Vse tja do sredine 18. stoletja je šola veljala za cerkveno ustanovo, za katero se država skoraj ni menila. Posvetne oblasti so se zanjo začele zanimati šele v obdobju prosvetljenega absolutizma in tako je z ukazom cesarice Marije Terezije leta 1770 postalo šolstvo državna zadeva.

Vse do 19. stoletja je bilo seveda najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Vse do časa Marije Terezije pa šole v pravem pomenu besede, ni bilo. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem krojila po svojih potrebah.

V naših deželah je dobro utemeljen predlog o organizaciji in izvedbi šolstva pripravil Blaž Kumerdej in dunajska vlada se je odločila v Ljubljani ustanoviti normalko. Ko je magistrat popisal vse dečke, stare od deset do trinajst let, se je na današnji dan pred 242-imi leti začel pouk, in sicer v vseh štirih razredih hkrati.

S terezijanskim osnovnošolskimi zakonom imenovanim Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol.

Vpisanih je bilo 120 učencev, od tega dvajset Nemcev. Toda pokazalo se je, da je bil ta način zelo slab. V višje razrede so namreč sprejeli otroke, ki niso dokončali nižjih, znanje je bilo različno, pa tudi učni jezik je bila nemščina, ki je niso razumeli. Cesaričin odposlanec je preučil vzroke za neuspeh in zahteval ustanovitev pomožnega razreda za učence, ki ne obvladajo nemščine, od glavarja in knezoškofa pa je terjal več zanimanja za napredovanje šolstva. A tudi potem se ni prav hitro in uspešno razvijalo; leta 1781 je namreč vse šole v naših deželah obiskovalo le 900 dečkov in 202 deklici.