Blagoslov konj
Blagoslov konj (t.i. Štefanovo) v Dolenji Stari vasi je najstarejši neprekinjen običaj blagoslova konj v Sloveniji. Ta običaj sicer poteka še v mnogih krajih po Sloveniji med drugimi v Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah, v Semiču, Šentrupertu na Dolenjskem, Štefanu pri Trebnjem, Goriški vasi pri Škocjanu, Kapelah, Pišecah, Harijah v Brkinih, Vipavi in v Zanigradu na Primorskem. Sam običaj se med kraji razlikuje po načinu blagoslova. Nekateri blagoslavljajo zgolj kakšne lesene (votivne) figurice živali, nekateri blagoslavljajo sol, ponekod pa se v povorki do cerkve odpravijo konjeniki s konji, kjer se blagoslovi le-te. Slednji način se v Dolenji Stari vasi neprekinjeno izvaja že vse od leta 1858, prvič pa je omenjen v virih že leta 1711. Zanimivo je dejstvo, da je se tovrsten običaj v Dolenji Stari vasi ohranil kljub temu, da sedaj konjeniki jezdijo proti cerkvi sv. Frančiška Ksaverija. Prvotno je namreč bila cerkev posvečena sv. Štefanu, vendar je bila v sredi 18. stoletja porušena. Na pobudo jezuitov, ki so takrat imeli v lasti samostan Pleterje, so zgradili novo cerkev, posvečeno sv. Frančišku Ksaveriju, sv. Štefanu pa sedaj pripada mesto na stranskem oltarju. Sv. Štefan goduje 26. Decembra. Na ta dan se od leta 1991 izvaja tudi blagoslov, pred osamosvojitvijo so namreč konjeniki jezdili proti cerkvi ob nedeljah, saj ljudje niso imeli dela prost dan.
Podoben, a vendar drugačen je potek blagoslova konj pri cerkvi, saj se je obrnil vrstni red svete maše in blagoslova. Blagoslov je sedaj izveden prvi. Procesijo sta prej vodila g. Lampe ali g. Šebala, opremljena v obleki generala. Kasneje je znano, da so imeli pripasano sabljo in bili opremljeni z gasilsko kapo na glavi. Včasih so jahali belega konja in imeli na glavi papirnato ”čako” s perjem, ki je spominjala na pokrivala nekdanjih avstrijskih generalov. Danes temu ni več tako. Od leta 1991 se izvaja nov običaj, kar pomeni, da procesijo ne vodi vedno isti konjenik, ampak se praporščaki menjajo. V devetdesetih letih 20. stoletja se je nekaj praporščakov pojavilo tudi v narodni noši, vendar se tradicija ni obdržala. Sama tradicija praporščakov sedaj traja 25 let. V letu 2015 je prapor prvič nosila ženska. Iskanje praporščakov je vsako leto težje, saj se število zaslužnih kandidatov in vaščanov, ki še niso dobili te časti, zmanjšuje. Kljub temu si člani odbora, ki izbirajo praporščake prizadevajo, da ta običaj ne bi šel v pozabo. Pri izbiri praporščakov predvsem upoštevajo povezavo te osebe s konji in ostalimi zaslugami, kot je pomoč pri PGD Dolenja Stara vas, ki je sedaj glavni organizator (skupaj z občino Šentjernej). V času, ko običaj še ni bilo potrebno posebej organizirati z raznih administrativnih strani, so za organizacijo poskrbeli sami vaščani. Tako običaj ni prekinilo niti slabo zasneženo vreme, saj so vaščani pred procesijo sami očistili ceste. Je pa v določenih letih že skoraj prišlo do prekinitve običaja. Razlog je bila takratnja italijanska okupacija med drugo svetovno vojno. Leta 1941 so se v procesijo podali zgolj trije mladeniči, stari 11 in 12 let, ki so bili še premladi, da bili vpoklicani v vojsko. To pa niso najmlajši konjeniki, zabeleženi v Štefanovi povorki. Leta 1992, se je povorke udeležil šestletnik, Gašper Penca, ki je jezdil na konju v očetovem naročju. Leta 1999 sta se povorke udeležila še dva mlajša člana. Prvi je bil petletni domačin, Julijan Frančič in triletni Žiga Zupančič z Rake, ki sta skupaj jezdila na poniju. Tako mlajši kot ostali starejši konjeniki običajno na glavi nosijo klobuk z zelenjem, lahko je okrašen tudi s petelinjim ali gosjim peresom ali pa zgolj z raznoraznimi barvnimi trakovi iz blaga. Mnogi si nadenejo škornje, nekaj pa je tudi tistih, ki si nadenejo prave jahalne hlače in čepice. Tudi konji so na ta dan zelo čisti in okrašeni. Lastniki jih na ta dan zelo lepo skrtačijo. Poleg lepe svetlikajoče dlake jih krasijo še zelenje (vejice asparagusa ali rožmarina), pisani barvni trakovi ter raznorazne kite na grivah konj in podvezani repi. Nekaterim grivo spletejo v kite in jih namočijo, da se lepo skodra in razpusti, druge krasijo kar kite same. V preteklosti konjeniki niso bili dovolj premožni, da bi si lahko privoščili sedla, med drugo svetovno vojno pa je še obstajala verjetnost, da bi jih vojaki zasegli za svoje potrebe. Tudi kasneje (osemdeseta 20. stoletja) so sedla predstavljala statusni simbol oz. premožnejši status konjenika. Drugi so kakor včasih imeli na konju plahto podvezano z vrvjo, da so prav tako lahko jezdili. V današnjih časih so v povorki le še redki, ki jezdijo konja brez sedla.
Zbor konjenikov se je pred drugo svetovno vojno odvijal pri Recljevi gostilni v Šentjerneju, med vojno pa so se zbirali kar v vasi. Pozneje se je zbor odvijal pred farno cerkvijo v Šentjerneju, zadnja desetletja pa se konjeniki s svojimi konji zbirajo na hipodromu v Šentjerneju od kjer jezdijo v parih, s praporščakom in godbo na čelu, vse do cerkve v Dolenji Stari vasi. Tam se najprej odvije blagoslov konj, konjeniki pa tudi jezdijo okoli cerkve in darujejo ofer. Za ofer so skrbeli mežnarji. Pripravili so mizo, kjer so konjeniki odložili denar. Za tako dejanje (pobiranje denarja zunaj cerkve), je bilo potrebno dobiti dovoljenje. Leta 1951 sta bila zato ovadena in po kazenskem postopku tudi spoznana za kriva dva mežnarja, saj tega dovoljenja pristojnega organa nista pridobila. Poleg zanimivih dogodkov, kot so mladi konjeniki, kazni mežnarjev pa je tekom celotnega dogodka, prišlo tudi do kakšnih večjih neželenih incidentov. Leta 2002 je namreč pri gostilni Luzar (kjer se po blagoslovu in pogostitvi ustavi veliko konjenikov) odvil močan pretep. Kljub temu, je Štefanovo družabni dogodek, zato se konjeniki še vedno podružijo pri gostilni s kakšnim kozarčkom toplega vina.
Od leta 1990 se konjenikom podarja tudi simbolni spominek. Prvo leto so bile to domače jaslice, ki so bile delo sestre Karmen Balgač, leta 1993 lipov list, od takrat dalje pa prejemajo spominske tablice oz. medalje.
