18. februarja 1950 je umrl slovenski pripovednik in dramatik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, pripovednik socialnega realizma.
Rodil se je 10. avgusta 1893 v Podgori pri Kotljah.Vse življenje je ostal tesno povezan s svojo rodno Koroško. Bil je zaveden Slovenec. Med prvo svetovno vojno je odšel na soško bojišče. Med drugo svetovno vojno se ni izognil izkušnji taborišča. Tam je preživel dve leti in v tem času si je močno načel zdravje. Umrl je leta 1950 v Mariboru.
Je pisatelj samouk. Ustvarjati je začel leta 1909 s črticami iz delavskega, kmečkega in potepuškega življenja. Kuharju je bila najpomembnejša oblika roman, in sicer kolektivni z reportažnimi sestavinami. Sem spadajo Požganica, Doberdob in Jamnica.
Po 2. svetovni vojni je objavil dve knjigi spominsko-potopisno-reportažnih zapisov, ki so avtobiografski: Od Kotelj do Belih vod in Borba na tujih tleh.
Prvo zbirko kratkih pripovedi z naslovom Povesti je izdal že leta 1925. Petnajst let kasneje izdal zbirko Samorastniki. Zbrane pripovedi je objavljal v Sodobnosti od leta 1935 do leta 1939. Nepozabna je pripoved Boj na požiralniku, ki je zaživela tudi na filmskem platnu. Pisatelj je zbirko upravičeno podnaslovil Koroške povesti, saj se vse pripovedi navezujejo na koroške ljudi in razmere. Po vojni je izšla zbirka kratkih pripovedi Naši mejniki.
Fran Tratnik, Delo na polju, 1914, grafit na papirju, Moderna galerija.
Boj na požiralniku
Dolga novela Boj na požiralniku je razdeljena na sedem poglavij. Pripoveduje o družini Dihurjevih, ki bijejo boj tako z naravo kot s socialnimi okoliščinami za svoje preživetje. Narava jim ni naklonjena, saj ima njiva požiralnike, ki jim odnašajo skromen pridelek. A družina se ne da in se jim (ne)uspešno zoperstavlja. Družini ni naklonjena niti družba. Prežih je rad pripovedoval o malih ljudeh z družbenega obrobja, saj je tako simbolno opozarjal na njihovo nemoč in zapostavljenost. Družina Dihurjevih z vsemimočmi kljubuje neusmiljeni naravi in krivični družbi, toda izid boja ni v njihovo korist: očeta Dihurja in mati Dihurko stre garanje, Dihurjevo gnezdo pa razrdre tuja roka. Nenehno spopadanje vpliva tudi na značaj članov družine, saj so trmasti, vztrajni, zgarani, nezaupljivi in zaprti vase, saj so drugi neprijazni od njih.
Samorastniki
V dolgi noveli Samorastniki je Voranc izbral obliko okvirne pripovedi. V okviru pripovedi je upovedil pripovedovalčevo popotavanje s prijateljem h karniški hubi, posestvu, ki je sedaj zapuščeno, a nekoč je slovelo po bogastvu in moči. Pri neki bajti sta srečala starko. Povedala jima je zgodbo o Meti, ki je Karnice niso marale. Na Karnicah so imeli sina Ožbeja. Bogati Karničniki so gostili Hudabele, ki so bili dninarji in so pri njih delali za bajto in preživetje. Pri Hudabelih so imeli zelo lepo hčerko Meto. Med njo in Ožbejem se je rodila prepovedana ljubezen. Ko je Meta zanosila, se je Ožbej izkazal za slabiča, a ljubezni še ni bilo konec, saj se jima je v zunajzakonski zvezi rodilo devet otrok. Sprva so ljudje gledali na Meto kot grešnico, a z vsakim novim otrokom so jo začeli vedno bolj spoštovati. Ožbej se je vedno bolj vdajal pijači in nekega dne se je pijan utopil v jezeru. Meta je ostala sama z otroki. Otroci so bili prikrajšani za družinsko življenje, ne pa za ljubezen, ki jim jo je izkazovala mati Meta. Otroci so zrasli v samostojne, lepe in samozavestne ljudi, ki so postajali delavci. Kot odrasli so se vedno znova vračali k materi. Meta je postala simbol, ki s svojim nadčloveškim trpljenjem prestavlja neuničljivost malega človeka.
V zbirki Samorastniki je Prežihov Voranc zbral svojo novelistiko, ki je nastajala petnajst let. V tem nizu je bil prvi Boj na požiralniku, ki pripoveduje o žalostni usodi družine Dihurjevih.
Viri: Wikipedija, YouTube, rtvslo.si, Svet književnosti 3 (Kos), Književnost na maturi 2006 (Jesenovec, Lenardič).
