14. julija 1795 je umrl slovenski dramatik, pesnik in zgodovinar Anton Tomaž Linhart. Osrednja osebnost slovenskega razsvetljenstva in pionir v gledališču.
Anton Tomaž Linhart se je rodil 11. decembra 1756 v Radovljici. Linhartov oče Vaclav je bil po rodu Čeh, ukvarjal se je z nogavičarstvom. Službena pot ga je zanesla v Radovljico, kjer je bil verjetno zaposlen pri tamkajšnjih graščakih kot uradnik. Poročil se je z vdovo Terezijo Mertelj in imela sta šest otrok, Anton Tomaž pa je bil drugi. Hiša, v kateri so živeli, je že tedaj imela osrednjo lego, bila pa je tudi večja kot večina drugih hiš na trgu. Oče jo je imel na začetku v najemu, nato je s pletilsko obrtjo zaslužil dovolj, da jo je tudi odkupil. V tej hiši se je Linhart rodil in preživel deset let, potem se je verjetno vračal domov ob praznikih, vsaj dokler je bil oče še živ. Morda je obiskoval tudi strica Jožefa Kunstlja. Z domačimi je govoril slovensko, z očetom češko in nemško.
Mladi Linhart se je najprej šolal v domačem mestu in v Ljubljani, kjer je bil njegov sošolec danes slavni matematik Jurij Vega.
S slednjim sta vedno tekmovala, kdo bo najboljši. Že med šolanjem se je Linhart odlikoval kot spreten govornik, imel je lep in obvladan glas. Zlasti so ga zanimali jeziki, zgodovina in zemljepis. Za nekaj časa je vstopil v stiški samostan, nato je na Dunaju študiral trgovske in finančne vede. Po vrnitvi se je zaposlil kot arhivar pri škofu, kasneje je postal knjižni revizor, šolski komisar in nazadnje tajnik kranjskega deželnega glavarstva. Njegovo arhivarsko delo ni obrodilo oprijemljivejših sodov, vendar je v tem času navezal stike z baronom Žigo Zoisom. Pri tridesetih letih je postal šolski komisar ljubljanskega okrožja in v treh letih povečal število podeželskih osnovnih šol v tem okrožju z 9 na 18.
Zavzemal se je tudi za ustanovitev osrednje in javne študijske knjižnice v Ljubljani. Tako je bila na njegovo pobudo ustanovljena licejska knjižnica v Ljubljani, ki je predhodnica Nuka.
25. junija 1787 se je poročil z Jožefino Detelovo, dvajsetletno hčerko ljubljanskega gostilničarja Mihaela Detele, s katero je imel dve hčerki: Zofijo Antonijo in Marijo Amalijo.
Linhart je napisal štiri gledališke igre, dve tragediji v nemščini in dve komediji v slovenščini, napisal je našo prvo zgodovino in bil ob tem še arhivar, knjižničar, šolski nadzornik in visoki uradnik. Njegovo prvo književno delo, pesniška zbirka v nemščini Cvetje s Kranjskega, je nastalo še v času študija. Nadaljeval je s tragedijo, prav tako v nemščini, naslovljeno Miss Jenny Love. Izšla je leta 1780. Pod vplivom slovenskih razsvetljencev, posebno Žige Zoisa, pa je začel ustvarjati v slovenščini. Priredil in prevedel je komedijo nemškega dramatika Richterja Die Feldmühle (Podeželski mlin) in jo naslovil Županova Micka. Predstavlja prvo slovensko komedijo.
Po vzoru Beaumarchaisove komedije Figarova svatba je napisal še daljše delo Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Veseloigra Ta veseli dan ali Matiček se ženi je na krstno uprizoritev zaradi suma državi nevarnih idej čakala vse do leta 1848, ko jo je v Novem mestu uprizorila amaterska druščina. Še vedno je na sporedu slovenskih poklicnih in amaterskih gledališč.
Linhart je v svojem življenju doživel le krstno uprizoritev Županove Micke leta 1789, v kateri je vlogo Micke odigrala njegova žena.
Bila je to prva odigrana gledališka predstava v slovenskem jeziku v Stanovskem gledališču (zdaj Slovenska filharmonija). Kljub navdušenju pa je morala na svojo vnovično odrsko postavitev čakati več kot pol stoletja, saj so jo naslednjič odigrali leta 1848 v Vipavi. Danes pa je prav tako kot Ta veseli dan ali Matiček se ženi pogosto na sporedu slovenskih poklicnih in amaterskih gledališč.
Linhart je v nemščini napisal dvodelni Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Prvi del opisuje praslovansko dobo, drugi pa opis preseljevanja ljudstev in naselitev ter kasnejši politični razvoj starih Slovencev. Prav zaradi teh nacionalnih idej so ob njegovi smrti oblasti prepovedale vsako javno žalovanje, nagrobnik in celo elegije v njegov spomin niso bile dovoljene. Njegovo imetje je bilo prodano na dražbi, žena pa se je s hčerkama preselila na Dunaj.
Linhart je bil izobražen razsvetljenec, odločen svobodomislec in človek, ki je verjel, da se da stvari spremeniti na bolje. Povsod je iskal resnico in jo tudi povedal, kar mu je povzročalo tudi težave. S svojo nemško pisano zgodovino je dokazal, da smo Slovenci narod in da imamo zaradi tega določene pravice. To pa je bilo za tisti čas še preveč drzno početje, zato tudi lahko razumemo prepoved javnega žalovanja ob njegovi smrti. Z dramskim delom je postavil temelje naši dramatiki. Bil je osrednja osebnost slovenskega preporoda, prvi izraziti meščan v slovenski kulturi in pionir na vsaj treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju, izjemne zasluge pa si je pridobil tudi na področju šolstva in knjižničarstva.
Linhart je umrl 14. julija 1795 za posledicami srčne kapi.
Radovljica se danes imenuje Linhartovo mesto, po njem so tako v mestu poimenovani trg, knjižnica, šola in osrednja kulturna dvorana. V radovljiški graščini si lahko obiskovalci ogledajo razstavo, ki je bila postavljena ob 250. letnici dramatikovega rojstva.
