Vladavina nemškega kralja in cesarja Maksimilijana I. v zadnjih desetletjih 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja je pomenila nov vzpon Habsburžanov, ene največjih in najstarejših vladarskih dinastij v Evropi, ter širjenje njihove posesti in oblasti.

Med drugim so si pridobili različna posestva na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, nekdanja salzburška posestva ob ogrski meji – Ptuj, Brežice in Sevnico, z dedovanjem po goriških grofih pa še ozemlja v Slovenskem Primorju. V vojni med Habsburžani in Benečani v začetku 16. stoletja je Maksimiljanova vojska osvojila tudi Tolminsko, Bovško in Gradiščansko, cesar pa je oblast razširil še na španske posesti v Evropi in v njihovih kolonijah.

Nemški kralj in cesar Maksimilijan I. se je rodil na današnji dan leta 1459 v Dunajskem Novem mestu. Maksimilijan, edini dedič Habsburžanov, sin cesarja Friderika III. in Leonore – Helene Portugalske, je po očetovi smrti postal vojvoda Štajerske, Koroške in Kranjske.

V času vladanja, ravno kmalu po izumrtju habsburških tekmecev (grofje Celjski, Goriški, ogrski Hunyadiji, Walseejevci), je širil posesti po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, z izumrtjem Goriških grofov je pridobil njihovo ozemlje (1500) ter po vojni z Benečani še območja zgornjega Posočja, Gradiščanske oziroma Ogleja (1508–16). Največ posesti je pridobil na ozemlju Nizozemske, ko se je leta 1477 poročil z dedinjo burgundskih vojvod, Marijo Burgundsko, in velik del njene dediščine v petnajstletnem bojevanju proti Francozom tudi obranil. Manj koristno za cesarstvo in Avstrijo je bilo njegovo dolgoletno bojevanje za posesti v Italiji.

Najočitnejši motiv Maksimilijanove politike je bila širitev habsburškega imperija. Prepričan je bil, da s tem koristi tudi cesarstvu in nemškemu narodu.

Med njegovim vladanjem so se začeli razvijati osrednji državni uradi, habsburške dežele v Vzhodnih Alpah pa je razdelil v gornje- in dolnjeavstrijske.

Februarja leta 1504 je izdal tudi listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je 19. julija leta 1504 najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.

Uspel je ponovno obnoviti sijaj cesarstva, ki se je zdel v času njegovega očeta že popolnoma obledel.

Maksimilijan je poskrbel za dve dvojni rodbinski povezavi, s kastiljsko-aragonsko in z jagelonsko dinastijo, ki so Habsburžanom v generaciji njegovih vnukov prinesle oblast nad španskimi evropskimi in prekomorskimi ozemlji, Češko in Madžarsko. Pomembne so njegove upravne reforme v cesarstvu in v avstrijskih dednih deželah.

Po Maksimilijanovi smrti leta 1519 se je habsburška posest razdelila na špansko in avstrijsko vejo; špansko posest in cesarsko krono je nasledil Karel V. Španski, avstrijske dežele pa Ferdinand I. Habsburški. Meja med njima naj bi potekala tako, da bi Goriška, Trst, Reka s Krasom, Pazinska knežíja in Slovenska marka na Dolenjskem pripadle španskemu delu. Temu so se kranjski deželni stanovi odločno uprli in dosegli, da so bila ta ozemlja z novo pogodbo uvrščena v Ferdinandov, to je v habsburški del avstrijskih dednih dežel.

Vir: Radio Prvi in Wikimedia