Sredi aprila leta 1871 je v Trento, kdo ve od kod, pritaval medved in raztrgal več ovac. Zato se je Anton Tožbar z drugimi trentarskimi (divjimi) lovci 21. aprila odpravil na lov, da bi izsledil in položil vsiljivca. Dogodek je še danes poznan ravno zaradi nesreče, ki se je pri lovu zgodila Tožbarju, ki se ga je po tem dogodku oprijel vzdevek Medved.

Anton Tožbar (1832–1891), po domače Špik, je, ko so medveda izsledili višje v gorah, nanj streljal, vendar ga ni smrtno zadel. Ko se je hotela hudo ranjena žival zavleči v podrast, jo je zasledoval. Toda medved se je takrat naenkrat obrnil, ga nepričakovano z udarcem šape zadel in mu odtrgal spodnjo čeljust in jezik ter nato poginil. Anton Tožbar je preživel to strahotno poškodbo in umrl šele dvajset let po poškodbi, ki mu jo je prizadejal medved, toda ne zaradi posledic poškodbe, temveč ob nesreči, ko se je pri podiranju smrek na pobočju trentarske strani Prisojnika nanj podrla smreka. V spomin na nesrečno smrt Antona Tožbarja starejšega je neznan trentarski slikar nedaleč od Špikove domačije postavil leseno znamenje s prizorom Tožbarjeve smrti. Danes na tem mestu stoji kopija slike, original pa je shranjen v Špikovi domačiji.

Ljubljanski „Tagblatt” je pisal, da je tehtal medved, ki je napadel Špika, 280 funtov in da ni upati, da bi Špik okreval.

V preostalih letih življenja je Tožbar skrival svojo rano z obvezo, hranil se je lahko le leže, s tekočo hrano in po lijaku ali cevki. Govoril je zelo težko in nerazločno, tako da so ga razumeli le tisti, ki so ga dobro poznali. Ko je leta 1877 prišel v Trento Julius Kugy, da bi poiskal Scabioso Trento, je bil Tožbar njegov prvi vodnik. Kugyja je spremljal v pohodih na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec in Bavški Grintavec. Zanj se je zanimalo veliko zdravnikov in počasi je postal prava znamenitost Trente. Glede na podatke iz različnih virov naj bi mu tudi cesar, ki je na svojem pohodu v Bovec šel skozi Trento, podaril 25 goldinarjev.

Kasneje so nastopile hude bolečine v zgornji čeljusti in Tožbar je moral parkrat v Ljubljano. A privatni zdravniki so se ga ustrašili in šele v bolnišnici so mu izdrli zobe, ker mu jih nihče drugi ni hotel

Dogodek je opisal Jože Abram (tudi Josip Abram Trentar) v Planinskem vestniku leta 1904, del jo objavljamo spodaj:

»24. aprila 1871 je šlo sedem trentarskih lovcev na lov na medveda, ki je napadal drobnico. Lovci so se razdelili. Nekaj jih je šlo po Belem potoku na Kriške pode, Anton Tožbar, vulgo Špik, pa je krenil z nekaj možmi čez Zajavor na Luknjo in od tam po meleh na škrbino Na Kamnu pod Pihavcem. Od škrbine so sestopili po žlebu ob Splevti. Lovci s strani Belega potoka so prignali medveda, ki je prilomastil je ravno pred Špikovo cev/…/Osemdeset korakov, nič več ju ni ločilo. Vedel je, oba z medvedom sta vedela, da umika po drugi smeri ni. Če pride mimo, jim bo z lahkoto ušel na drugo stran in bog ve, kje in kdaj se bo spet nadaljevalo. Morda ga je imel tisti trenutek na dosegu le še Štrukelj, drugi so bili prenizko. Medved se je skušal izogniti in je ostro skrenil navzgor, v breg. Zdaj ali nikoli! Bliskovito je stisnil puško k licu, zadržal sapo, in ko se je cev med srčnima utripoma za hip umirila, sprožil. Kopito je ritnilo in sproženi naboj je pognal čez pode niz kratkih treskov, ki so odmevali od bližnjih sten. Krogla je umikajočo žival zadela naravnost v tilnik. Nekaj prestreljenih dlak in nekoliko svetle krvi je pospremilo strašen krik, ki se ji je izvil iz žrela. Možje spodaj so obstali kot okamneli. Medved se je v bolečini vzpel na zadnji nogi in se prevrnil vznak. Špik je vedel, da je bil strel dober, toda žival je bila velika /…/ Medved je še enkrat zarjul, padel po dolgem na trebuh, pa hipoma spet vstal in v nekaj silovitih skokih z zaletom priletel v Špika, ki mu ni več ostalo časa za polnjenje orožja. S šapo ga je od strani silovito treščil v ramo in puško, s katere kopitom se je ta hotel ubraniti napada, je v loku odneslo v ruševje. Štrukelj, ki je tekel na pomoč in se ob tem spotikal čez kamenje, je videl, s kakšno lahkoto so Špiku za otroško ped dolgi kremplji šli skozi kamižolo in raztrgali ramo. Zverina ga je v naletu s težko glavo butnila naprej in hipoma spravila podse. Špik je napel vse sile in skušal z golimi rokami odriniti rjoveči, zaudarjajoči gobec od sebe. Zavedal se je, da to ne more dolgo trajati. Žival je smrtno ranjena, toda velika, kot je, bo težko hotela sama zapustiti ta svet. Čutil je, kako je tudi njegova bitka vedno bolj izgubljena. Zaškrtalo je, ko je prišel čekan na človeški zob, medved je zagrabil za Špikovo spodnjo čeljust in z močnimi vratnimi mišicami stresel debelo glavo …«