Na današnji dan 7. junija 1992 je bil ob 18.40 v Jurovskem Dolu pri Lenartu ustreljen kandidat za predsednika Republike Slovenije Ivan Kramberger. Kramberger se je rodil 4. maja 1936 v Ženjaku v revni viničarski družini. Bil je osmi od enajstih otrok in že kmalu so ga poslali za hlapca k nekemu kmetu v Voličino, kjer je veliko pretrpel iz strani gospodarjev, ki ga niso hoteli pošiljati v šolo. Za njegovo trpljenje je vedela vsa okolica in na pomoč je prišel njegov brat Lovrenc, ki ga je odpeljal k drugemu kmetu v Benedik, kjer je lahko Ivan hodil tudi v šolo. Izučil se je za dimnikarja. V Titogradu je služil vojaški rok. V času služenja vojaškega roka je opravil vozniški izpit ter bil del avtočete. Po koncu služenja vojaškega roka je kot vozni prostovoljec sodeloval pri gradnji ceste Beograd – Bar, a je bil tam udeležen v prometni nesreči, kjer je bil huje ranjen in je njene posledice nosil celo življenje.

Leta 1963 je ilegalno prečkal Jugoslovanko mejo in odšel preko Avstrije v Nemčijo, ker je bil nekaj časa zaprt v begunskem taborišču. Potem je našel zaposlitev v tovarni za proizvodnjo bakra v Duisburgu, ker si je s svojimi inovacijami olajšal delo. Njegove inovacije so kmalu opazili tudi drugi in jih uvedli v sistem dela tovarne. Tam je spoznal zdravnika, ki je kasneje postal direktor bolnišnice Marien Hospital, prav tam je Kramberger kasnjen zasedel novo delovno mesto. Kramberger se je tedaj izšolal za dializnega tehnika in se je od tedaj naprej ukvarjal predvsem z dializnimi aparati in le-te poskušal izboljšati. V Duisburgu se ga je prijelo ime »dobrotnik iz Duisburga« saj je začel  zbirati in pošiljati zdravila na Poljsko, v Turčijo, Jugoslavijo… Različnim bolnišnicam je poslal 42 dializnih aparatov. Invalidsko se je upokojil leta 1983 in se z ženo Marjeto vrnil v Negovo, kjer sta odraščala njegova sinova Boris in Danijel (iz pretekle zveze), z ženo pa sta imela kasneje še dva sinova Ivana in Denisa. Dom so si zgradili ob Negovskem jezeru, kjer je med letoma 1985 in 1994 delovala gostilna. Kramberger naj bi s svojo družino živel zelo skromno življenje.

Ivan Kramberger se je aktivno politično udejstvoval, v svojih nagovorih pa se je najpogosteje obračal predvsem na tegobe malega človeka. Največkrat je ljudi nagovarjal kar na Prešernovem trgu v Ljubljani. Svojo življenjsko pot in nazore je ubesedil v več knjižnih delih, ki so izšla v samozaložbi in je sam skrbel za njihovo prodajo. Leta 1990 je s podporo ljudstva kot eden izmed štirih kandidatov nastopil na volitvah za predsednika države in  prejel 18,5 % glasov. Po prvem krogu je Kramberger povedal: »Dobro je, super. Ta vrstni red je lažni. Gotovo se bova s Kučanom srečala v drugem krogu.« V drugi krog sta se tedaj uvrstila Milan Kučan ter Jože Pučnik. Kramberger naj bi se s Kučanom ponovno srečal šele leta 1992, ko naj bi se ponovno pomerila v tekmi za predsednika Slovenije 6. decembra 1992, a je bil Kramberger pred tem ubit. Na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, je bil na predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu ustreljen. Okoliščine umora niso bile nikoli zadovoljivo pojasnjene in še vedno burijo duhove. Za njegovega krvnika je bil tedaj obsojen domačin Peter Rotar, ki je svoje dejanje v močno opitem stanju takoj priznal, a ga je kasneje zanikal. Obsojen je bi na 12 let zapora, ki jih je tudi v celoti odsedel.

Krambergerjeva smrt je v času, ko je v preostanku bivše skupne države divjala bratomorna vojna, pustila svojevrsten pečat. V Dolenjskem listu so zapisali: »Val nasilja, ki pljuska med nas, je čedalje močnejši. Te dni smo bili priča nesmiselni smrti »dobrega človeka iz Negove«, ki je pretresla vso Slovenijo, hkrati pa lahko z nemo grozo opazujemo nesmiselno smrtno agonijo nekega mesta, ki se potaplja v ognju in eksplozijah. Sarajevo in Kramberger. Dve različni smrti z istim imenovalcem: nesmisel, brezumje, krvoločnost. Prav tako kot mi, je pred temi pojavi zgrožen in otopel ves svet. Nekako z olajšanjem so organi za notranje zadeve ugotovili, da gre za umor iz osebnih razlogov, prav tako kot so si v mednarodnih organizacijah z olajšanjem dopovedovali, da gre v jugoslovanski moriji le za izbruh medetničnega sovraštva. Vendar pa je to le kratkotrajno samoslepilo, kajti prav sovraštvo povzroča take vrste nasilje, ki ga ni moč dojeti in se mu je z logičnimi potezami težko upreti in ga omejiti zato se mu je treba prej ali slej postaviti po robu kot mu gre: s prisilnim jopičem. Tako v odnosih med posamezniki kot med narodi bi moralo pač veljati pravilo: labilnežem in nasilnežem je treba orožje odvzeti. Razmišljati pa je treba tudi o koreninah, iz katerih nasilje črpa svojo moč. Te so skrite znotraj globalne človeške družbe in so odvisne od njenih etičnih načel in vrednot. Nasilje proti naravi je tudi nasilje proti človeku, je ena od razmisleka vrednih parol svetovne konference o okolju. Ali nam to ne pove, kako se lahko že vsak posameznik po svoje nasilju upre?«

 Viri: Wikipedija, Gorenjski glas, Delo, Obrazi slovenskih pokrajin, Dolenjski list