Na današnji dan leta 1945 je bilo kot prvo izmed številnih koncentracijskih taborišč osvobojeno taborišče Auschwitz oziroma Oswiecim na južnem Poljskem, največje nacistično koncentracijsko taborišče. V njem so bili ljudje iz vseh evropskih držav, predvsem Judje.
V Auschwitz, ki je bil sestavljen iz 3 glavnih taborišč in njegovih podružnice (bilo jih je približno petdeset), je bilo v dobrih štirih letih pripeljanih približno štiri milijone ljudi in pol; po dosegljivih podatkih jih je umrlo milijon in pol.
Ustanovljen je bil 20. maja 1940. Prvi taboriščniki so bili poljski politični zaporniki (728) iz Tarnów-a in sicer 14. junija. Prvotno je bilo taborišče namenjeno za internirane poljske intelektualce in člane uporniških gibanj, kasneje tudi za sovjetske vojne ujetnike, politične zapornike (med katerimi je bilo tudi 2346 Slovencev), prostitutke, Rome, Jehove priče in druge “asocialne elemente”. Zaprti so bili tudi nemški “običajni” storilci kaznivih dejanj in 48 nemških homoseksualcev. Tudi Judje so bili poslani v taborišča, začenši s prvo “pošiljko” iz Tarnówa. Hitro je bilo v taborišču zaprtih med 13.000 in 16.000 zapornikov, leta 1942 pa je število naraslo na 20.000.
Vhod je bil (in je) zaznamovan s ciničnim napisom »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja).
Tako kot vsa druga koncentracijska taborišča je bilo tudi to pod Himmlerjevimi esesovci. Poveljnik taborišča je bil Rudolf Höss, kasneje pa Arthur Liebehenschel in Richard Baer. Na povojnem zaslišanju in v svoji avtobiografiji je Höss podal podroben opis delovanja taborišča. Leta 1947 je bil obešen na vhodu v krematorij v Auschwitzu I. Glavne na oddelku za ženske so bile Johanna Landefeld, Maria Mandel in na koncu Elizabeta Volkenrath.
Težke delavne zahteve so skupaj z nezadostnim prehranjevanjem vodile k visoki smrtnosti med zaporniki.
Blok 11 je bil “zapor v zaporu”, kjer so potekala kaznovanja za kršenje pravil. Nekateri zaporniki so morali preživeti več dni v celicah, ki so bil preozke, da bi lahko sedeli. Drugi so bili usmrčeni s streljanjem, obešanjem ali stradanjem.
Septembra 1941 so esesovci opravljali test s plinom (cianidom) v bloku 11 in s tem ubili 850 Poljakov in Rusov. Prvi 
poskus je bil opravljen 3. septembra 1941 in je terjal življenja 600 sovjetskih vojnih zapornikov. Snov, ki je proizvedla smrtonosni plin cianid, je bila prodajana pod znamko Zyklon B, to je bil kristalizirana cianovodikova kislina, prvotno namenjen uporabi kot insekticid za uničevanje parazitnega mrčesa (uši, bolhe ipd.) v zaprtih prostorih. Plinska celica je delovala med letoma 1941 in 1942, nato pa je bila spremenjena v zaklonišče v primeru zračnega napada.
Okoli 700 taboriščnikov je skušalo pobegniti, od tega je bilo približno 300 uspešnih. Običajna kazen za poskus pobega je bila smrt zaradi lakote. Družine tistih, ki so uspešno pobegnili, so bile aretirane in mučene, nato pa so jih pustili vsem na očeh. Tako so poleg kaznovanja dosegli tudi zastraševanje.
V tem taborišču je bilo tudi 2.342 Slovencev, od teh jih je umrlo 1.600. Nekaj dni pred osvoboditvijo tega taborišča so Nemci začeli ljudi evakuirati, vendar jih je bilo ob prihodu Rdeče armade v njem še kakih 7.000, med njimi tudi 21 Slovenk.
27. januar, obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz leta 1945, je Generalna skupščina Združenih narodov 1. novembra 2005 razglasila za “Dan spomina na žrtve holokavsta”.
.
Vir: Radio Prvi in Wikimedia
