Zgornje besede slovenskega politika Jožeta Pučnika so v slovenski javnosti odjeknile 26. decembra 1990. Na ta dan so bili razglašeni rezultati plebiscita za samostojno Slovenijo, ki je bil izveden tri dni pred tem. Na tem ljudskem glasovanju so ljudje močno podprli idejo samostojne slovenske države in dali slovenski politiki jasno sporočilo, da naj nadaljuje z osamosvojitvenimi aktivnostmi. V spomin na te dni 26. decembra praznujemo državni praznik dan samostojnosti in enotnosti.

Pričujoči članek je tretji v nizu prispevkov, ki jih na spletnem portalu zgodovina.si pripravljamo ob obletnici pomembnih dogodkov v letošnjem letu. V prvem prispevku smo se osredotočili na koroški plebiscit leta 1920, drugi prispevek pa je bil namenjen Rapalski pogodbi, s katero je bila pred sto leti določena slovenska zahodna meja. V tem prispevku bomo predstavili okoliščine plebiscita za samostojno slovensko državo, ki je potekal na današnji dan pred tremi desetletji. Orisani bodo razlogi zanj, kot tudi zakonska podlaga za njegovo izvedbo. S pomočjo arhivskih virov, ki jih je objavil Arhiv Republike Slovenije v sklopu razstave ob dvajseti obletnici plebiscita, bodo predstavljeni še odzivi na njegovo izvedbo in opredeljevanje do plebiscita po svetu in doma, večino fotografskega materiala pa je moč najti na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Prelomna osemdeseta

Osemdeseta leta preteklega stoletja so bila prelomna v marsikaterem pogledu. Po smrti jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita maja 1980 so se v državi pričele kazati jasne razpoke. Čeravno je politika vztraja pri geslu »Tudi po Titu – Tito«, je bilo jasno, da bo to veliko težje izvajati v praksi. V tem »jugoslovanskem Babilonu« različnih ver, pisav in jezikov so se na različnih nivojih začele pojavljati težave. Na gospodarskem področju jih je zaznamovala velika inflacija, ki je svoj vrh dosegla konec desetletja. Dodatne težave je povzročalo tudi pomanjkanje dobrin, kot je npr. bencin. Država je to pomanjkanje skušala rešiti s sistemom »par-nepar«, kasneje pa tudi z uvedbo bencinskih bonov. Kljub temu problema niso uspeli rešiti, pred bencinskimi črpalkami pa so se vile dolge vrste ljudi, čakajočih na gorivo. Težave so se kazale tudi na nacionalnem nivoju, kar je vodilo v mednacionalne napetosti, posledično pa se je vse kazalo še v političnih krogih.

Bon za gorivo (Vir: sr.wikipedia.org)

V drugi polovici osemdesetih let se je dogajanje na Slovenskem še izraziteje usmerjalo k slovenski osamosvojitvi. Slovenski intelektualci so zahtevo po tem izrazili v sloviti 57. številki Nove revije, v kateri so izšli prispevki za slovenski nacionalni program. Različni avtorji, mdr. Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Jože Pučnik ter France Bučar, so v svojih prispevkih razpravljali o različnih vidikih Slovenije in slovenstva.[1] Poleg političnega je tudi družbeno dogajanje jasno sporočalo željo po slovenski samostojnosti: ljudje so protestirali ob poteku procesa proti četverici ter množično prisluhnili branju Majniške deklaracije, ki jo je 8. maja 1989 na Kongresnem trgu prebral Tone Pavček. Že prva točka deklaracije je jasno zahtevala, da Slovenci želijo živeti v svoji suvereni državi. Že prihodnje leto aprila so potekale prve večstrankarske volitve, na katerih je zmagal Demos, ki je na koncu pod taktirko Lojzeta Peterleta oblikoval vlado. Predsednik skupščine je postal dr. France Bučar, funkcija predsednika predsedstva pa je bila zaupana Milanu Kučanu. Nekaj mesecev kasneje so se začele intenzivne priprave na izvedbo plebiscita.

Zakaj plebiscit oz. zahteva po samostojni državi?

Še preden je slovenska politika sprejela sklep o izvedbi plebiscita, se je seznanila z različnimi dokumenti, ki so obravnavali slovenski obstoj znotraj Jugoslavije. 30. novembra 1990 je bilo predstavljeno gradivo z naslovom Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, v katerem so se poslanci lahko poučili o različnih vidikih plebiscita in osamosvajanja Slovenije. Na začetku so v dokumentu predstavljene temeljne značilnosti slovenskega plebiscita, pri čemer gre za »izraz suverene volje slovenskega naroda oz. ljudstva Slovenije, da samostojno odloča o lastni usodi.«[2] Omenjene so bile spomladanske večstrankarske volitve, kot tudi deklaracija o suverenosti, ki je bila sprejeta julija 1990. Z njo je Skupščina razglasila slovensko suverenost, to pa se je kazalo v tem, da slovenski politični, pravni in gospodarski sistem temelji na njeni ustavi in zakonih, pri čemer se zvezni zakoni upoštevajo zgolj v primeru, da niso v nasprotju s slovensko zakonodajo oz. ustavo.[3] V nadaljevanju so v dokumentu zapisali, da Slovenija uveljavlja pravico do samoodločbe, preko katere lahko sama »določa svoj notranji in zunanji položaj brez vmešavanja od zunaj in da po svoji volji uresničuje svoj gospodarski, družbeni in kulturni razvoj.«[4] Plebiscit so videli kot možnost, da se slovenski narod prvič v svoji zgodovini lahko samostojno odloča o tem, v kakšni državi želi živeti. Njegovo odločitev bi morali spoštovati tako Skupščina, kot tudi njen izvršni svet in Predsedstvo Republike Slovenije. Če bi se ljudje odločili proti samostojni državi, je poročilo jasno nakazovalo, da bi s tem zamudili izjemno zgodovinsko priložnost:

Če pa bi se slovenski narod odločil, da ne želi, da bi Slovenija postala neodvisna in samostojna država, pomeni, da ne želi o svoji sedanjosti in o svoji bodočnosti odločati sam in da to temeljno pravico do samoodločbe sedaj zavrača. Pomenilo bi tudi, da bo ostal v federaciji, kjer bo večina odločala o njegovi usodi in kjer bodo drugi tudi v njegovem imenu s preglasovanjem odločali o ključnih vprašanjih življenja in dela Slovenije. Pomenilo pa bi tudi, da je zamudil ali se odrekel enkratni zgodovinski priložnosti, o kateri so sanjali, zanjo delali in se žrtvovali številni rodovi.[5]

Gradivo je nato razdeljeno na več poglavij, pri čemer se ta večinoma osredotočajo na slabo stanje v Jugoslaviji in težave, ki jih je to prinašalo razvoju Slovenije. Poudarjena je bila velika jugoslovanska heterogenost oz. velik razkorak med t. i. razvitimi in nerazvitimi republikami. Razmerje v družbenem proizvodu med Slovenijo in Kosovom je bilo tako 7,5:1, med Slovenijo in Makedonijo pa 3,2:1. V poročilu je bilo izpostavljeno še dejstvo, da se nerazvite republike v gospodarskem smislu niso razvile, četudi so za to prejemale izdatno podporo.[6] Slovenija naj bi bila tako po gospodarski razvitosti precej bližje evropskim državam, zato bi se lahko s pomočjo vseevropskega povezovanja bolje razvijala. Hkrati  naj bi jugoslovanske sistemske ovire postale »objektivno velika ovira za sistemske spremembe, razvojno strategijo in tekočo gospodarsko politiko, ki bi zadovoljila interese vseh republik.«[7]

Prikaz uspešnih in neuspešnih let (Vir: ervinator.wordpress.com)

Slovenija bi kot samostojna država lahko sama razpolagala s svojimi sredstvi in bi jih usmerjala v področja, ki bi jih sama smatrala kot pomembna. Jugoslovanski sistem pomoči nerazvitim državam v slovenskem (političnem) prostoru takrat praktično ni imel podpornikov, kar je ugotavljalo tudi to gradivo. Obenem je bilo jasno zapisano, da Slovenija ni odgovorna za slabo stanje v nekaterih jugoslovanskih republikah in da ni razloga, ki bi od Slovenije zahteval plačevanje sredstev namesto oz. za ostale republike.[8] Naslednji bistveni dejavnik je bil povezan z izmenjavo bruto družbenega proizvoda: če je izmenjava z ostalimi republikami po vojni predstavljala približno 60%, je njen delež ob koncu osemdesetih let znašal zgolj še približno tretjino. Istočasno je naraščala gospodarska izmenjava z ostalim evropskim prostorom, ki je tako znašala dve tretjini celotne menjave, ki jo je Slovenija takrat imela s svetom. Velika vrednost evropskega trga za Slovenijo je razvidna tudi iz podatkov, ki so govorili o jugoslovanski izmenjavi z evropskimi državami. Slovenski delež je namreč predstavljal približno 30% vse jugoslovanske izmenjave z evropskimi državami.[9] Če k temu dodamo še veliko podporo demokratičnim vrednotam, ki se je takrat jasno kazala tudi v slovenski družbi, ter slovenske zahteve po hitrejši integraciji v skupno družino evropskih držav, lahko razumemo nezadovoljstvo glede jugoslovanskega zavračanja k vključitvi v evropski prostor:

Za Slovenijo je nesprejemljivo, da je Jugoslavija zamudila zgodovinsko priložnost, da se kot prva med socialističnimi državami vključi v evropski prostor in da je na dnu lestvice držav, ki čakajo na vstop v Evropo. V Izvršnem svetu sodimo, da zaradi notranjepolitičnih razmer, zlasti na Kosovu, Jugoslaviji v bližnji prihodnosti ni mesta v evropskih integracijah.[10]

Gradivo jasno nakazuje, da je bilo takratno jugoslovansko gospodarstvo v veliki krizi, vendar bi kljub vsemu njegova izguba lahko povzročila težave samostojni Sloveniji. Iz tega razloga so pripravili tudi morebitne gospodarske posledice uspelega plebiscita in samostojnosti. Izpostavili so predvsem težave v povezavi z izgubo jugoslovanskega trga in zunanjetrgovinskih vezi, kot tudi majhnosti slovenskega trga, ki bi bil za morebitne vlagatelje prav zaradi majhnosti manj zanimiv oz. nezanimiv. Predstavili so tudi nekaj potencialnih scenarijev, ki so bili povezani z uvajanjem carin proti Sloveniji, če bi bil plebiscit uspešen oz. če bi politika začela z osamosvojitvenimi aktivnostmi.[11] Kot ugotavlja Repe so bile ocene o 37% zmanjšanju slovenske proizvodnje, ki bi jo povzročilo pretrganje odnosov z jugoslovanskim trgom, točne. Potrebno je poudariti, da jih je Slovenija nadomestila v dveh letih po osamosvojitvi, predvsem z izvozom v zahodnoevropske države.[12]

V nadaljevanju dokumenta so izpostavili zavedanje, da osamosvojitev ni dogodek, ki bi se zgodil čez noč, obenem pa bo pot do zadostnega priznanja dolga in težka, a da bo Slovenija lahko težave v nekaj letih prebrodila. Morebitna samostojna Slovenija bi spoštovala vse mednarodne pogodbe, ki se tičejo nje oz. njenega ozemlja, prav tako pa bi zaščito uživali tudi madžarska in italijanska skupnost v Sloveniji.[13] V zadnji točki dokumenta so napovedali aktivnosti po plebiscitu. Njihova usmeritev nakazuje, da prekinitev odnosov ne bi bila takojšen dogodek, temveč bi potekal počasi in po pogajanju z različnimi deležniki (npr. jugoslovanskim in hrvaškim vodstvom). Slovenija bi v tem prehodnem obdobju postopoma uvajala lastno gospodarstvo ter lastno gospodarsko politiko, vodila pa bi tudi pogajanja z različnimi mednarodnimi organizacijami.[14]

Glede na vse aktivnosti se je Izvršni svet Republike Slovenije strinjal z izvedbo plebiscita, zato je v tednu po pregledu tega gradiva prišlo tudi do zakonske podlage za njegov potek. Kljub vsemu pa stvar ni potekala gladko, kar bomo spoznali v naslednjem poglavju.

Zakon o plebiscitu oz. kdaj naj vsi »spokamo kovčke in gremo domov«

Zakon o plebiscitu je bil uradno sprejet 6. decembra 1990, vendar so pred tem o osnutku zakona predstavniki strank posredno in neposredno razpravljali štirikrat (13., 21., in 23. novembra ter potem 6. decembra, ko so vsi trije skupščinski zbori zakon tudi potrdili). Pri tem so se pojavila različna odprta vprašanja, ki jih je bilo potrebno rešiti. Prvo je zadevalo potrebnost plebiscita, saj so nekateri (predvsem desno usmerjeni nacionalisti) njegovo izvedbo postavljali pod vprašaj. Bali so se namreč negativnega izida plebiscita, zato naj bi osamosvojitev izpeljala vladajoča elita sama, brez da bi prejela podporo ljudstva.[15]

Drugo vprašanje je bilo povezano z datumom izvedbe plebiscita. Nekateri so predlagani datum (23. december) označili za preuranjen, saj naj bi bilo potrebno pred plebiscitom pripraviti analizo ekonomskih, vojaških in mednarodnih posledic. Prav mednarodna skupnost naj ne bi bila naklonjena enostranskim dejanjem Slovenije. Pri tem so predvsem opozicijske stranke predlagale, da bi počakali na izide volitev v ostalih jugoslovanskih republikah, s katerimi bi se nato pogovarjali o bodoči konfederalni ureditvi. Če ta pogajanja ne bi bila uspešna, bi šele nato izvedli plebiscit. Iz tega razloga so zato predlagali datum od februarja 1991 dalje, s čimer pa se ni strinjal takratni predsednik države, ki je plebiscit želel izvesti še pred koncem januarja.[16] Pri tem je potrebno poudariti, da se je o datumu opredelil tudi Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, saj ga je poslanec Borut Pahor novembra 1990 pozval k odgovoru na vprašanje v zvezi s posledicami plebiscita na obrambno-varnostnem nivoju. Na sekretariatu so sicer zatrdili, da obstajajo argumenti tako za čim hitrejšo, kot tudi za čim kasnejšo izvedbo plebiscita, vendar so, glede na razvoj v vrhu jugoslovanske politike, na koncu zagovarjali njegovo čim hitrejšo izvedbo:

Z vidika nacionalne varnosti Slovenije je zato bolje, da se plebiscit, če se skupščina RS zanj odloči, izvede čimprej, vsekakor pa prej, preden bo politična slika po volitvah v drugih jugoslovanskih republikah toliko pregledna, da bi lahko kogar koli zamikalo, da jo nasilno popravlja v smer socialistične orientacije.[17]

V nadaljevanju so zapisali, da bi pozitivna odločitev na plebiscitu okrepila varnostni položaj Slovenije, saj bi vsak vojaški poseg proti njej predstavljal agresijo na suvereno in neodvisno državo, ki bi lahko zaprosila tudi za mednarodno pomoč. V nasprotnem primeru bi tovrstno intervencijo mednarodna skupnost lahko razumela kot urejanje notranjih zadev države.[18]

Naslednje vprašanje pri izvedbi plebiscita je bilo povezano z zakoni, ki naj jih država sprejme pred njegovo izvedbo. Med pomembnejše je spadal Zakon o državljanstvu, na osnovi katerega naj bi plebiscit sploh izvedli. Nasprotniki te ideje so nesmiselnost zakona utemeljevali s tem, da Slovenija kot država še ne obstaja, zato takšnega zakona ne more sprejeti vnaprej.[19] Nadaljnje težave so se kazale tudi pri rokih za uresničitev odločitve na plebiscitu – nekateri datuma niso želeli postaviti, temveč bi odločitev o primernem času preložili na parlament, spet drugi so predlagali uresničevanje plebiscitne odločitve s sprejemom ustave, najradikalnejši pa so uresničitev plebiscitnih zaobljub želeli izvesti naslednji dan po zaprtju volišč.[20]

Politiki so se znašli na razpotju tudi pri vprašanju uspešnosti plebiscita: veliko jih je zagovarjalo stališče, da je za uspeh plebiscita dovolj večina tistih, ki se bo glasovanja udeležila. Drugi so menili, da naj bo veljavna navadna večina glasov, a zgolj v primeru, če bi bila volilna udeležba vsaj 50%. Na drugi strani pa je še predlog, da je plebiscit lahko uspešen zgolj v primeru, da zanj glasuje več kot polovica vseh volilnih upravičencev.[21] Glede meje za uspeh plebiscita so se kopja lomila praktično do dneva glasovanja o zakonskem predlogu, pri čemer so opozicijski poslanci postali tarča kritik. Jaša Zlobec je opozicijskim strankam (pa tudi vsem ostalim predstavnikom ljudstva) dejal, da »če nimamo poguma, da verjamemo lastnemu narodu, nismo vredni, da sedimo v skupščini, vladi in predsedstvu, in lahko vsi skupaj spokamo kovčke in gremo domov.« [22]

Plakat »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti«. Avtor: Jure Apih in Futura. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Po številnih razgovorih in dogovorih je bil Zakon o plebiscitu uradno sprejet 6. decembra 1990 na seji vseh treh zborov (družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela). Zakon je bil sestavljen iz dvanajstih členov, ki so opredelili različne vidike plebiscita. Prvi člen je tako govori o neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Drugi člen je opredelil vprašanje na glasovalnem lističu (»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«), v tretjem pa je zapisano, da je plebiscit uspešen zgolj v primeru, če zanj glasuje več kot polovica vseh volilnih upravičencev. V naslednjem členu je bilo zapisano, da mora Skupščina Republike Slovenije v primeru uspešnega rezultata najkasneje v šestih mesecih od izvedbe plebiscita sprejeti vse potrebne ustavne in zakonske akte. V naslednjih členih so bili mdr. določeni še datum plebiscita (23. december) in njegov potek, pa tudi naslov za prijavo morebitnih nepravilnosti pri njegovi izvedbi. Odločitev o uspehu mora skupščina razglasiti na seji vseh zborov in pri tem hkrati sprejeti tudi program dela za uresničevanje te odločitve.[23]

»Dežela s štirimi milijoni pridnih rok« se pripravlja na 23. december 1990

Na isti dan, ko je Skupščina obravnavala in sprejela Zakon o plebiscitu, so stranke podpisale poseben sporazum, s katerim so skupaj nastopile na prihajajočem plebiscitu. Stranke so se dogovorile, da bosta slovenska osamosvojitev in neodvisnost njihov skupni cilj, ki se ga lahko doseže zgolj z izvedbo ljudskega glasovanja. Slednjega so namreč označili za odločilno dejanje slovenske osamosvojitve. Da bi bila njegova potek in izvedba kar najuspešnejša, so stranke sklenile, da bodo zastavile ves svoj ugled in politični vpliv. Omeniti velja še dejstvo, da so plebiscit označili za »integralno dejanje slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodne skupnosti« ter da si zasluge za njegov uspeh ne sme lastiti nobena od strank oz. koalicij.[24]

Da bi državljani razumeli pomembnost plebiscita, so zanje pripravili tudi poseben razglas, v katerem so jim povedali temeljne informacije o plebiscitu in njegovih posledicah. Če bi bil uspešen, bi Slovenija postala samostojna in neodvisna država, kar bi v določenem obdobju postopoma uresničili. Samostojna Slovenija bi lahko brez tujih vplivov sprejemala mednarodne pogodbe in obenem pričela pogajanja z drugimi republikami SFRJ.[25]

Slovenski skakalci prvič poleteli s smučmi ‘Slovenija’, 23.12.1990. Foto Nace Bizilj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Poleg takšnih razglasov so k udeležbi na plebiscitu spodbujali različni propagandni plakati, ki so na raznovrstne načine sporočali potrebnost slovenske osamosvojitve. Propagandna kampanja se je pričela konec novembra, aktivnosti pa je sprožil Republiški komite za informiranje, ki ga je takrat vodil Stane Stanič. Malce paradoksno je, da so se priprave za propagandno podporo slovenskemu plebiscitu pričele ravno 29. novembra, na vsejugoslovanski praznik Dan republike. Majhna skupina ljudi, ki v tistih viharnih časih še ni imela niti finančne podpore za svojo reklamno dejavnost, je že začela s pripravo podpornih plakatov, sčasoma pa so zraven povabili tudi agencijo Futura design. Pomembnejšo vlogo so imeli Jure Apih, Boris Jež, Uroš Lipušček, Janez Gril in Mirko Fabčič.[26] Osrednje geslo plebiscitne kampanje je bilo »Slovenija – moja dežela je naša država«, njen izvor pa je potrebno iskati v sloviti domislici »Slovenija – moja dežela«, ki je vzniknila nekaj let prej. Plebiscitno geslo se je pojavljalo povsod: na letakih, izjavah ter na osrednjih plebiscitnih plakatih. Še posebej poveden motiv lahko najdemo na plakatu, kje vidimo dve odrasli roki, ki držita dve otroški nogi. Pod tem je napis, da se deželi, ki ima štiri milijone pridnih rok, ni potrebno bati za svojo prihodnost.[27] Marija Cigale je plakat dopolnila s sledečo izjavo:

Zdi se mi, da ni dovolj, če mi plebiscit reklamiramo s sloganom o 4 milijonih pridnih rok, bolj pomembno je, da je tukaj dva milijona bistrih možganov. In ne pozabimo, da je polovica teh možganov ženskih.[28]

Do 23. decembra so v Slovenijo prihaja pisma podpore z vseh koncev države in sveta. Slovenski plebiscit so mdr. podprli v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, podobno podporo so izražali tudi v upokojenskih vrstah. V posebnem pismu, izdanem 13. decembra 1990 so vse upokojence pozivali, da se plebiscita udeležijo v čim večjem številu. Močno podporo so izrekli tudi v Društvu slovenskih pisateljev, ki ga je takrat vodil Rudi Šeligo.[29] Podporo slovenski poti osamosvojitve so v društvu španskih borcev izrazili s sledečimi besedami:

Zavedamo se odgovornosti in morebitnih trenutno negativnih posledic plebiscitarnega dejanja, toda nasilno discipliniranje Janezka, ki je zrasel v Janeza in terja le enakopravnost enakega med enakimi s pravico odločanja o lastni usodi, v Evropi danes ni več možno. Jadikovanje nad tem, kaj bo z nami, če nam nihče ne bo ponudil materialne in moralne pomoči za jutrišnji dan, ker smo majhni in nebogljeni, pa je cankarjanski posmeh ljudstvu, ki mu ni nikoli nihče nič daroval.[30]

Med temi pismi podpore so se sicer pojavljali tudi zapisi posameznikov, ki se s plebiscitom in njegovo izvedbo niso strinjali, vendar je njihovo število v primerjavi s pismi podpore, izredno majhno. Decembrski dnevi so minevali in tako je kmalu prišlo do odločilnega 23. decembra.

»Saj ni bilo kaj razmišljat’ tukaj. Je bil čas že.«[31]

Veselje na volišču, 23.12.1990. Foto: Nace Bizilj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Naslovna izjava tega podpoglavja zelo dobro opisuje dogodke v obdobju med 23. in 26. decembrom 1990. 23. decembra je nastopil zgodovinski dan. Ob sedmi uri zjutraj se je odprlo več kot 4100 volišč. Glasovanje po pošti je bilo sicer organizirano, vendar le za oskrbovance domov za starejše občane, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča v domu. Vseh volilnih upravičencev je bilo 1.499.294, v skladu z zakonom pa se je za ugotavljanje izida upoštevalo število 1.457.020 volilnih upravičencev.[32] Poleg tega so bili organizirani tudi t. i. »leteči volilni odbori«, ki so predvsem starejšim in onemoglim omogočali glasovanje na domu. Tak primer je bil npr. 70-letni invalidsko upokojeni zdravnik, ki zaradi svoje bolezni že nekaj let ni zapustil stanovanja. Ravno zaradi svoje bolezni se spomladanskih volitev ni mogel udeležiti, priložnosti za oddajo plebiscitnega »DA« pa ni želel zamuditi. Kot je zapisal, gre za »biti ali ne biti slovenskega naroda, pa bi me kot človeka in kot zavednega Slovenca skrajno prizadelo, če ne bi mogel dati svojega glasu.«[33]

Vzdušje je bilo slavnostno. Predsedniki in člani volilnih komisij so bili pozvani, naj svoje delo opravljajo z vso resnostjo in ponosom. Prišli so tudi predlogi, naj se odpovejo honorarju za svoje delo in tako prispevajo svoj kamenček v mozaiku slovenske neodvisnosti. Volišča sicer niso bila enako opremljena, saj sta bili na nekaterih voliščih še vedno Titova slika in peterokraka zvezda.[34] Ob koncu dopoldneva 23. decembra je bilo že skorajda jasno, da so bili strahovi nekaterih politikov, da bo volilna udeležba zaradi bližajočih počitnic in visokega števila rezerviranih turističnih aranžmajev nizka, odveč. Ljudje so se namreč tako množično odpravljali na volišča, da so nekatera manjša že dopoldne zaprli.

Glas ZA na plebiscitu, 23.12.1990. Foto: Nace Bizilj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Volilni dan je uradno trajal do 19.00 ure, ko so pričeli s štetjem glasov. Prvi neuradni rezultati so bili znani že ob polnoči, za uradne pa je bilo potrebno počakati še nekaj dni. Vzdušje v Sloveniji je bilo evforično: ljudje so se družili na trgih in ob kozarcih penin pozdravljali (takrat še vedno neuradno) visoko podporo slovenskemu plebiscitu. Ravno na plebiscitni dan so slovenski skakalci poleteli s posebnimi Elanovimi smučmi z napisom »Slovenija« ter tako jasno izrazili svojo podporo.[35] 26. decembra 1990 so bili rezultati tudi uradni. Volilna udeležba je bila fantastična: na plebiscitu je svoj glas oddalo 93,2% volilnih upravičencev, odgovor »ZA« pa je obkrožilo 1.289.369 ljudi oz. 88,5% vseh oddanih glasov ali povedano drugače: približno 86% vseh volilnih upravičencev je glasovalo za samostojno in neodvisno Slovenijo.[36] Rezultate je na slavnostni seji 26. decembra 1990 predstavil France Bučar, ki je takrat opravljal funkcijo predsednika skupščine:

Ta glasovalni izid mi omogoča, da na temelju 10. člena tega zakona (Zakon o plebiscitu, op. a.) slovesno razglasim pred tem visokim zborom, slovensko in jugoslovansko ter vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država.[37]

To jasno in nedvoumno sporočilo je bilo za slovensko politiko pokazatelj, da si slovensko prebivalstvo želi stopiti na samostojno pot. To se je uresničilo prihodnje leto, pri čemer je bilo to enotno odločitev žal potrebno braniti z orožjem. V Sloveniji zato vsako leto 26. decembra obeležujemo dan samostojnosti in enotnosti in se tako spominjamo na čas, ko so Slovenci in Slovenke enotno pokazali, da stremijo k samostojni slovenski poti. Takšne enotnosti in visoke volilne udeležbe odtlej ni bilo več.

Viri in literatura:

• »88,5 % »ZA« in knežji kamen.« Muzej novejše zgodovine Slovenije. Oddelek za dokumentarno fotografijo. https://fototekamnzs.com/2015/12/23/885-za-in-knezji-kamen/, (Dostop: december 2020).
• »Domovina in država, vojna za Slovenijo, dokumentarni film 2006.« Objavljeno 20. februarja 2014. https://www.youtube.com/watch?v=fchpbKm6eoY, (Dostop: december 2020).
• »France Bučar – Razglasitev rezultatov plebiscita, 1990.« rtvslo.si. Objavljeno 21. oktobra 2015. https://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-informativni/174366506, (Dostop: december 2020).
• »Odgovor Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo na delegatsko vprašanje poslanca v Družbenopolitičnem zboru Skupščine RS v zvezi s pričakovanimi posledicami plebiscita na obrambno-varnostnem področju.« V: Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Alenka Starman in Jernej Križaj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2010, 16.
• »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990.« V: Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija, 243–253. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003.
• »Pismo slovenskih španskih borcev v podporo plebiscitu.« V: Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Alenka Starman in Jernej Križaj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2010, 39.
• »Prošnja upokojenega zdravnika, naj mu Republiška volilna komisija omogoči glasovanje na plebiscitu.« V: Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Alenka Starman in Jernej Križaj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2010, 38.
• »Razglas državljanom Republike Slovenije pred plebiscitom.« V: Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija, Ljubljana. Arhivsko društvo Slovenije, 2003.
• Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2002.
• »Slovenija – moja dežela je naša država.« Muzej novejše zgodovine Slovenije. Oddelek za dokumentarno fotografijo. https://fototekamnzs.com/2016/12/26/slovenija-moja-dezela-je-nasa-drzava/, (Dostop: december 2020).
• »Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine Republike Slovenije o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo.« V: Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija, 239–240. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003.
• »Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ZPSN).« Pravo-informacijski sistem Republike Slovenije. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO82#, (Dostop: december 2020).

  Viri fotografij

• Na volišča in glas plebiscitne podpore so vabili tudi plakati. Foto: Tone Stojko. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. https://fototekamnzs.com/2016/12/26/slovenija-moja-dezela-je-nasa-drzava/#jp-carousel-7419, (Dostop: december 2020).
• Bon za gorivo. https://sr.wikipedia.org/wiki/Bon_za_kupovinu_goriva#/media/%D0%94%D0%B0%D1%82%D0%BE%D1%82%D0%B5%D0%BA%D0%B0:Bonus_for_fuel.jpg, (Dostopa: Decembra 2020).
• Prikaz uspešnih in neuspešnih let. wordpress.com. https://ervinator.wordpress.com/2007/03/09/politicni-plakat-1945-1999/, (Dostop: december 2020).
• Plakat »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti«. Avtor: Jure Apih in Futura. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. http://www.muzej-nz.si/si/razstave/obcasne/1071-Slovenci-so-glasovali-za-samostojno-drzavo, (Dostop: december 2020).
• Slovenski skakalci prvič poleteli s smučmi ‘Slovenija’, 23.12.1990. Foto Nace Bizilj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. https://fototekamnzs.com/2015/12/23/885-za-in-knezji-kamen/#jp-carousel-7377, (Dostop: december 2020).
• Glas ZA na plebiscitu, 23.12.1990. Foto: Nace Bizilj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. https://fototekamnzs.com/2015/12/23/885-za-in-knezji-kamen/#jp-carousel-7375, (Dostop: december 2020).
• Veselje na volišču, 23.12.1990. Foto: Nace Bizilj. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. https://fototekamnzs.com/2015/12/23/885-za-in-knezji-kamen/#jp-carousel-7376, (Dostop: december 2020).

[1] Dostop do 57. številke Nove revije: http://www.slovenska-pomlad.si/uploads/nr_57.pdf, (Dostop: december 2020).

[2] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990.« V: Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija, 243–253. Ljubljana. Arhivsko društvo Slovenije, 2003, 244.

[3] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 244.

[4] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 245.

[5] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 245.

[6] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 245.

[7] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 246.

[8] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 246.

[9] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 246.

[10] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 247.

[11] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 248.

[12] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2002, 192.

[13] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 251.

[14] »Osamosvajanje Slovenije, gradivo vlade in Skupščine Republike Slovenije, november 1990,« 252.

[15] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije 188.

[16] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije, 189.

[17] »Odgovor Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo na delegatsko vprašanje poslanca v Družbenopolitičnem zboru Skupščine RS v zvezi s pričakovanimi posledicami plebiscita na obrambno-varnostnem področju.« V: Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Alenka Starman in Jernej Križaj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2010, 16.

[18] »Odgovor Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo na delegatsko vprašanje poslanca v Družbenopolitičnem zboru Skupščine RS v zvezi s pričakovanimi posledicami plebiscita na obrambno-varnostnem področju,« 16.

[19] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije, 189.

[20] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije, 189–190.

[21] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije, 190.

[22] Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije, 193.

[23] »Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ZPSN).« Pravo-informacijski sistem Republike Slovenije. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO82#, (Dostop: december 2020).

[24] »Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine Republike Slovenije o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo.« V: Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija, 239–240. Ljubljana. Arhivsko društvo Slovenije, 2003, 234–240.

[25] »Razglas državljanom Republike Slovenije pred plebiscitom.« V: Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Del 2, Slovenci in federacija, 243. Ljubljana. Arhivsko društvo Slovenije, 2003, 243.

[26] »Slovenija – moja dežela je naša država.« Muzej novejše zgodovine Slovenije. Oddelek za dokumentarno fotografijo. https://fototekamnzs.com/2016/12/26/slovenija-moja-dezela-je-nasa-drzava/, (Dostop: december 2020).

[27] »Slovenija – moja dežela je naša država.«

[28] »Slovenija – moja dežela je naša država.«

[29] Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo, 38–39.

[30] »Pismo slovenskih španskih borcev v podporo plebiscitu.« V: Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Alenka Starman in Jernej Križaj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2010, 39.

[31] »Domovina in država, vojna za Slovenijo, dokumentarni film 2006.« YouTube. Objavljeno 20. februarja 2014. https://www.youtube.com/watch?v=fchpbKm6eoY, (Dostop: december 2020).

[32] »88,5 % »ZA« in knežji kamen.« Muzej novejše zgodovine Slovenije. Oddelek za dokumentarno fotografijo. https://fototekamnzs.com/2015/12/23/885-za-in-knezji-kamen/, (Dostop: december 2020).

[33] »Prošnja upokojenega zdravnika, naj mu Republiška volilna komisija omogoči glasovanje na plebiscitu.« V: Milijon 289 tisoč 369 : 20. obletnica plebiscita za samostojno Slovenijo / Razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Alenka Starman in Jernej Križaj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2010, 38.

[34] »88,5 % »ZA« in knežji kamen.«

[35] »88,5 % »ZA« in knežji kamen.«

[36] »88,5 % »ZA« in knežji kamen.«

[37] »France Bučar – Razglasitev rezultatov plebiscita, 1990.« 4d.rtvslo.si. Objavljeno 21. oktobra 2015. https://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-informativni/174366506, (Dostop: december 2020).