Mejnik ali mejni kamen je robusten fizični označevalec, navadno kamen, ki označuje črto, ki razmejuje zemljišča oz. ozemlja.

Meje obstajajo odkar obstajajo ljudje, ki so že od nekdaj želeli narediti ločnico med svojimi posestvi. Pomenu označevanja meje v naravi oziroma na terenu lahko sledimo več tisoč let nazaj, predvsem v povezani z razvojem poljedelstva in stalno naselitvijo, ko v ospredje pridejo vprašanje lastništva zemljišč. Kasneje se tem delitvam pridružijo še upravne oz. zemljiške razdelitve in označevanje posestnih meja gospostev, dominikalnih in cerkvenih posesti, tudi trgov, mest, nižjesodnih in višjesodnih ali deželnosodnih okrajev itd., pa vse do administrativnih, deželnih in na koncu do državnih meja.

Mnoge stare mejne označbe danes sodijo med kulturno dediščino, saj imajo poleg svoje funkcijske tudi pričevalno (npr. podatek o letu postavitve, funkciji razmejitve) in estetsko vrednost, hkrati pa so edini pričevalci nekdanjih zemljiških izmer na terenu. Ker so mejna znamenja pogosto stala na bolj izpostavljenih mestih, t.j. ob cestah, grapah, vodotokih, se številna bodisi zaradi širitve infrastrukture bodisi zaradi naravnih procesov niso ohranila. Največ starih mejnih oznak lahko danes tako najdemo v gozdovih in na težko dostopnih terenih.

Medsekcijski mejni kamen med Štajersko in Ogrsko (1912)

Najbolj znana in tudi uporabljana mejna označba je mejni kamen, ki je lahko različnih dimenzij in oblik. Poznali so jih že v Babilonu, kjer so jih imenovani »kudurru«. Kamnite mejnike so poznali tudi Grki (»horos«), Etruščani (»tular«) in Rimljani (»trminus«), ki so poznali tudi celo vrsto mejnih božanstev, zaščitnik mejnih kamnov pa je bil najvišji rimski bog Jupiter.

Na začetku so bili mejni kamni neobdelani kosi kamnine in brez oznak, pretežno iz kamninskega gradiva iz okolice. Kasneje postanejo obdelani in različnih oblik ter ne nujno iz »domačega« kamna, dobijo pa tudi različne oznake (od poznega srednjega veka). Kvadratasta oblika mejnih kamnov se pojavi v poznem srednjem veku, kasneje pa dobijo pravo geometrijsko obliko z zglajenimi površinami. Ne glede na starost jim je skupno, da kažejo potek meje; predvsem stojijo tam, kjer meja spremeni smer. Od 16. stoletja so bili mejni kamni tudi oštevilčeni. Na tak način se je lahko hitro ugotovila »izguba« posameznega mejnega kamna.

Na ozemlje današnje Slovenije lahko najdemo številne stare mejne kamne, ki so še vedno prisotni v naravi kjer pa ne služijo več prvotnemu namenu, kažejo pa nam minule razmejitve – »padle« zgodovinske meje in ostajajo zgodovinski pričevalci oz. “označevalci” preteklosti. Danes predstavljajo spomenike kulturne dediščine, čeravno v večini (še) niso zavedeni v registru slovenske nepremične kulturne dediščine.

Najstarejši znani tovrstni kamen pri nas je rimski mejnik, ki so ga leta 2001 v Ljubljanici pri Bevkah odkrili potapljači. Če gre pri rimskem mejniku za osamljen primerek antičnih mejnih označb, imamo na današnjem slovenskem ozemlju precej več ohranjenih mejnih kamnov, ki so od 17. stoletja naprej označevali razmejitev slovenskih deželnih meja. Še več imamo ohranjenih označb pred 100 leti določene tako imenovane rapalske meje med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, ki je kar 25 let delila Slovence. Od skoraj 4600 mejnih kamnov, ki so med letoma 1920 in 1945 označevali mejo, jih je danes ohranjena še četrtina. Na ozemlju Slovenije še vedno lahko najdemo tudi ti. okupacijske mejne kamne, ki so v letih 1941-1945 označevali meje med Nemčijo in Italijo ali Nemčijo in Hrvaško.

V prihodnjih objavah bomo bolj podrobno predstavili nekaj njih. Vabljeni k branju.

Avtorja fotografij: Peter Mikša in Matija Zorn.

Mejni kamen (1941-1945) na okupacijski meji med Nemčijo in NDH v Halozah. Danes je to slovensko-hrvaška meja.