Sophie Magdalena Scholl je bila nemška študentka rojena 9. maj 1921 v Forchtenbergu v Weimarski republiki. Bila je članica nemškega odporniškega gibanja proti nacistični diktaturi. Zaradi svojega sodelovanja z uporniško skupino Bela vrtnica (nemško Die Weiße Rose) je bila obsojena na smrt 22. februarja 1943.

Družinsko življenje in odraščanje

Sophie Scholl je do leta 1930 odraščala skupaj s svojimi brati in sestrami Inge, Hansom, Elisabeth in Wernerjem v Forchtenbergu, od 1930 do 1932 v Ludwigsburgu in od 1932 dalje v Ulmu. Mati Magdalena, ki je bila do poroke diakonisa ter tudi kasneje zelo verna in oče Robert Scholl, liberalec, sta otrokom privzgojila krščansko-humanistične vrednote.

Čas študija

Sophie Scholl. Foto: Wikimedia

Tako kot njen dve leti in pol starejši brat Hans, je tudi Sophie Scholl sprva verjela v družbeni ideal, ki so ga propagirali nacisti, ter se zato pridružila nacistični mladinski organizaciji, imenovani Zveza nemških deklet (nem. Bund Deutscher Mädel, kratica BDM). Po bratovem zgledu je zase in za druge organizirala teste poguma in vzdržljivosti, ki so od njih zahtevali, da gredo do roba svojih zmožnosti. Po kongresu stranke NSDAP leta 1936, sta se skupaj z bratom Hansom priključila skupini, imenovani Nemška mladina od 1.11.1929 (nem. Die Deutsche Jugendschaft vom 1.11.1929, poznan predvsem po okrajšavi dj.1.11). Jeseni 1937 je bila skupaj z brati in sestrami zaradi Hansovega nadaljnjega sodelovanja v Mladinski zvezi (nem. Bündische Jugend) za nekaj ur aretirana.

Prav tako leta 1937 je na plesu spoznala štiri leta starejšega Fritza Hartnagela, sina nekega malega podjetnika iz Ulma. Med njegovim šolanjem za oficirja sta si redno dopisovala. Malo pred izbruhom druge svetovne vojne sta v severni Nemčiji skupaj preživela počitnice. Kasneje, ko je Hartnegel svoje izobraževanje nadaljeval v Weimerju, sta nekaj tednov živela skupaj.

Leta 1940 se je v Ulmu udeležila protestantskega seminarja za vzgojiteljice, ki ga je vodila Emma Kretschner. To je storila v upanju, da bi se izognila državni delovni službi (nem. Reichsarbeitsdienst, kratica RAD), ki je bila pogoj za nadaljevanje študija, a se je njen načrt izjalovil. Tako je bila prisiljena pol leta preživeti v državni delovni službi v Krauchenweisu ter pol leta pomagati pri ostalih delih, ki so bila v korist vojski. Sophie Scholl je spomladi leta 1941, medtem ko je služila v RAD, brala dela cerkvenega učitelja sv. Avguština, zaradi česar so jo sodelavke zasmehovale.

Tako je v njenem življenju prišlo do preobrata, in ravno od tega trenutka dalje je v Avguštinovih delih našla novo življenjsko orientacijo. Njene izkušnje in vtisi so odpor, ki ga je čutila do nacističnih režimov, samo še okrepili.

Junija 1942 je Sophie začela s študijem biologije in filozofije v Münchnu. V času semestrskih počitnic pa je morala pomagati pri proizvodnji orožja v enem izmed podjetij v Ulmu.

Bela vrtnica

Prek Hansa, ki je študiral medicino na Univerzi v Münchnu, je spoznala študente, ki so njeno odklanjanje nacističnega režima samo še podkrepili. Kljub bratovim poskusom, da bi jo zadržal izven kroga teh odpornikov proti nacionalističnemu režimu, se je Sophie uspelo pridružiti njihovi skupini.

Odločena za javno kritiko nacizma, je sodelovala pri izdelavi in deljenju letakov Bele vrtnice.

Spominski mozaik na tleh dvorišča münchenske univerze. Foto: Wikimedia

Člani Bele vrtnice so delili svoje letake, jih puščali v telefonskih govorilnicah in parkiranih avtomobilih, ter jih dajali svojim kolegom, ki so jih nato razdelili še v drugih mestih. Januarja 1943 je Sophie prvič sodelovala pri izdelavi enega izmed teh letakov. Letaki, razdeljeni v Kölnu, Stuttgartu, Berlinu in na Dunaju so povzročili razburjenje, ki je vodilo k intenzivnemu iskanju storilcev. Februarja pa je tajna državna policija gestapo posumila, da so za deljenje letakov odgovorne osebe iz študentskih krogov v Münchnu. Sredi februarja 1943 so izdelali že šesti letak po vrsti s pozivom, da je potrebno strmoglaviti nacistični režim in ustanoviti »novo poduhovljeno Evropo«.

S pomočjo grofa Helmutha Jamesa von Moltkeja je letak prišel vse do Velike Britanije, kjer so ga jeseni 1943 ponatisnili. Letake so nato britanska letala odvrgla nad Nemčijo, njihovo geslo pa so širili tudi preko oddajnika BBC.

Nenadna aretacija in smrt

18. februarja 1943 sta Sophie in njen brat Hans na Univerzi v Münchnu delila okoli 1700 letakov. Pri tem ju je okoli enajste ure zalotil hišnik Jakob Schmid, član Jurišnega oddelka (nem. Sturmabteilung, kratica SA), in ju predal rektoratu. Univerzitetni svetovalec Ernest Haeffner in rektor Univerze, profesor Walther Wüst, sta ju zasliševala več ur, nato pa je gestapo oba aretiral.

V münchenski centrali gestapa na dvorcu Wittelsbacher Palais v ulici Brienner Straße, je od 18. do 20. februarja vrhovni sekretar za kazniva dejanja, Robert Mohr, zasliševal Sophie. Iz zapisnika gestapa o zaslišanju je razvidno, da je Sophie dosledno skušala zaščititi svoje prijatelje tako, da je sebe in Hansa predstavila kot glavna akterja.

Štiri dni kasneje, 22. februarja, jo je Ljudsko sodišče v Münchnu, v času predsedovanja sodnika Rolanda Freislerja, zaradi »izdaje domovine, pomoči sovražniku, priprave na veleizdajo in spodkopavanja obrambe« obsodilo na smrt. V zaporu München-Stadelheim je rabelj Johann Reichhart, pod nadzorom vodje oddelka za izvršbe deželnega sodišča v Münchnu, Walterja Roemerja, okoli 17. ure Sophie, njenega brata Hansa in 20. februarja aretiranega Christopherja Probsta obglavil z giljotino.