V Piranu se je rodil Giuseppe Tartini

8. aprila 1692 se je v Piranu rodil italijanski skladatelj, violinist, pedagog in glasbeni teoretik Guiseppe Tartini.

Tartini1Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu 8. aprila 1692. Oče Gian Antonio je bil florentinskega porekla in je prišel v Piran najverjetneje zaradi trgovanja. Kasneje se je zaposlil kot javni pisar za odkup soli. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov filipinov v Piranu, kasneje pa so ga vpisali v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru; verjetno je obiskoval tudi piransko akademijo »I virtuosi«; združevala je vse izobražene piranske meščane, da so na svojih srečanjih razpravljali o glasbi, umetnosti, literaturi.

Šolanje je nadaljeval v koprskem kolegiju. Oče je želel, da bi se posvetil duhovniškemu poklicu, a sina je nemirna narava gnala drugam. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti univerze v Padovi. Po nevšečnostih zaradi poroke s škofovo nečakinjo je moral Padovo zapustiti. Zatekel se je v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Biografski podatki za nadaljnja leta so skopi: znano je, da je igral v različnih gledaliških orkestrih in nastopal kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi, kjer je študiral dve leti.

Leta 1713 je napisal delo, po katerem je najbolj znan: sonato ‘Vražji trilček’. To ime je skladba dobila po Tartinijevi pripovedi, kako je nastala. »Neko noč leta 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti. Dogajalo se je vse mogoče … Nazadnje sem pomislil, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je. Tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral izredno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo kdaj slišal ali jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj dela tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat zapisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo Vražji trilček.« Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino.

Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v stolnici sv. Antona v Padovi. Imenovan je bil brez predhodne avdicije, kar priča o velikem slovesu, ki ga je užival kot virtuoz. Po krajšem bivanju v Pragi je na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči deloval predvsem v Padovi, kjer je znova prevzel vodstvo glasbene kapele v stolnici. Leta 1728 je ustanovil slovito violinsko šolo »La scuola delle nazioni«. Učenci so vanjo prihajali z različnih koncev Evrope, zato se je Tartinija prijel vzdevek il maestro delle nazioni, glasbeni mojster narodov.

Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi. O njegovem življenju krožijo vsemogoče zgodbe: da se je tajno poročil in da je v dvoboju ubil svojega nasprotnika in potem bežal iz samostana v samostan. Vsekakor pa je bil Tartini v tedanjem glasbenem svetu ena vodilnih osebnosti evropskega slovesa.

Tartinijev spomenik

Razglednico Pirana, najbolj južnega slovenskega mesta, najpogosteje krasi osrednji Tartinijev trg. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki so ga po načrtih arhitekta Borisa Podrecce tlakovali z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček – mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija. Tako so se meščani Pirani poklonili svojemu slavnemu violinistu in skladatelju bo njegovi 200-letnici rojstva. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov.

Tartinijeva hiša

Stavba spada med najstarejše hiše v tržnem stavbnem plašču. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo »Casa Pizagrua«, vendar so kasneje njeno zunanjost predelali v neoklasicističnem slogu. V njej je bil rojen Giuseppe Tartini. Nazadnje je bila prenovljena v letih 1985–1991; med prenovitvenimi deli so v njej odkrili zanimive stenske poslikave. V hiši je sedež Skupnosti Italijanov in je namenjena kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini. Najzanimivejši eksponati so posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike.

Kako dobro poznamo Giuseppeja Tartinija, skladatelja, violinista in izjemnega glasbenega pedagoga?

Giuseppe Verdi, Sonata Vražji trilček.

Viri:

Up Next

Related Posts