Pred devetindvajsetimi leti je na Gašerbrumu IV ugasnilo življenje slovenskega alpinista Miroslava (Slavc) Svetičiča. Alpinist Malte Roeper se ga je spominjal z besedami: »Bil si skoraj vedno samo sam na poti, iz leta v leto. Sam, si dejal, se lahko bolje skoncentriraš. Hotel si postati profesionalec, kot je bil takrat Tomo, ki si ga vztrajno nagovarjal, naj Ti preskrbi stike na televiziji. Ko pa naj bi se zgodil Tvoj veliki nastop na slovenski televiziji, nisi odšel tja, ker si imel doma zabavo in si se napil. Ali si sam razumel, zakaj? V Španiji sem srečal dva Tvoja rojaka. Pripovedovala sta mi, da si zdaj zares mrtev. Na Gašerbrumu IV Te je zadelo. Daleč in visoko si prišel po novi smeri levo od znane SchauerKurtvkove smeri, od tam dalje pa nisi več odgovarjal na radijske klice. Adijo, Slavc!«

Slavko Svetičič se je rodil 31. januarja 1958. Prvih deset let življenja je preživel na Vojskem, v najvišje ležeči vasi na Primorskem. Kasneje pa se je z družino preselil v Šebrelje. Izšolal se je za kovinarja.

Leta 1977 se je vpisal na dveletni tečaj za alpiniste, ki ga je opravil v enem letu in je bil že naslednje leto sprejet med alpiniste. Leta 1983 se je z alpinizmom začel ukvarjati profesionalno, ko je vstopil v vrhunski športni razred pri Športni zvezi Slovenije. Slavko Svetičič je izbiral najzahtevnejše in prvenstvene alpinistične smeri, ki so ga uvrščale v vrh svetovnega alpinizma. Znan je bil predvsem po zahtevnih solo vzponih in o tem je zapisal: »Če soliram, ne tekmujem, če tekmujem, potem sem sam sebi edini nasprotnik. Stena to ni, če jo zmorem sam. To je moj osebni izziv in če bom razočaran, bom jaz, to je moje samopremagovanje, to je moje iskanje, iskanje zadovoljstva, moči in svobode. Če hočem biti dober, moram solirati, to je moj pogoj. Tu ni naključij, to ni izzivanje usode, to ni izpostavljanje. To je potreba.« Opravil je preko 1200 alpinističnih vzponov, od tega 460 prvenstvenih smeri. Tina Horvat je o njegovih dosežkih zapisala: »Na Slavčevi prekratki alpinistični poti se niza preko 1200 vzponov, med katerimi izstopajo številni prvenstveni in ekstremno težki solo vzponi v vseh večjih gorstvih sveta. Še posebej pomembna je njegova vloga v Centralnih Alpah. Bil je edini, ki je vedno znova in dolga leta nepretrgoma »presenečal« v najtežjih smereh z malo ponovitvami. Že daljnega leta 1984 je v šestih dneh opravil s tremi problemi Alp (Eiger, Matterhorn, Grandes Jorasses), temu podvigu pa so sledili številni drugi, med katerimi najbolj izstopata prvenstvena Manitua in že omenjena Extreme Dream v Grandes Jorasses. Njegovi najpomembnejši dosežki izven Evrope pa so vzponi v Aconcagui, El Capitanu, Cerro Torreju, na Novi Zelandiji in v Himalaji.«

Njegov zadnji vzpon je bil na Gašerbrum IV. »Gašerbrum IV je Slavca začaral, skoraj obsedel. Morda zaradi idealne oblike, ki kot pravilen trapez zapira Baltoro, morda zato, ker je bila njegova stena tako odkrita in razprta, a polna majhnih ostrih ugank. Vsekakor je bila to njegova gora: trikrat se je že odpravljal v njeno zahodno steno; dvakrat se je tik pred odhodom premislil, letos je šel. Človek, razpet med upanjem, pravzaprav željo, in resničnostjo, ne vidi vsega, ne more videti vsega.« Slavc se je zadnjič javil 19. junija, po tem pa je začelo snežiti. Umrl je 20. junija 1995. Negovo truplo je leta 1997 našla korejska odprava. »Ko so se letošnjega julija vračali z vrha 7925 metrov visokega Gašerbruma IV, so na nadmorski višini 7100 metrov našli nesrečnega slovenskega plezalca, ki se je odločil, da bo čisto sam in seveda na alpski način, v enem zamahu in z opremo, ki jo je lahko sam nosil na goro, priplezal na ta skoraj osemtisočmetrski himalajski gorski vrh. /…/ Na Gašerbrum se je Svetičič odločil po zahodni steni plezati sam, čeprav je dotlej na vrh te gore od 20 močnih odprav uspelo priplezati le Italijanom leta 1958 in mešani avstralsko-ameriški odpravi leta 1986, po zahodni steni pa nasploh še nikomur. /…/ ˝Pustili smo ga tam, ker leži na težko dostopnem in nevarnem kraju,˝ so Korejci kot v opravičilo povedali Slovencem v Kranjski Gori, ˝saj smo imeli dovolj težav, da smo sami varno sestopili z gore˝. Verjetno bo nesrečni slovenski alpinist v najvišjem slovenskem grobu počival vse večne čase.«

Viri: Obrazi pokrajin, Planinski vestnik