V 50. letih 20. stoletja je bil največji festival v Evropi italijanski San Remo. Ker pa je ta imel popolnoma italijanski značaj, Evropa pa je bila takrat sredi največjega prebujanja ideje o povezovanju evropskih držav, se je leta 1955 na sestanku Evropske radiodifuzne zveze (European Broadcasting Union – EBU) v Monaku pojavila ideja o panevropskem glasbenem tekmovanju. Takratni udeleženci sestanka so določili, da bo prvo tekmovanje potekalo že čez eno leto v švicarskem mestu Lugano.

Prvo tekmovanje za pesem Evrovizije leta 1956 je bilo predvajano preko radijskih sprejemnikov v vseh državah članice zveze, tudi v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji. So pa dogodek posneli tudi z eno samo kamero in ga kasneje predvajali po televiziji, čeprav je bilo število televizijskih sprejemnikov v Evropi tedaj še nizko. Statistika Unesca za leto 1953 namreč beleži, da so imeli v Evropi televizijske sprejemnike v desetih državah. Med njimi jih je bilo pet takih, kjer so beležili vsaj en televizijski sprejemnik na 1000 prebivalcev in štiri države, ki so imele med dvema in 10 televizijskimi sprejemniki na 1000 prebivalcev. Do leta 1960 se je število televizijskih sprejemnikov drastično dvignilo, kar je mogoče videti v spodnji tabeli.[1]

Gre torej za čas izjemne širitve novega medija in morda je tudi to dejstvo prispevalo k temu, da so festival poimenovali Evrovizija, ne pa denimo Evrosong, kot je sicer neformalno mogoče večkrat slišati.

Za razliko od tekmovanja v zadnjih letih, ko lahko govorimo o evrovizijskem tednu namesto večeru, finalni večer pa po navadi traja okoli 4 ure, je prvo tekmovanje v Luganu trajalo 1 uro in 40 minut. Sodelovalo je le sedem držav. To so bile Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Švica. Avstrija, Danska in Velika Britanija so zamudile rok za prijavo in so lahko sodelovale šele naslednje leto. Jugoslavija je prvič nastopila leta 1961.

Vsaka od sedmih sodelujočih držav je predstavila po dve pesmi, kar so kasneje zmanjšali le na eno. Sicer pa pesmi niso smele preseči dolžine treh in pol minut, kar je nekaj več od današnjega predpisa maksimalne dolžine treh minut. Na odru je lahko stal le en izvajalec, saj so šele v sedemdesetih letih spremenili pravilnik, ki je dovoljeval sodelovanje tudi glasbenim skupinam. Je pa soliste spremljal glasbeni orkester. V Luganu je bil to 24 članski orkester, ki je imel enega samega dirigenta, Fernanda Paggija. Kasneje je vsaka država povabila svojega dirigenta. Slovenijo sta večkrat zastopala Mojmir Sepe in Jože Privšek. Slednji je prvič sodeloval že ob prvi jugoslovanski udeležbi na festivalu, leta 1961 v Cannesu, ko je spremljal Lilijano Petrović s pesmijo Neke davne zvezde. Takrat je bil Privšek star štiriindvajset let in je tako postal najmlajši dirigent v zgodovini tekmovanja. Sicer pa je Privšek spremljal tudi prve predstavnike samostojne Slovenije, 1x Band leta 1993 v Dublinu, nato pa še Darjo Švajger leta 1995 in nazadnje še Regino leta 1996. Od leta 1999 orkester ni več del evrovizijskih nastopov.

Zmagovalna pesem prvega tekmovanja v Luganu je bila domača Refrain, zapeta v francoščini. Pripela jo je Lys Assia, ki je skozi leta ostala stalna častna gostja festivala. Dokončno se je v 95. letu poslovila marca letos. Do danes je njena zmaga le ena od dveh za Švico. Drugo zmago je leta 1988 pripela Kanadčanka švicarskih korenin, Celine Dion.

S kakšnim naskokom je Lys Assia zmagala, ni mogoče ugotoviti, saj je bilo glasovanje strokovne žirije tajno, vrstni red uvrstitve preostalih tekmovalnih pesmi pa tudi ni bil objavljen. Vsaka država je v Lugano poslala po dva svoja člana žirije. A ker Luksemburžanom ni uspelo priti na tekmovanje, so prosili švicarska predstavnika, da sta glasovala namesto njih. Ker pa so takrat pravila še dovoljevala, da lahko člani žirij glasujejo tudi za tekmovalno pesem svoje države, je bila Švica že takoj v (potencialni) premoči. Špekulacije o pravilnosti glasovanja, pristranskosti ter trgovanju z glasovi tako spremljajo festival že od njegovih začetkov pred natanko 62 leti. To je vodilo v številna nesoglasja, ne le na Evropski radiodifuzni zvezi, temveč tudi v nekoliko resnejše diplomatske spore.

Kljub vsemu pa je tekmovanje zabava, ki vsako leto pred televizijske in radijske sprejemnike privabi ogromno količino gledalcev in poslušalcev. Leta 2018 je kar 35,8% vseh gledalcev v članicah EBU gledalo finalni večer, v Sloveniji je bil to celo najbolj gledani dogodek leta do zdaj. Na Islandiji si ga je ogledalo letos kar 95,3% vseh gledalcev, v Nemčiji pa je najbolj gledan dogodek že zadnjih 8 let.

Kornelija Ajlec

[1] »Statistics on Radio and Television, 1950-1960.« Unesco: Paris, 1963, 22. Dosegljivo na: http://unesdoc.unesco.org/images/0003/000337/033739eo.pdf