Oton Župančič velja poleg Ivana Cankarja za najpomembnejšega in največjega predstavnika slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi. Rodil se je na današnji dan leta 1878 v Vinici pri Črnomlju v premožni trgovski družini.
Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, a študija ni končal.
V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, Dunaju. 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wutembergu, Vorarelbergu in na Bavarskem do 1910. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, 1912 pa je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču. Po Aškerčevi smrti je postal ljubljanski mestni arhivar, nato pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča.
Pesniti je začel že v gimnaziji. Tam se je tudi pridružil članom slovenske moderne. Leta 1899 je izšla njegova prva 
pesniška zbirka “Čaša opojnosti”, zadnja, predvsem s pesmimi iz narodnoosvobodilnega boja, z naslovom “Zimzelen pod snegom” pa leta 1945. Napisal je pesniške zbirke za odrasle kot so “Čez plan”, “V zarje Vidove” in “Samogovori”.
S poezijo za otroke se je Oton Župančič z večjimi ali manjšimi presledki ukvarjal vse življenje in ji ves čas posvečal enako skrb kakor ustvarjanju za odrasle. Z otroškimi pesmimi se je njegova lirika začela. Prve je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, ko je bil še otrok. Takrat je nastala tudi pesmica Zima, zima bela, ki ji je kasneje dal naslov Pesem nagajivka. V Krekovem slovstvenem krožku in dijaški Zadrugi se je kot gimnazijec višjih razredov v Ljubljani šolal predvsem ob slovanski ljudski poeziji, glavni inspiracijski vir pa so mu bila v tem obdobju še zmeraj zelo živa doživetja iz otroštva v Beli krajini. Napisal je zbirke za otroke “Pisanice”, “Lahkih nog naokrog”, “Sto ugank” in “Ciciban”.
“Ciciban” je gotovo najbolj poznana Župančičeva knjiga in ena najbolj priljubljenih pesniških zbirk sploh, kar jih je kdajkoli izšlo na Slovenskem. S Cicibanom se je Župančič vzpel na vrh mladinske poezije pri Slovencih, naši mladini pa je ustvaril pesniškega junaka, ki se po priljubljenosti lahko primerja z najbolj poznanimi literarnimi liki iz svetovne mladinske književnosti.
Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po osvoboditvi je imel Oton Župančič več častnih političnih in kulturnih funkcij. Ob pesniškem delu je bil še dramatik in esejist, pomemben pa je tudi njegov prevajalski opus. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t. i. grobnici moderne.
Še nekaj Župančičevih ugank za možgansko telovadbo:
1.Nima fantič kapice,
kapica ima fantička,
prihrumele sapice,
niso vzele kapice,
vzele so fantička.
2. Sredi polja jasen grad
sama okna, nič ni vrat;
bogatini pridejo,
okna z zlatom zazidajo.
3. Poznam rudarja –
gore ustvarja.
4. Biserne brez kril čebele
snoči stiha priletele,
noč na travi prenočile,
davi v soncu se poskrile.
5. Živalca poznana, nikoli ugnana,
se ljubko igra, urno skaklja
od gabra na dob.
Z živimi zre očmi,
če si prinesel ji kaj za pod zob.
Vir: Radio Prvi in Wikimedia
