Gledališka igralka in pedagoginja Mihaela Šarič se je rodila na današnji dan leta 1891 v Bjelovarju na Hrvaškem.

Od leta 1895 je z materjo živela na Dunaju, kajti oče je umrl pred njenim rojstvom. Končala je dunajsko dramsko šolo in študirala igro na Dunaju, v Berlinu, Pragi ter Münchnu. Pozneje je od leta 1918 do 1950 igrala v ljubljanski Drami; vmes je le dve sezoni nastopala v Mariboru in na Reki. Njena prva vloga v Ljubljani je bila Mjelja (Gabriela Zapołska, Morala gospe Dulske), nato se je uveljavila z več kot 170 vlogami iz klasičnega in modernega sporeda ter bistveno prispevala k razvoju slovenske dramske umetnosti. V slovenskem sporedu je oblikovala predvsem Cankarjeve psihološke podobe: Nina in Francka (Kralj na Betajnovi), Lojzka (Hlapci), Ana (Jakob Ruda), Matilda, Katarina (Za narodov blagor), Jacinta (Pohujšanje) in Lepa Vida. Igrala je zlasti v Cankarjevih in Shakespearjevih delih. Kot igralka čiste besedne in telesne kulture, globoke čustvene in umske dojemljivosti, harmonično dognane oblike je znala Šaričeva združiti občutljivo dekliško naravo z elegičnostjo in tragičnostjo dozorele ženske, zlasti v njenih nravstvenih in fizioloških prelomih.

Velja za eno naših najbolj tenkočutnih dramskih umetnic z velikim posluhom za odrski jezik, odlikovala pa se je tudi v umetniškem pripovedovanju. Bila je tudi profesorica za dramsko igro  in umetniško besedilo na AIU (Ljubljanska gledališka akadenija) od leta 1951, kjer je poučevala honorarno. Kot pedagog za dramsko igro in umetniško besedo na AIU je v slušateljih budila čut za pesniške vrednote raznih dob in jih navajala k prečiščenemu umetniškemu oblikovanju, nevsiljivi plastičnosti in blagoglasju besede. Leta 1970 je dobila Prešernovo nagrado.