Na današnji dan leta 1545 se je v italijanskem mestu Trident začel cerkveni zbor imenovan tudi tridentinski koncil, na katerem je Katoliška cerkev sprejela svoja stališča do reformacije, ki je takrat preplavila Evropo. Papeža so priznali za vrhovnega poglavarja Cerkve.

Tridentinski koncil je ekumensko zborovanje škofov in drugih visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki ga je sklical papež Pavel III. in je potekal v današnjem mestu Trento v Italiji. V treh delih in z dolgimi vmesnimi premori je potekal kar osemnajst let (od leta 1545 do leta 1563). Obravnaval je vse dogmatične probleme, ki jih je povzročila reformacija in natančno določil stališča Cerkve. Cerkveni zbor je papeža izrecno priznal za vrhovnega poglavarja, njegovi sklepi pa so bili programska zasnova za delo jezuitov in katoliške protireformacije. Na koncilu so vpeljali Katekizem rimskokatoliške Cerkve, opredelili mašo in zakramente, predpisali opravljanje obredov v katoliški Cerkvi, potrdili svetopisemski kánon in prenovili celotno versko življenje.

Na Slovenskem se je delo za prenovo začelo sredi 16. stoletja s škofom Urbanom Textorjem in je trajalo dobro stoletje. Za njen uspeh so bili odločilni načrtna pastoralna dejavnost škofov, intelektualno in duhovno bolje pripravljena duhovščina ter vplivna dejavnost jezuitov in kapucinov. Z vsem tem se je katoliška vernost utrdila, okrepila in obranila pred protestantstvom, ter v oblikah, ki jih je razvila s prenovo, vztrajala do reform nemško-avstrijskega cesarja Jožefa II. v zadnjih letih 18. stoletja. Ta je Cerkev z njeno organizacijsko strukturo in dejavnostmi postavil pod nadzor države, s tolerančnim patentom pa priznal svobodo bogoslužja tudi protestantom, kalvincem, pravoslavnim in Židom.  

Vir: Radio Prvi in RTV Slovenija