunaj močno spremenile. Po udeležbi v intervenciji in pogajanjih o mirovnih pogojih s kitajkimi oblastmi so se k.u.k. odposlanci veliko naučili o politiki do Kitajske in to do konca prve svetovne vojne tudi izkoristili. Takrat je namreč Avstro-ogrska razpadla in države naslednjice so izgubile vse pravice do koncesij na Kitajskem.
