18. marca 1904 se je v Sežani rodil slovenski pesni, kritik in publicist, Srečko Kosovel.
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šolskem poslopju. Tam je Srečko obiskoval osnovno šolo.
Kosovel je prvič objavil svoj spis v otroškem listu Zvonček, ko je bil star 11 let. V njem opisuje Trst, kamor je veliko hodil kot otrok. To ga je zelo zaznamovalo, mesto pa je imelo poseben prostor v njegovem srcu.
Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil učni jezik nemški. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti.
Ko so 1920 v Trstu fašisti požgali Narodni dom se je na to odzval in komentiral fašistično politiko Italije.
Leta 1922 se je po maturi odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Na njegovo umetniško ustvarjanje so med drugim močno vplivala filozofska dela Friedricha Wilhelma Nietzscheja, Karla Marxa ter etika Klementa Juga.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, a se, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in pojavili so se zapleti. Umrl je zelo mlad, star komaj 22 let, 27. maja 1926.
Kosovelovo ustvarjalno obdobje je bilo sicer zelo kratko, a izjemno intenzivno. Tako se njegovo ustvarjanje razteza na področja impresionizma, ekspesionizma, futurizma, zenitizma ter konstruktivizma. Čeprav se je Kosovel naposled opredelil kot konstruktivista se vendarle ni nikdar odrekel pisanju impresionistične, oziroma tradicionalne lirike. Tako je tudi ob koncu svojega življenja še vedno ustvarjal tako tradicionalno kot avantgardno poezijo, čeprav je slednji pripisoval veliko večji pomen.
Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.
—Srečko Kosovel (Pesmi, 1927)
Vir:
- Janko Kos, Tomo Virk, Gregor Kocijan. (2002). Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja.
