3. junija 1924 je blizu Dunaja v sanatoriju umrl pisatelj Franz Kafka, pisec najpomembnejših pripovednih del 20. stoletja, ki pa za časa njegovega življenja niso zbudila pozornosti. 

Kafka je eden najpomembnejših pisateljev in pripovednikov v nemški književnosti 20. stoletja. Veliko njegovih del je ostalo nedokončanih, po njegovi smrti pa jih je, kljub njegovi izrecni želji, da bi bila uničena, objavil njegov prijatelj Max Brod. Njegova najbolj znana dela so fragment romana Proces (nem. Der Process), Grad (nem. Das Schloss) in Amerika (nem. Der Verschollene), napisal pa je tudi mnogo pripovedi in pisem.

Starši Franza Kafke, Hermann Kafka in Julie Kafka (rojena Löwy) sta bila judovskega rodu. Oče je bil rojen v vasi Wosek, v Južnočeškem okraju, kjer je odraščal v preprosti družini. Že kot otrok je moral dostavljati očetovo blago v sosednje vasi. Kasneje je delal kot trgovski potnik, nenazadnje tudi kot samostojni trgovec z galanterijo v Pragi. Julie Kafka je pripadala premožni družini iz Podiebrada. Imela je boljšo in obširnejšo izobrazbo kot njen mož, tako da je imela pravico do soodločanja v njuni trgovini, v kateri je delala tudi do dvanajst ur dnevno. Kafka je imel poleg dveh bratov, ki sta že v otroštvu umrla, še tri sestre, ki so bile kasneje najverjetneje deportirane v koncentracijska taborišča ali v židovska geta, kjer se je izgubila vsaka sled za njimi. Ker so bili starši čez dan odsotni, so jih pretežno vzgajale služkinje. Kafka je znal nemško, kar je znalo le okoli deset procentov prebivalcev Prage. Prav tako kot njegovi starši, pa je govoril tudi tekoče češko.

Medtem ko se Kafka v svoji literaturi obširno ukvarja s svojim odnosom do očeta, je mati bolj v ozadju. Kljub temu pa lahko v njegovih likih prepoznamo veliko sorodnikov iz materine strani. Omembe vredni so starejši samci, posebneži, talmudski strokovnjaki in še posebej podeželski zdravnik stric Siegfried Löwy, ki je bil zgled za pripovedko Podeželski zdravnik (nem. Der Landartzt).

Od 1889 do 1893 je Kafka obiskoval Nemško deško šolo v Fleischmarktu v Pragi. Zatem je, na očetovo željo, zamenjal šolo in prešel na humanistično državno gimnazijo v starem delu Prage. Tudi v tej šoli je pouk potekal v nemškem jeziku.

Že v svoji mladosti se je Kafka ukvarjal z literaturo, vendar je njegovo obsežnejše zgodnje delo izginilo. Najverjetneje ga je, prav tako kot prve dnevnike, sam uničil.

Ko je leta 1901 z zadostnim uspehom zaključil maturo, so ga starši nagradili s potovanjem v Norderney in Helgoland. V letih od 1901 do 1906 je študiral na Karl-Ferdinands-Universität v Pragi. Najprej je začel s kemijo, kmalu pa je presedlal na pravno smer. Za pravom je poskusil s semestrom nemščine in umetnostne zgodovine, kar je odgovarjalo njegovim nagnjenjem. Razmišljal je tudi o nadaljevanju študija v Münchnu, vendar se je potem v drugem semestru odločil, da bo nadaljeval študij prava. V skladu s programom je po petih letih napredoval pri Alfredu Webru, nakar je sledilo obvezno leto pravne prakse na deželnem in kazenskem sodišču.

Kafka je v glavnem živel po željah njegovega očeta, kar se zrcali v mnogih njegovih delih. Hrepenenje po svobodi, po življenju brez določil in po neobremenjenosti je zelo vidno v delu »Preobrazba« (nem. Die Verwandlung).

V mnogih Kafkinih delih je namreč vloga očeta predstavljena kot vloga mogočnega, močnega in deloma tudi zatirajočega družinskega poglavarja. V Preobrazbi (nem. Die Verwandlung), kjer se Gregor (sin, protagonist in velikanski mrčes) v teku dogodkov počuti vedno manj vrednega, dokler ne premine in s tem pripelje olajšanje družini. Mogočen lik očeta je tisti, ki v črtici Sodba (nem. Das Urteil) sina Georga Bendemanna obsodi na »smrt zaradi utopitve«. V njegovem znamenitem pismu Pismo očetu (nem. Brief an den Vater), ki ga Kafka ni želel niti odposlati niti objaviti, piše, da je oče vedno imel oblast nad njim.

Verjetno je Kafka to zatiranje naredilo takšnega, kakršen je bil; usmerjenega v svojo notranjost, samokritičnega in sovražnega do samega sebe. To se kaže tudi v tem, da je Kafka želel, da se celotna njegova zapuščina po smrti zažge, kar se ni zgodilo. Seveda pa sta stroga samokritičnost in obremenjujoč odnos z očetom glavna motiva v Kafkovem življenju in v njegovih delih, prav tako pa predstavljata pomembne vsebinske trenutke Kafkove recepcije.

Po kratki medigri pri zasebni zavarovalni družbi je Kafka od 1908 do 1922 delal v Ustanovi za varovanje delavcev kraljestva Böhmen pri delu v Pragi. Svoje delo je pogosto opisoval kot zgolj delo za kruh. Delo uradnika v delno državni ustanovi je od njega zahtevalo natančno poznavanje industrijskih produktov in tehnike velikih obratov. Sprva je delal na nezgodnem oddelku, kasneje pa na oddelku za varovalno tehniko. Pri tem je imel neposreden vpogled v katastrofalne in zelo nevarne delovne razmere v industriji. Kafka je bil tudi zadolžen za predpise, ki bi preprečevali nezgode. Izkušnje so ga pripeljale do delne solidarnosti delavskega razreda. Na demonstracijah (na katerih je bil prisoten kot mimoidoči) je včasih nosil rdeči nagelj v gumbnici.

Od leta 1910 je bil pripravnik za obratovalni oddelek, na katerega se je pripravil na predavanjih o mehanski tehnologiji na nemški tehnični visoki šoli v Pragi.

Čeprav so iz socialnega vidika zunanje razmere izgledale ugodno, so Kafko mučile notranje razmere. »Nad delom se ne pritožujem tako zelo, kot nad lenobo močvirnatega časa«, je v nekem pismu napisal šele 24 letni Kafka. Pritisk delovnega časa, bolščanje na uro, pripisovanje vsakršnega učinka, zadnja delovna minuta kot »odskočna deska za veselja polni odhod domov«, s tem je Kafka opisal, kako je videl svoje pisarniško delo. V nekem pismu je Mileni Jesenski napisal:»Moja služba je smešno in klavrno lahka… Ne vem zakaj pravzaprav dobivam denar.« To se je spremenilo, ko je zavarovalnica od leta 1915 postala pristojna za urejanje primerov vojnih ranjencev.

Nanj pa je pritiskal tudi tihi dogovor, ki ga je imel z družino, da bo prevzel posle svojih staršev. Tem se je leta 1911 pridružila tudi svakova tovarna z azbestom, ki seveda ni imela cvetočih poslov. To je Kafka poskušal ignorirati, tako da je postal njen skriti delničar in naj bi v nepremišljenem trenutku postal celo njen zagovornik.

K »nižjim« delom, ki jih je Kafka opravljal, spada seveda tudi delo preprostih delavcev. Preverjeno je, da se je Kafka zanje nadčloveško zanimal in zavzemal. Njegov miren in oseben odnos se je razvil blagodejno zaradi nadzirajočega obnašanja njegovega očeta. Še bližje pa se je soočil s skrbmi in trpljenjem preprostih ljudi v času prve svetovne vojne. Najprej, ko je v Prago prispelo tisoče bežečih Judov z vzhoda, nato pa še v okviru »oskrbe vojakov«, ko je moral skrbeti za rehabilitacijo in poklicno prekvalifikacijo težje poškodovanih vojakov. Za to nalogo ga je zadolžila njegova zavarovalnica, pred čemer ga je seveda reklamirala kot »nenadomestljivega strokovnjaka«, s tem pa ga je, proti Kafkovi želji, ščitila pred fronto. Po letu 1915 je bil prvič postavljen v vlogo vojaka, ko so ga spoznali za »popolnoma zdravega in sposobnega«. Slabo stran tega spoznanja je Kafka spoznal dve leti kasneje, ko je zbolel za pljučno tuberkulozo in zaprosil za upokojitev. Zavarovalnica mu je zaprla vrata pred nosom in mu šele po petih letih, 1. julija 1922, odobrila dokončno upokojitev.

Avgusta leta 1917 je zbolel za tuberkulozo, ki je takrat veljala za neozdravljivo. Kot da to ne bi bilo dovolj, je jeseni leta 1918 zbolel še za špansko gripo. Kljub številnim obiskom različnih zdravilišč, se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Med letoma 1923 in 1924, ko je prebival v Berlinu, je bolezen napredovala vse do grla, posledično pa je izgubil zmožnost govora. Prav tako je le s težavo pil in jedel. Aprila leta 1924 so mu uradno potrdili diagnozo (tuberkuloza grla). Zaradi razširjenost bolezni pa operativni poseg ni bil več mogoč.

3. junija 1924, po dopolnjenem štiridesetem letu starosti, je umrl v sanatoriju v Kirelingu pri Klosterneuburgu. Uradno zaradi odpovedi srca.